od (1.401-1.500)

držala. Razbija vranec, spenja se, plamén	od	njega šine, in pod Lenoro ubogo vse, vse udere	A
usmili!” ‒ . / . / stran 64 . / Povodni mož	Od	nékdej lepé so Ljubljanke slovele, al lepši	A
nékdej lepé so Ljubljanke slovele, al lepši	od	Urške bilo ni nobene, nobene očem bilo bolj	A
pravi, “kjer Donava bistri pridruži se Savi,	od	tvoje lepote zaslišal sem davi, že, Uršika zala	A
nosil vihar. To videti, drugi so vsi ostrmeli,	od	čudeža godcam roké so zastale; ker niso trobente	A
hitreje sta se zasukála, in dalje in dalje	od	póda spustila, na bregu Ljubljance se trikrat	A
ne bógat al sloveč, je zložil dókaj pesem,	od	ljubice narveč, od ljubice Severe, prevzetne	A
sloveč, je zložil dókaj pesem, od ljubice narveč,	od	ljubice Severe, prevzetne deklice, ki niso je	A
kogá si tak zamišljen? káj gledaš tek plašno?	od	nje, al od pomladi zmišljuješ pesmico? Noben	A
zamišljen? káj gledaš tek plašno? od nje, al	od	pomladi zmišljuješ pesmico? Noben ni človek	A
obraz. Ko najdejo ga, prazna čutárčica leží,	od	srca spet do srca mu več ne róji kri.‒	A
Bog nebeški ve. K pogrébu vkup derejo ljudje	od	vseh strani; Severe, njega ljubce, med njimi	A
tjékej pokopan, ki pel v tak milih glasih je	od	ljubezni ran, pel v tak slovečih pesmah čast	A
mu v prsih budijo čiste željé. Ak kaki vihar	od	déleč preti, ak kaki se morski som privali,	A
na zvezdo gled′jóč vhití, bo otet; mlad ribič	od	čistega ognja po morji je varno veslal več let	A
Micka, županova hči, pogosto vanjga obrača oči.	Od	čistegá godec jé ognja vnet za Micko bogato	A
kar bo dobil še zraven, ženico, otroke redil.	Od	konca mesto hód′ obiskvát; povabi ga deklic	A
k oknu ni. Nje godec strune pritiska hudó,	od	Micike jemlje nékdo slovo. Na goslih póčila	A
/ Na eno je struno godel vesel, in zraven	od	svojih ljubic je pel. In pel je takó od žén	A
zraven od svojih ljubic je pel. In pel je takó	od	žén in deklet, de nič nobeni ne sme se verjet	A
svoje med stoglasne v gójzdu zliva tičov kore,	od	prihóda zlate zore, dókler sonca luč ne ugasne	A
raznih pesem vadi. Kosa, trdokljunsko dete,	od	preljub′ga Avguština, vél′koglávega kalina nauči	A
stran 84 . / Zmeram svojo goni slavček, zmeram	od	ljubezni bíje srcu sladke melodije, toži ga	A
žalost globoko; pesem svojo je visoko Salomon pel	od	ljubezni. Kómur pevski duh sem vdihnil, ž njim	A
nekdaj ni oltarjov Minerve in Apolona imelo,	od	grških, od latinskih so pisarjov dobili starši	A
oltarjov Minerve in Apolona imelo, od grških,	od	latinskih so pisarjov dobili starši učenost	A
to, bratec! med učene gre lingviste, in priča	od	jezika lepotije. Slovenci bodo brali bukve čiste	A
sonete slišim peti pevce mlade.” Pisar “	Od	mene pesem vsaka je prekleta; ki nima prav slovenskega	A
v grdobe strela treši naj ognjena! Balade	od	čebelice zasrane, de bi se té med nami zamorile	A
čutile!” Učenec “Res škoda bi bilo, zdéj	od	nedelje do druge šestkrat se srcé unáme, je	A
gosti, ko nji podobna stala je pred mano, ki je	od	nje na zadnji petek v pósti Petrarkovo bilo	A
ne pesem žalostnih glasovi mili, in ne oči	od	spanja zapušéne, solzé ne, ki tekó iz njih posili	A
tekó iz njih posili. Veselje, mir zbežala sta	od	mene, obup topi srcé, ker se ne usmili.‒	A
reva bo zabrédel. . / . / stran 98 . / Slovo	od	mladosti Dni mojih lepši polovica kmalo, mladosti	A
nam Tasov treba pevcov je prijetnih? slišim	od	butic neukretnih prašat′ zdanjih, prednjih časov	A
Čebelice pravljičarjam Pravljíca po Ezóp′	od	vas zapeta, več nima slásti, kakor jed pogreta	A
vreme hval′ al toži; kdor pevcov peti kaj ne ve,	od	letnih časov kroži. Lesničnjeku in Levičnjeku	A
Slovenci! ako čakate slovarja, ne čákajte ga	od	abecedárja. Ahaceljnovim pesmam Ne čudi se	A
pesám, lájati, táce lizát′. Narobe Katón	Od	drúgih mánjši in časten manj ród je slovénski	A
bom med slovenske brate sladki glas zanesel	od	zahóda do izhóda tvojega imena, na posodi v	A
na posodi v zlatih črkah slava se bo brala	od	naróda do naróda tvojega imena; ′z nje svetloba	A
prašal, ali smem ljubiti te; odgovora ne zvem.	Od	déleč gledaš, draga! me prijazno; prevzetno	A
Ve že vsaka stvar, kar vedet′ in kar slišati	od	mene, in verjeti noče draga mi devica, de jo	A
pomisli, ne zameri, de kar sonce sem zagledal,	od	oči so tudi meni se uzdígnile temníce. 5 Med	A
cela čréda po néba svítlih potih razkropljena;	od	sonca, ljub′ga svoj′ga, zapušena jih zemlja	A
Ljubljane. Pobegnil ták sem, kakor srna plane	od	lovcov v prejšnjih časih ostreljena; ko spet	A
prikaže in jo spomni stare rane. Ak prašate,	od	kod strahota taka? ranila mene z ójstro sta	A
bom skrbi oblake. . / . / stran 115 . / Je	od	vesel′ga časa teklo leto Je od vesel′ga časa	A
115 . / Je od vesel′ga časa teklo leto Je	od	vesel′ga časa teklo leto, kar v Bétlehemu angelcov	A
nesrečnega imena; tam meni je gorje bilo rojeno	od	dveh očetov čistega plamena. Ko je stopila v	A
Leonore pel Estijanke imenitne hvale. Des′	od	ljubezni usta so molčale, ki mu mračila je mladosti	A
strah razžalíti te mi jezik veže. Bridkost, k′	od	nje srcé več ne počije, odkrivajo njegove skrivne	A
zbudé se v srcu sladke harmonije; kjer poroseno	od	ljubezni čiste, kalí, kar žlahtnega je, žene	A
žene zale, ko, ki budi dih pomladanski liste,	od	tamkej niso pesmi tvoje hvale, pomladi srečne	A
pogrešvale Cel čas so blagih sapic pogrešvále,	od	tebe, drage deklice prevzetne, prinesle niso	A
in spet zedinil rod Slovenš′ne cele! De b′	od	sladkóte njega poezije potihnil ves prepir,	A
duh je zginil, kar nad tvojo jamo pozabljeno	od	vnukov veter brije. Oblóžile očetov razprtije	A
očetov razprtije s Pipínovim so jarmam sužno ramo	od	tod samó krvavi punt poznamo, boj Vitovca in	A
rasti nevesélo, ko zgodnja roža raste zapeljana	od	mlad′ga sonca kopnega svečána, ak nékej dni	A
veselo; al nagne žalostno glavíco velo, meglá k′	od	burje prileti prignana, in pade iz nebes strupena	A
spet bil zdravje duše svoje, tak bi bile se	od	ljubezni tvoje vmirile prsi, lica se zjasnile	A
célo, ki lé temnejši noč stori, ko ugasne.	Od	tud ni več srcé bilo veselo; kako bile bi poezije	A
naturo célo. O vem, de niso vredne take sreče,	od	straha, de nadležne poezije bi ne bile ti, mi	A
pognala z napisom zlatih črk: “Marija ave!”	Od	zóra, de se nagne dan k večeri, glasí ponoči	A
bila je preč življenja doba kratka, kjer me	od	tebe lóč′jo časi, kraji. Sedela z Lavro tí si	A
vama govorica sladka, kako slovela ktera je	od	vaji. tam na tehtnico svét′ga Mihéla s Petrarkam	A
svojim pesmam, in skodela njega bila ni niž′	od	skled′ce moje. Velika, Togenburg! bila je mera	A
tvoja draga, ti vsak dan okno celice odpéra.	Od	zóra srečen upaš do večera, de bo vid′jóča nje	A
ura huda, zamišljen si v tó opravilo eno.	Od	déleč vgledaš zemljo zaželeno; povrnjena veselja	A
pri nji v deklet so sredi, govór′le usta le	od	nje so hvale, roké posili nje ime pisale, hodile	A
Prepóvd sem dal jim: vbógali poglédi, molčale usta	od	podobe zale, mir dale so roké, nogé ravnale	A
hodíte, kamor vedno sla vas vleče, vpijanite	od	sladkega se strupa, ki mi razdjál srcé bo hrepeneče	A
ko strahovi vsi ′z pekla spušéni bo ustrášil,	od	njega naprej podeni mirú ne bodo najdli v večni	A
podeni mirú ne bodo najdli v večni revi. Oči nje	od	ljubezni razsvetljene smejale so se zvoljen	A
praša. Po pameti je taka sodba naša: ak je	od	kashe kaša bolj′ga žita, in boljš′ obdelana	A
kar so se nekdanji Abderiti v sloveči pravdi	od	oslóve sence. Ne bod′mo šalobarde!	A
berimo, in kar nam všeč bo, úzmat′ se učimo	od	bógmejov na meji Otomanov! Iz kotov vseh od	A
od bógmejov na meji Otomanov! Iz kotov vseh	od	Skjaptrov do šamánov tak, kakor srake gnezda	A
vsevprék posluša, káj zijalo neumno, káj umetni	od	nje pravi. Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi	A
prat′ka. Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,	od	nje nas ne odkup′jo kupi zláta, ne odpodí od	A
od nje nas ne odkup′jo kupi zláta, ne odpodí	od	nas življenja tata veselja hrup, ne pevcov pesem	A
sladka. Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta, in	od	veselja do veselja leta, de smrtna žetev vsak	A
spi v prezgodnjem gróbi, pesem milo; ločitvi	od	njega mi je hladilo, bila je lek ljubezni stari	A
tam ležé snopovja kope. Leži kristjanov več	od	polovice, med njimi, ki so padli za malike,	A
nji po navadi prinese Črtomíra lahka ladja,	od	tega, kar raste pri njega gradi, od čede, žita	A
lahka ladja, od tega, kar raste pri njega gradi,	od	čede, žita in novine sadja; ko bliža z njimi	A
blagor, blagor, Črtomir! ti vneta je deklica	od	tvojega pogléda, kak od zamáknjenja je vsa prevzeta	A
ti vneta je deklica od tvojega pogléda, kak	od	zamáknjenja je vsa prevzeta, kak gleda v tla	A
in v tvoji roki roka nje ostane zadržana ji	od	moči neznane. Naj pevec drug vam srečo popisuje	A
pijanost njino, ki tak hitro mine, pregnana	od	ločitve bolečine. Že, Črtomir! je treba se ločiti	A
povsod vzdigujejo se vere ščiti, ki si prejel	od	matere jo svoje, té vere, ki ji deklica ta služi	A
. / . / stran 161 . / Znan ribič privesla	od	úne stráni, opomni ga, kak sam sebe pozabi,	A
Skrbí je konec, žalosti, nesreče, se trese	od	veselja vsaka žila, kar gledam spet v obličje	A
sem samotnem kraji, ko te je ladja nesla preč	od	mene, si mislila, al bo ljubezen naji prešla	A
zamóre vse molitev, pravi. Kolikokrátov sem	od	tod v samoti klečala, klícala pomoč Marije:	A
vredno, de bi ločitve spet se bala vedno? De bi	od	smrti rešil te nesrečne, in tamkej mili Bog	A
kratka! V deželi koj trobente glas zapoje,	od	Bogomile drage mene loči, junaško bíli smo z	A
kar misli, de bo v sili zlatá mu treba, si	od	mož ga vzame; dar ribču da, njim, ki so ga nosili	A
Trojice. So na kolenah, kar jih je okoli, se	od	veselja svet′ obraz device, ki je bila podpora	A
me le pogledaš, in vroče me prešine,	od	vsega, kar sem kdaj čutila, je ni milejše	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani