Začela je moliti. Ali besede so tekle vse hladne in prazne, da jo je bilo sram take molitve in je nehala moliti ter naslonila laket ob posteljno končnico, si podprla glavo in ždela trudna in zbegana. Kakor motoroge pri mlinskem kolesu, po katerih se poceja pršeča voda, so se vrtele zabrisane slike pred njo: Janez, ženin z bleščečimi rokavi in z rdečo žido za klobukom, kajžica na hribcu, v njej bela kamrica, v kamrici nastlana postelja, svatje, harmonika in hrup, vriskanje zaplečnikov ‒ in v izpovednici za linico siva župnikova glava in višnjeva ruta, izza katere se čuje šepetanje: »Beži, beži, otrok moj nedolžni!«