sram (201-300)

pa že spet miži, se je opravičevala Tereza.	Sram	ga je ‒ ni vajen ljudi ‒ ga bo že minilo. Ja	A
prav nič dobrega. Samo, da te ne bo preveč	sram,	mu je svetovala mati. Vse, kar ti kdo da,	A
kakor jaz jasno gledam. In naj te ne bo nič	sram	‒ tudi, če imaš kje kak madež, v tem madežu	A
se bo domov in zjutraj bo vsem odleglo. Še	sram	jih bo, da so Bumbaša tako grdo sumničili.	A
nadvse neprijeten in da ga je na neki način celo	sram.	Nikar spet ne začenjaj s tem, je tiho rekla	A
trpel. Ko so ga zdaj dosegli, se ga je polotil	sram.	Prepričan je bil, da jim ne bo nikoli več igral	A
neučakljivost, na čeprav le kratko neubranost, le še	sram	in rdečica za dvome, prelom in že spet pripravljenost	A
pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo	sram.	Ko se preobuje, ven priteče in sede v kočijo	A
da so prazne ena in druga. Pa tudi vas naj bo	sram,	vas, gospodje!Grdo je tako, da se mora kmet	A
spet v svoje hrame. Vseh gospodov je bilo jako	sram.	Kaj bi jih pa tudi ne bilo?	A
Italijane na Grad. Vsaj toliko jih je bilo	sram,	da jih niso tirali podnevi.V Bosni jih ni sram	A
da jih niso tirali podnevi. V Bosni jih ni	sram,	kazati te verige pri belem dnevu.Pri takšnih	A
načelniku in ne obsoja ju niti z besedo. Ni je	sram	povedati, da jo je še nedoraslo zalezoval načelnik	A
krasna, je li da tudi tebi ugaja! »Čemu jo je	sram?	« je vprašal Vilar, dvignivši obrvi. * Minder	A
krajih in že sem slišal stvari, o katerih jih je	sram	pisati v novine.Ko bi pri nas pritisnili mirnemu	A
kako ga peče ženina nezvestoba in da ga je	sram.	Nekoč, sredi vinotoka, je srečal na čaršiji	A
Z velikim zločinom je odšel in ni ga bilo	sram.	Takšni propalici pljuni v obraz in mislil bo	A
Toliko čuvstva za poštenje še imata, da ju je	sram,	združiti se v Tuzli, kjer bi se jima vsak rogal	A
sem bila in otročja, tako da me je bilo prav	sram,	ko sem se opomnila in se obenem sama sebi smejala	A
svoja vrata in stopila na mostovž. »Da vas le	sram	ni, na današnji dan ubogemu otroku prizadeti	A
lahno, kakor bi ga bilo pred temi nizkimi bitji	sram	smehljaja. Ko so se dosti nasmejali in se tudi	A
se je vil, vzpenjal in bíl, kakor bi ga bilo	sram,	da mu gleda kmet v čeljusti, no, moral se je	A
delavec je to, ki podnevi leže spat?« »Da ni	sram	takšnega človeka!« se je zgrozil Čajž ter pljunil	A
pa je bil zakrknjen grešnik, nič ga ni bilo	sram,	nego še zažvižgal je policaju in ga pozdravil	A
sklenil Cefizelj in tako storil in ga ni bilo	sram	ne boga ne policaja: iz koruzne slame si je	A
pešala, iskre so ga pikale, še bolj ga je bilo	sram,	pa je ročno skočil iz kovačnice in železo vrgel	A
preklal skalo, pozval: »Pa povej istino, če te ni	sram	in če nimaš obraza!« Toženec je skomignil	A
kronica postrani. Nove suknje si močno potreben ‒	sram	me je že s tabo ...«	A
in sva se peljala domov; bil sem v galošah in	sram	me je bilo pred voznikom, da so raztrgani.	A
Kdo se je že zopet razodel?	Sram	te bodi!Že vidim, gotovo boš subreta.	A
slekel do golega in tako pokrtačil, da ga bo	sram	pred lastnim psom; in vse bo povedano v neudržljivo	A
zasmejala »hahaha«. Tako je povedal in malo	sram	ga je bilo zaradi hlač. Njegovo rdečelično družico	A
pesmijo,« sem dejal, »ki si jo naredil!« »Me je	sram,	« je rekel. Še nisem slutil nič hudega.	A
sem dejal, »to je lepo in me veseli, da te je	sram.	Kajti so drugi, ki narede pesem, pa jih ni sram	A
Kajti so drugi, ki narede pesem, pa jih ni	sram	nesnage.Takim ne izostane kazen.	A
Takim ne izostane kazen. Kogar pa je	sram,	ta se kesa, ta se poboljša.Skesano se torej	A
si izmislil pesem.« In ga niti ni bilo več	sram,	ampak je kar povedal: »Ko bom prišel z lepo	A
oklevetan biti, in to od lastne krvi. In je človeka	sram,	da se mora pred javnostjo braniti napadov od	A
pa pozdravljal še kar naprej, ker me je bilo	sram	nehati.Sitno pa je vendarle pozdravljati neznane	A
malem poterjaval ‒ krede ga je bilo od kraja še	sram	‒ da si »ga« je mogel kupiti merico ali dve	A
bi mogel govoriti takih neumnosti. Da ga ni	sram	in ne ve, kdaj ima dosti!Naj bi vendar žugal	A
Bruhnilo je iz nje. »Nisem mislila ... o, da vas ni	sram!	Pa če vam ni za vašo hčer, ni meni za starše	A
sploh le Slovenci!« Postalo me je nekoliko	sram,	da sem Slovenec ... »No,« sem vprašal, »in sedaj	A
Kaj bi se valjal po zaporih!	Sram	te bodi!« Jurij Ažmah je ostrmel.	A
on in žena sinoči sukala »zijalo«. »Da te ni	sram	ljudi, da te zdaj nosijo po jezikih!Še pogledati	A
nemara celo misli, da sta prijatelja ali kaj.	Sram	ju je bilo, kakor da grešita zoper značaj in	A
v Muhobor sta prišla drug daleč za drugim,	sram	ju je bilo, da ju kdo vidi vkupe ...Toda premirje	A
ogledane, tako sila otročje, da je bilo vsakogar	sram	nositi jih v Luče in na sodnijo. Le Krunoslav	A
‒ Kakšen potem domov prihaja ‒ saj me je	sram	praviti! Zjutraj ga boli glava, slabe je volje	A
tudi ne mara, kako in kaj. Mislim, da ga je	sram	‒ zaradi Julke, saj veš! ‒ Orožnika sta me izpraševa	A
večja gruča smejočega se občinstva. Mene je bilo	sram.	Ali me naj ima občinstvo res za tako preprostega	A
ljubimsko razmerje s to poldamo in da ga ni niti	sram,	javno razmotrivati, kaj bi bilo in kako, če	A
biti zagovornik pravice?« je vzkipel Vrbajs. »	Sram	te bodi!‒ Ako se izda ukaz: vsak 37. mož našega	A
drevoreda na gozdno pot. »O, resnično me je	sram	pred takimi heroji!« je vzkliknil dr. Košir	A
vstran je pogledala, ko me je srečala. Seveda,	sram	jo je bilo tete.« »Punca ima slabe oči, morebiti	A
Srd pa se ji je obrnil tudi zoper sestro. »	Sram	te bodi!Sestra si in me mečeš čez prag ‒ že	A
»Desetico? Ali vas ni	sram,	gospod Pirc?Manj ko goldinar pa res ne vzamem	A
glas je zaihtel, pa ga je koj bilo strah in	sram,	kaj, če ga kdo vidi!S silo je premagal jok in	A
ima ljubezen do svojih mladičev, vi pa nič!	Sram	vas bodi!Na vešala tako mater!«	A
zdramili, tako so pijani.« Kocmurjevo je bilo	sram;	najrajši bi se bila vdrla v tla. »No,« je rekel	A
si bili sorodni, da sta bili obe luknjasti. »	Sram	me je ljudi, da veš!Tako varčujem in odlašam	A
je šlo z jezika »ata« in »mama« in ga je bilo	sram	teh besedi kakor laži in hinavstva.Starši so	A
kaj? ‒ in zaradi gospejine broše? Da te ni	sram,	lažnivka lažniva!« Gospe restavraterki je bilo	A
se bahal, kako si ga je pridobil. »Ali te ni	sram	beračiti!« mu je očitala mati. »Zakaj?	A
ni šel vštric, temveč nekaj korakov za njo ‒	sram	ga je bilo njenega vpitja. Nanča je bila bolj	A
milostivo gospo naravnost oštela! »Če vas ni	sram,	« je rekla, »je pa mene, da našemu Milančku gledata	A
boš kdaj kaj imel, ti pa si takšen razbojnik.	Sram	me je, da si moj sin! Učitelj tudi ni zadovoljen	A
beračit pred tobačno tovarno? Tako me je bilo	sram,	ko mi je očitala Kožuhova!« »Tako, tako?« je	A
polizniti. Pošiljala je po moža ‒ samo jo je bilo	sram,	da bi hodila ponj ‒ malo je pila, malo se jezila	A
»Smrt želiš svojemu otroku! Ali te ni	sram?	Njegove napake vidiš ‒ pa ni vsega sam kriv!	A
Rezo, in na svoje vnuke, na Stanka in Mici;	sram	vas je lahko, da jih puščate stradati!Tonček	A
bolj mehka in bi se že rada vrnila k njemu, le	sram	jo je ‒ on bi moral priti ponjo!Pa se mu je	A
Lastni jezik te tepe.	Sram	te bodi!Kam pa hočeš sam po svetu?	A
in zamežala. Tako nično se je čutila, tako	sram	jo je bilo, o, če bi jo hotela požreti zemlja	A
naš Tonček ali ni? Resnično je bil Tonček in	sram	ga je bilo in bal se je.Mati mu je stopila naproti	A
bi dajal sinu lepih zgledov, mu s silo krade!	Sram	ga bodi!Ni gnusnejšega greha od tatvine!	A
beznici in ker je nameraval uiti. Mici je bilo	sram	na cesto med ljudi, molče je delala doma. Potem	A
uničujejo ugled in zadovoljstvo in srečo. *	Sram	me je na cesto. Zdaj razumem, zakaj bom dobil	A
bukvah, kdo je najhujši grešnik, in bo vsakogar	sram,	da bi bil, in bo vsakdo skušal, da ne bo.In	A
spoštovan celo v nebeškem paradižu in ni bilo	sram	presvetih njegovih prebivalcev, da so se ga	A
in parkljev, kar bi šlo za noht. Lahko jo je	sram,	ko ima še veliko večji obrat kakor razni drugi	A
fižolu cvet pričel delati strok, pa bi ga bilo	sram	pred drugimi fižoli in bi strok tajil in poskušal	A
v vežo ali za drevo in ga je bilo potem jako	sram,	ko so ga vendarle pozdravili in je moral na	A
več hodila v šolo. Ona že ve ‒ preveč jo bo	sram.	Domovino mili kraj ljubim jako, nerad jo puščam	A
Spričo modrosti mojega potomstva me je malo	sram	‒ to je jako neprijeten občutek in ga uredništvo	A
mislil, kako mu mora biti pri srcu ‒ mene bi bilo	sram	na cesto! Pa sem ga srečal in sem bil presenečen	A
in da bosta plačala jutri. Malo me je bilo	sram	in zdaj ne vem, ali je res, kar sta razkladala	A
minister jako čudi. Gospoda Bajžlja pa je	sram	pred gospodom ministrom in se mu take in enake	A
kalfi iz kovčka pravo vrečo in ga je bilo jako	sram	in je gače kar stlačil v žep in bežal na vlak	A
stlačil v žep in bežal na vlak. In ga je bilo	sram	še v vlaku, in kadar ga je sram, mu rada kri	A
In ga je bilo sram še v vlaku, in kadar ga je	sram,	mu rada kri teče iz nosa, pa mu je pričela tudi	A
duša je nežna, tako je nežna, da jo je celo	sram,	da ima ušesa, in jih skrbno skriva za frizuro	A
je bil jako pobit in je dejal, da ga je skoro	sram	služiti pri takem registru in bi šel rajši v	A
postopanje in krenili na drugo pot in nas ni	sram,	da smo se poboljšali, nego bodi ta stvar tukaj	A
Dokler sem bil mlad in neumen, me je bilo	sram,	da mi je ime tudi Ksaverij.To pa zaradi pesmi	A
staršem?« Skavt Peter je povesil glavo, malo	sram	ga je bilo, pa se je vendarle premagal.Dejal	A
da je privabil Korčelo v duri. Bilo jo je	sram,	ko me je spoznala; hitro naju je prosila, da	A
Miha.« »Nič se ne ve,« je menila Ančka in	sram	jo je bilo. »Ve se, dobro se ve!«je trdil Janez	A
ker se ji je zaletelo. Ančko je bilo še bolj	sram;	odvihala je rokavček. Janez je trdo potrkal	A
prvemu šotoru. Ali v hipu ga je obšlo kakor	sram.	In razveselil se je Žbilka, ki je zaklical nad	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani