»Božji prst« v znamenju smrekovega vršička nad vrati je pričal, da je župan tudi krčmar v vasi. Golorok, s pipo v ustih in z nekako predrzno izpostavljenim trebuščkom je oče župan na pragu stal, njegovega kolena se je držal triletni sinek v prilično umazani sami srajci in boječe opazoval v Volčjaku nenavadno prikazen civilno oblečenega človeka, kakor je bil inženir, a hišna dekla, ki je ravno iz hleva šla, smuknila je brzo ob zidu kakor senca, ker jo je bilo gospoda sram, kajti ni je bilo tu črne suknje, kar je kaplan bero pobiral in potem adjunkt z biričem na komisijonu tu pil. »Bog daj, bog daj, dober večer,« vpije krčmar, »so prišli, gospod, so prišli?«