nova beseda iz Slovenije

sram (201-300)


pa že spet miži, se je opravičevala Tereza.      Sram      ga je ‒ ni vajen ljudi ‒ ga bo že minilo. Ja  A
prav nič dobrega. Samo, da te ne bo preveč      sram,      mu je svetovala mati. Vse, kar ti kdo da,  A
kakor jaz jasno gledam. In naj te ne bo nič      sram      ‒ tudi, če imaš kje kak madež, v tem madežu  A
se bo domov in zjutraj bo vsem odleglo. Še      sram      jih bo, da so Bumbaša tako grdo sumničili.   A
nadvse neprijeten in da ga je na neki način celo      sram.     Nikar spet ne začenjaj s tem, je tiho rekla  A
trpel. Ko so ga zdaj dosegli, se ga je polotil      sram.      Prepričan je bil, da jim ne bo nikoli več igral  A
neučakljivost, na čeprav le kratko neubranost, le še      sram      in rdečica za dvome, prelom in že spet pripravljenost  A
pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo      sram.     Ko se preobuje, ven priteče in sede v kočijo  A
da so prazne ena in druga. Pa tudi vas naj bo      sram,      vas, gospodje!Grdo je tako, da se mora kmet  A
spet v svoje hrame. Vseh gospodov je bilo jako      sram.     Kaj bi jih pa tudi ne bilo?   A
Italijane na Grad. Vsaj toliko jih je bilo      sram,      da jih niso tirali podnevi.V Bosni jih ni sram  A
da jih niso tirali podnevi. V Bosni jih ni      sram,      kazati te verige pri belem dnevu.Pri takšnih  A
načelniku in ne obsoja ju niti z besedo. Ni je      sram      povedati, da jo je še nedoraslo zalezoval načelnik  A
krasna, je li da tudi tebi ugaja! »Čemu jo je      sram?     « je vprašal Vilar, dvignivši obrvi. * Minder  A
krajih in že sem slišal stvari, o katerih jih je      sram      pisati v novine.Ko bi pri nas pritisnili mirnemu  A
kako ga peče ženina nezvestoba in da ga je      sram.      Nekoč, sredi vinotoka, je srečal na čaršiji  A
Z velikim zločinom je odšel in ni ga bilo      sram.     Takšni propalici pljuni v obraz in mislil bo  A
Toliko čuvstva za poštenje še imata, da ju je      sram,      združiti se v Tuzli, kjer bi se jima vsak rogal  A
sem bila in otročja, tako da me je bilo prav      sram,      ko sem se opomnila in se obenem sama sebi smejala  A
svoja vrata in stopila na mostovž. »Da vas le      sram      ni, na današnji dan ubogemu otroku prizadeti  A
lahno, kakor bi ga bilo pred temi nizkimi bitji      sram      smehljaja. Ko so se dosti nasmejali in se tudi  A
se je vil, vzpenjal in bíl, kakor bi ga bilo      sram,      da mu gleda kmet v čeljusti, no, moral se je  A
delavec je to, ki podnevi leže spat?« »Da ni      sram      takšnega človeka!« se je zgrozil Čajž ter pljunil  A
pa je bil zakrknjen grešnik, nič ga ni bilo      sram,      nego še zažvižgal je policaju in ga pozdravil  A
sklenil Cefizelj in tako storil in ga ni bilo      sram      ne boga ne policaja: iz koruzne slame si je  A
pešala, iskre so ga pikale, še bolj ga je bilo      sram,      pa je ročno skočil iz kovačnice in železo vrgel  A
preklal skalo, pozval: »Pa povej istino, če te ni      sram      in če nimaš obraza!« Toženec je skomignil  A
kronica postrani. Nove suknje si močno potreben ‒      sram      me je že s tabo ...«   A
in sva se peljala domov; bil sem v galošah in      sram      me je bilo pred voznikom, da so raztrgani.   A
Kdo se je že zopet razodel?      Sram      te bodi!Že vidim, gotovo boš subreta.   A
slekel do golega in tako pokrtačil, da ga bo      sram      pred lastnim psom; in vse bo povedano v neudržljivo  A
zasmejala »hahaha«. Tako je povedal in malo      sram      ga je bilo zaradi hlač. Njegovo rdečelično družico  A
pesmijo,« sem dejal, »ki si jo naredil!« »Me je      sram,     « je rekel. Še nisem slutil nič hudega.   A
sem dejal, »to je lepo in me veseli, da te je      sram.     Kajti so drugi, ki narede pesem, pa jih ni sram  A
Kajti so drugi, ki narede pesem, pa jih ni      sram      nesnage.Takim ne izostane kazen.  A
Takim ne izostane kazen. Kogar pa je      sram,      ta se kesa, ta se poboljša.Skesano se torej  A
si izmislil pesem.« In ga niti ni bilo več      sram,      ampak je kar povedal: »Ko bom prišel z lepo  A
oklevetan biti, in to od lastne krvi. In je človeka      sram,      da se mora pred javnostjo braniti napadov od  A
pa pozdravljal še kar naprej, ker me je bilo      sram      nehati.Sitno pa je vendarle pozdravljati neznane  A
malem poterjaval ‒ krede ga je bilo od kraja še      sram      ‒ da si »ga« je mogel kupiti merico ali dve  A
bi mogel govoriti takih neumnosti. Da ga ni      sram      in ne ve, kdaj ima dosti!Naj bi vendar žugal  A
Bruhnilo je iz nje. »Nisem mislila ... o, da vas ni      sram!     Pa če vam ni za vašo hčer, ni meni za starše  A
sploh le Slovenci!« Postalo me je nekoliko      sram,      da sem Slovenec ... »No,« sem vprašal, »in sedaj  A
Kaj bi se valjal po zaporih!      Sram      te bodi!« Jurij Ažmah je ostrmel.   A
on in žena sinoči sukala »zijalo«. »Da te ni      sram      ljudi, da te zdaj nosijo po jezikih!Še pogledati  A
nemara celo misli, da sta prijatelja ali kaj.      Sram      ju je bilo, kakor da grešita zoper značaj in  A
v Muhobor sta prišla drug daleč za drugim,      sram      ju je bilo, da ju kdo vidi vkupe ...Toda premirje  A
ogledane, tako sila otročje, da je bilo vsakogar      sram      nositi jih v Luče in na sodnijo. Le Krunoslav  A
‒ Kakšen potem domov prihaja ‒ saj me je      sram      praviti! Zjutraj ga boli glava, slabe je volje  A
tudi ne mara, kako in kaj. Mislim, da ga je      sram      ‒ zaradi Julke, saj veš! ‒ Orožnika sta me izpraševa  A
večja gruča smejočega se občinstva. Mene je bilo      sram.     Ali me naj ima občinstvo res za tako preprostega  A
ljubimsko razmerje s to poldamo in da ga ni niti      sram,      javno razmotrivati, kaj bi bilo in kako, če  A
biti zagovornik pravice?« je vzkipel Vrbajs. »     Sram      te bodi!‒ Ako se izda ukaz: vsak 37. mož našega  A
drevoreda na gozdno pot. »O, resnično me je      sram      pred takimi heroji!« je vzkliknil dr. Košir  A
vstran je pogledala, ko me je srečala. Seveda,      sram      jo je bilo tete.« »Punca ima slabe oči, morebiti  A
Srd pa se ji je obrnil tudi zoper sestro. »     Sram      te bodi!Sestra si in me mečeš čez prag ‒ že  A
»Desetico? Ali vas ni      sram,      gospod Pirc?Manj ko goldinar pa res ne vzamem  A
glas je zaihtel, pa ga je koj bilo strah in      sram,      kaj, če ga kdo vidi!S silo je premagal jok in  A
ima ljubezen do svojih mladičev, vi pa nič!      Sram      vas bodi!Na vešala tako mater!«   A
zdramili, tako so pijani.« Kocmurjevo je bilo      sram;      najrajši bi se bila vdrla v tla. »No,« je rekel  A
si bili sorodni, da sta bili obe luknjasti. »     Sram      me je ljudi, da veš!Tako varčujem in odlašam  A
je šlo z jezika »ata« in »mama« in ga je bilo      sram      teh besedi kakor laži in hinavstva.Starši so  A
kaj? ‒ in zaradi gospejine broše? Da te ni      sram,      lažnivka lažniva!« Gospe restavraterki je bilo  A
se bahal, kako si ga je pridobil. »Ali te ni      sram      beračiti!« mu je očitala mati. »Zakaj?  A
ni šel vštric, temveč nekaj korakov za njo ‒      sram      ga je bilo njenega vpitja. Nanča je bila bolj  A
milostivo gospo naravnost oštela! »Če vas ni      sram,     « je rekla, »je pa mene, da našemu Milančku gledata  A
boš kdaj kaj imel, ti pa si takšen razbojnik.      Sram      me je, da si moj sin! Učitelj tudi ni zadovoljen  A
beračit pred tobačno tovarno? Tako me je bilo      sram,      ko mi je očitala Kožuhova!« »Tako, tako?« je  A
polizniti. Pošiljala je po moža ‒ samo jo je bilo      sram,      da bi hodila ponj ‒ malo je pila, malo se jezila  A
»Smrt želiš svojemu otroku! Ali te ni      sram?     Njegove napake vidiš ‒ pa ni vsega sam kriv!  A
Rezo, in na svoje vnuke, na Stanka in Mici;      sram      vas je lahko, da jih puščate stradati!Tonček  A
bolj mehka in bi se že rada vrnila k njemu, le      sram      jo je ‒ on bi moral priti ponjo!Pa se mu je  A
Lastni jezik te tepe.      Sram      te bodi!Kam pa hočeš sam po svetu?  A
in zamežala. Tako nično se je čutila, tako      sram      jo je bilo, o, če bi jo hotela požreti zemlja  A
naš Tonček ali ni? Resnično je bil Tonček in      sram      ga je bilo in bal se je.Mati mu je stopila naproti  A
bi dajal sinu lepih zgledov, mu s silo krade!      Sram      ga bodi!Ni gnusnejšega greha od tatvine!   A
beznici in ker je nameraval uiti. Mici je bilo      sram      na cesto med ljudi, molče je delala doma. Potem  A
uničujejo ugled in zadovoljstvo in srečo. *      Sram      me je na cesto. Zdaj razumem, zakaj bom dobil  A
bukvah, kdo je najhujši grešnik, in bo vsakogar      sram,      da bi bil, in bo vsakdo skušal, da ne bo.In  A
spoštovan celo v nebeškem paradižu in ni bilo      sram      presvetih njegovih prebivalcev, da so se ga  A
in parkljev, kar bi šlo za noht. Lahko jo je      sram,      ko ima še veliko večji obrat kakor razni drugi  A
fižolu cvet pričel delati strok, pa bi ga bilo      sram      pred drugimi fižoli in bi strok tajil in poskušal  A
v vežo ali za drevo in ga je bilo potem jako      sram,      ko so ga vendarle pozdravili in je moral na  A
več hodila v šolo. Ona že ve ‒ preveč jo bo      sram.      Domovino mili kraj ljubim jako, nerad jo puščam  A
Spričo modrosti mojega potomstva me je malo      sram      ‒ to je jako neprijeten občutek in ga uredništvo  A
mislil, kako mu mora biti pri srcu ‒ mene bi bilo      sram      na cesto! Pa sem ga srečal in sem bil presenečen  A
in da bosta plačala jutri. Malo me je bilo      sram      in zdaj ne vem, ali je res, kar sta razkladala  A
minister jako čudi. Gospoda Bajžlja pa je      sram      pred gospodom ministrom in se mu take in enake  A
kalfi iz kovčka pravo vrečo in ga je bilo jako      sram      in je gače kar stlačil v žep in bežal na vlak  A
stlačil v žep in bežal na vlak. In ga je bilo      sram      še v vlaku, in kadar ga je sram, mu rada kri  A
In ga je bilo sram še v vlaku, in kadar ga je      sram,      mu rada kri teče iz nosa, pa mu je pričela tudi  A
duša je nežna, tako je nežna, da jo je celo      sram,      da ima ušesa, in jih skrbno skriva za frizuro  A
je bil jako pobit in je dejal, da ga je skoro      sram      služiti pri takem registru in bi šel rajši v  A
postopanje in krenili na drugo pot in nas ni      sram,      da smo se poboljšali, nego bodi ta stvar tukaj  A
Dokler sem bil mlad in neumen, me je bilo      sram,      da mi je ime tudi Ksaverij.To pa zaradi pesmi  A
staršem?« Skavt Peter je povesil glavo, malo      sram      ga je bilo, pa se je vendarle premagal.Dejal  A
da je privabil Korčelo v duri. Bilo jo je      sram,      ko me je spoznala; hitro naju je prosila, da  A
Miha.« »Nič se ne ve,« je menila Ančka in      sram      jo je bilo. »Ve se, dobro se ve!«je trdil Janez  A
ker se ji je zaletelo. Ančko je bilo še bolj      sram;      odvihala je rokavček. Janez je trdo potrkal  A
prvemu šotoru. Ali v hipu ga je obšlo kakor      sram.     In razveselil se je Žbilka, ki je zaklical nad  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA