sram (101-200)

Sherlock Holmes,« je rekel Maks in ga je bilo spet	sram,	da mu je takó rekel.A sergente že udobneje sloni	A
ladjo ali morje tam spodaj za njenim hrbtom. In	sram	ga je, ko da je skušal posiliti otroka; in ob	A
vrnila od sestre, in mi je bilo žal, da jo bo	sram	zaradi mene, ko pa je takó ponosna na svoja	A
izdajam našo svobodno gmajnico. O, saj me je	sram.	In morda prav zato, da bi pred njim skril svoje	A
prozorno rumeno steklo. Stojim in ni me samo	sram,	da sem bos, nisem samo v zadregi, ujet sem,	A
ne bo nerodno, da je takó rezek, naj ga ne bo	sram,	če nima suknje in so mu plašč poslali bratje	A
Hm,« je spet zganila ramena. »Dolgo me ne bo	sram,	tako in tako boš čez eno uro sedèl v avtobusu	A
smešno, da me je oblivala rdečica. Taki smo:	sram	nas je svojega lastnega srca. Kadar smo sami	A
rada, samo kadar pride v Ljubljano, je sitno.	Sram	me je hoditi z njim po cestah, ker se preveč	A
Kasneje, komaj tri ure kasneje, ga je bilo	sram	te trenutne lahkotnosti.Toda zdaj je bil že	A
pripovedoval o njih... Res je, spočetka me je bilo kar	sram,	da se tako grdo lažem, potem pa ...No, kako pa	A
okno zaprl in vrata zaklenil, toda bilo ga je	sram.	»Ah, kaj le norim!« se je razjezil.	A
tako ostro zarevsal Peter Majcen, da ga je bilo	sram	lastne grobosti.»Ne zamerite!« je rekel pomirljive	A
»Skuhaj mi kave,« poreče. In njo bo	sram.	Potem bo pa le priznala:	A
spal do zore. Ko se je zbudil, ga je bilo spet	sram	vsega, kar je počenjal. Zdaj je žensko	A
pesem gora in neba. Celo svoje besede jih je	sram.	Naj jim damo kruha?	A
se je dobro razumel na posel, toda bilo ga je	sram,	ostati v svoji lastni hiši za uslužbenca.Zato	A
za kameno starost še tako mlad, da ga je bilo	sram	govoriti o ljubezni.Pa vendar je počasi povedal	A
je prešinilo. Toda te misli me je bilo tako	sram,	da sem se nehote ozrl v Petra.Potegnil je bil	A
Vem, da ne maraš iti delat na dnino, ker te je	sram.	Vem, kmetski sin si in ne bajtarski.	A
Ljudje so pač ljudje: takšnih reči jih je	sram.	Pa saj je tudi Ravničarja še toliko sram, da	A
je sram. Pa saj je tudi Ravničarja še toliko	sram,	da je povedal samo meni.In šele lansko jesen	A
»Si prismoda, si!	Sram	naj te bo!Sram!	A
Sram naj te bo!	Sram!	Fej!«	A
Molčim. V grlu me davi in	sram	me je, kakor bi me spraševal o ljubezni.In strašno	A
Še molčim, še me davi v grlu in še me je	sram.	Ne, zdaj moram nekaj reči.	A
početja tako sramuje, da ga oblije rdečica. Toda	sram	skopni naglo kot rdečica; sram pravzaprav samo	A
rdečica. Toda sram skopni naglo kot rdečica;	sram	pravzaprav samo spira, obuja in poživlja nagonsko	A
nekje med potjo. Tega spoznanja ga je bilo tako	sram,	da se je obrnil in začel kositi. - Hej	A
neprijetno in rad bi se bil odmaknil, pa me je bilo	sram,	ker sem vedel, da bi se mi Brika smejala.Počakal	A
- sem zamrmral in se obrnil, ker me je bilo	sram	v dno duše, a česa me je bilo sram, nisem vedel	A
me je bilo sram v dno duše, a česa me je bilo	sram,	nisem vedel. - Dobro hodi! -	A
A jih nisem vrgel. Bilo me je celo tako	sram,	da sem naglo krenil naprej. Sklenil sem, da	A
ko sem to opravil, me je bilo šele resnično	sram!	Pogledal sem v mokri pesek, ki je bil	A
je strogo rekla mama. - Da te ni	sram,	baba stara! ... - Kaj me bo sram me, če	A
- Da te ni sram, baba stara! ... - Kaj me bo	sram	me, če sem bolna sem ... - je zastokala Katra	A
storil za noben denar. »Hej, ata, ali vas ni	sram,	ker na stara leta najček kažete?« se zasmeje	A
Prikrajnar in skloni glavo, nekoliko, ker ga je res	sram,	nekoliko pa tudi zaradi tega, da se ne bi zasmejal	A
desetimi dnevi odigrali v Trstu, bi ga bilo	sram	v dno duše; oblila bi ga rdečica, če bi videl	A
večeru bi se bil nemara vrnil, pa ga je bilo	sram.	Zavil je dalje in se pripeljal v Trst, kjer je	A
da bi ga oče pošteno oštel zaradi teh besed.	Sram	ga je bilo.Začel si je očitati, da je grd in	A
spomnim vseh svojih sanj, me je še zdaj skoraj	sram	... Toda nič zato!« je pribil in zamahnil z roko	A
Švabov mi pa res ne boste gledali! Da vas le ni	sram!	« reče karajoče, zapodi otroke od okna in ga	A
pojavil Hotejec, kakor bi bil pognal iz zemlje. »	Sram	vas bodi!« je starec ustrelil izpod sršečih	A
Bili so korenito prehebani. Bilo jih je	sram.	Gledali so predse in Zanut je posmrkoval in	A
Da bi sanjal. Sanjati pa ga je bilo	sram	samim pred sabo.Saj je bil star že osemnajst	A
predrzne ječarjeve oči, in skoro ga je bilo	sram	svojih otroških sanj.Vstal je in pogledal krog	A
vrati pri spovednici, kajti pred oltar jih je	sram	stopiti - saj ne hodijo več v šolo - v kraljestvo	A
Potegnil je klobuk na čelo, kakor bi ga bilo	sram	pred vsemi temi mrtvimi rečmi, ki so zdaj iz	A
polagoma se je umiril - na tihem ga je bilo celo	sram,	da je tako pozno prišel do spoznanja. Ko so	A
izginila z obraza in začenja spet rdeti, ker ga je	sram.	»Bene, bene,« zamrmra in zamahne z roko	A
Samo ti si taka izjema, reče, da te le ni	sram,	Job rdečelasec, oprimi se kakega dela. Job	A
kako dobro bodo vedeli. In jih naj bo potem	sram	v dno duše. Iskreni tovariški pozdrav!	A
sapo: Ti stremuh mešetarski, je sopel, te ni	sram,	da se tvoja žena tako nesramno okrog lajdra	A
vem, če nisi pizde stisnil. Mene ni bilo nič	sram,	popolnoma vseeno mi je bilo, kaj si misli o	A
ostane nekaj, kar je neizgovorljivo. Seveda,	sram	je mogoče odpraviti, banalnost je mogoče privzdigniti	A
prebili skozi takšno množico, in bilo jih je	sram	prositi za odlog.Zato so zapustili svoj tabor	A
jih je pogled pobesilo in so, kot bi jih bilo	sram,	gledali v tla.Poklical ga je stotnik TO, ki	A
muzicira, vpije, se dere, protestira. Obšel ga je	sram	ob hladnokrvnosti lastnih misli, ki jih je povzročilo	A
bo potolkel...« »Ljudje, ali vas ni prav nič	sram,	« je tiho vprašal in se ozrl po znanih obrazih	A
mu je pogledal v oči in nenadoma je občutil	sram.	Zanje.	A
je tem ljudem bal pogledati v oči, bilo ga je	sram,	ko pa je moral večkrat ustaviti in čakati tudi	A
medtem ko je gol stal v pozoru. Kako ga ni	sram,	sleči častno uniformo jugoslovanske vojske,	A
Mihove pomoči že ujet, to je dobro vedel, in	sram	ga je bilo večkrat, videti, kako trpi Miha zavoljo	A
»Ali se ti tudi greješ? Ali te ni	sram	na tak lep popoldan za pečjo?« »Kaj pa, da me	A
odreže Štefan. Matija in Šimena pa je bilo malo	sram,	toda nista hotela pokazati. »Dobra misel pride	A
Pečar in nobeden drugi.« Rozalko je bilo hudo	sram,	ko je preveseli Ožbe tako govoril, tudi mati	A
pa nagajaš. . / . / stran 177 . / Ali te ni	sram?	« »Nikar se ne jezi, Rozalka!« je prosil Juri	A
jezila ženska, ki je stala v bližini. »Da vas le	sram	ni!« »Kaj pa se je zgodilo?« je pristopila Rozala	A
ubogega fanta, dokler nismo snedli besede.	Sram	vaju bodi obe, tebe, ki si goljufala poštenega	A
se še pred oltarjem skesal, če bi ga ne bilo	sram	in če bi se ne bal svatov. Tone, nič naj ti	A
kadar je Bric dan zvonil. Če bi ga ne bilo	sram,	bi bil prosil mater, da naj spi v njegovi spalnici	A
/ . / stran 189 . / Deklici je bilo prav	sram	pred drugimi otroki in Anki je takoj tudi padlo	A
»da bi tam zabavljali čez poštene ljudi.« »	Sram	te bodi, Gašper,« se je oglasila Rozalka, »da	A
ki so te hoteli pregnati iz hiše in posestva?	Sram	te bodi!Norec posluša svoje sovražnike in hudobnež	A
svojega ravnanja, dasi se mu je zdelo, da ga je	sram	le zato, ker ga je bil Bric zdelal.Ali naj bi	A
To ni nobeno življenje več. Mene je	sram	še k Rožmanu iti.« »Ta je kriv,« je dejal tiho	A
ki že ni vedel več, kdaj ga je bilo zadnjič	sram;	Jerici pa je šinila kri v glavo. »Vi ste grd	A
se mu je izpolnila na ves glas. »Ali te ni	sram,	« ga je pozdravila Lenka v veži, »da že ob delavnikih	A
»Zadoščenja nama ne privošči ali pa ga je	sram	prositi,« je menila žena. »Kdor ne prosi, ne	A
božjem imenu vzidajo tablo tudi tako. Če te je	sram,	se pa izgovori, da sem te jaz zapeljala.Meni	A
izvršila brez ženina in neveste. One je le	sram	priznati krivico.Saj se še ti sramuješ dol hoditi	A
popil, kdo njega bolj oškodoval. Da jih le	sram	ni!Toda kaj se sramujejo takšni ljudje!	A
človekom, takim samopridnim, brezsrčnim ovaduhom?	Sram	ga bodi!Visoko nad srečnim lopovom stoji nesrečni	A
ostal in pokoro delal za svoje grehe! Tebe je	sram,	da jaz beračim; seveda, ker si gosposka, mestna	A
preprosila gospodinje; domov se vrniti jo je bilo	sram,	ker se je bila v prvi trmi tako zarotila, in	A
dejala Cila, »ali pa se nasloni name!« »Prav	sram	me je, Cila,« se je nasmejal Andrej in zardel	A
ozadje. Da bi se zatekel k materi, ga je bilo	sram,	in bal se je očitanja, da mu je ona že vse te	A
meni nič tebi nič za brata, da me je bilo prav	sram.	Prav sram, vam pravim.«	A
nič za brata, da me je bilo prav sram. Prav	sram,	vam pravim.« Mana je zagotovila, da ošteje Urbana	A
Toda, zavratno koga napasti me je kar nekako	sram.	Na samem ga tudi nisem mogel zasačiti.	A
osrečeval milostljivi naš gospod, véliki grof.« »	Sram	vas bodi, gospa!« je vzkliknila Kornelija in	A
ti jokaš in vzdihuješ in se imenuješ moža?	Sram	te bodi!Ne bi bila naša gospoda tako prešerna	A
ogoljeni obleki in v takih zrabočenih čevljih?	Sram	te bodi!« »Pridigati res znaš.	A
tja in tudi zdaj si se napravil doli. Res,	sram	te je prav toliko, kolikor volka strah.« Zdaj	A
volk gre, zajci beže!« Čerina je bilo malo	sram,	a vendar mu je bilo prav, da je stari šel po	A
Prav se nam godi! In pa še malo	sram	bi nas moralo biti, ko bi se dalje razvedelo	A
vprašati, kako se mora ljubiti, a bilo ga je	sram,	zato je raje molčal. Naenkrat mu je postalo	A
Oči so se srečale.	Sram	ju je bilo.Zasukala sta se in hitela vsak v	A
Štefan se je zdrznil. Bilo ga je skoraj	sram,	da se je izdal. Za trenutek je pogledal soseda	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani