Ta zavest me je nekam bodrila in tolažila, ko sem s težkim srcem sedela zraven očeta na trdi, počrneli klopi v nepredirno klopotajočem vagonu in čakala na tisto neogibno, kar mora priti. Niti najmanj si nisem mogla predstavljati, kako poteka tak izpit; vedela pa sem, da bom lahko samo padla in da me bo nehote sram kot vedno, kadar česa ne znam, pa bi morala. Buljila sem v spet motno in deročo reko, kakor da so tam notri odgovori na vse tisto, kar naj bi vedela, tako da sem se vsa tresla, ko je oče spregovoril.