Toda v meni je ostal njun pogovor in je žalostno brnel, kot bi zvonil k pogrebu. Torej taka je stiska, da naš človek, ki je dvignil vrišč, kot bi gorelo, če mu je stopila tuja kokoš na travnik, ki je zaradi stare češpljemejice najel dva odvetnika in se pulil s sosedom za črvivo deblo, kot bi šlo za vso njegovo zemljo ‒ da ta naš človek sedaj jeclja, ko nima besede, da v tla gleda, ko nima več solz, da bi jokal, in ga je zato sram. Od tistega večera razumem, zakaj hodim v temi po celo uro v sobi gor in dol ‒ in zakaj se moje misli sučejo v mračnem kolobarju in jim je konec začetek in začetek konec in med njima praznina.