od (1.701-1.800)

znemirjaš.‘ Meni je zastalo srce od sovraštva,	od	bolesti, in v očéh njegovih zlobnih brala	A
a meni noč podári! . / . / stran 113 . /	OD	SOLZ GOR�JO TI OČ� ”Od solz goríjo ti očí	A
OD SOLZ GOR�JO TI OČ� ”	Od	solz goríjo ti očí, od žalosti obràz bledí	A
GOR�JO TI OČ� ”Od solz goríjo ti očí,	od	žalosti obràz bledí; zakaj ti je takó hudó	A
Nedolžna so vaša očesca kot zvézdici dvé	od	nebá, le srčece, srčece vaše, ah to pa	A
kolikor vam móči do trenotka, ko se duša	od	telesa loči ... Kdor svetá se ne ogíba šumnega	A
Prvikrat nas je posetil - koliko je že	od	tega? Zdí se mi že davno, davno ...	A
njega, poslušala samo njega in drhtela sem	od	sreče, zdelo se mi je, da sanjam. Lep	A
Krog naju v drevju pa je govorílo in klicalo	od	daleč in jokalo in šepetalo s strahom na	A
krog pasú. V obràz se mi je dvigala gorkota	od	vrata in od polnih grudi njenih in v mojih	A
obràz se mi je dvigala gorkota od vrata in	od	polnih grudi njenih in v mojih žilah je kipela	A
NOČ Prišel sem k nji že blizu pod noč	od	vina in od ljubezni vroč, sam vrag me je	A
Prišel sem k nji že blizu pod noč od vina in	od	ljubezni vroč, sam vrag me je bil obsedel	A
Nič naukov in željá! - Kar je rečeno	od	vekomaj, to ti bo dodeljeno, edini Bog vé	A
da sem v ”kapljico“ zateleban? Saj se mi je	od	nekdaj že mešalo! Če pijem vina mnogo ali	A
I PES, MAČEK IN MIŠI	Od	človeka pes dobí nekdaj spisano pravíco,	A
Ali, ni jih bilo več. Pes	od	jeze ves besneč ljuto kar zažene krík:	A
ker je 'zgubil čast, poštenje, za vse dni	od	danes v dar.“ Miši smrtno zaječé, iz dvorane	A
mož pred kralja prihití, z rdečim plaščem	od	krví; obraz mu vél, okó mrtvó, Matjažu	A
srečno! Če le za hip bi pilo sreče slaj,	od	njega bi potem drhtelo večno. Nikdár srcé	A
okno, masko ledeno sem vrgel z obraza --	od	razočaranja, od hrepenenja truden do smrti	A
ledeno sem vrgel z obraza -- od razočaranja,	od	hrepenenja truden do smrti. Stal sem	A
nad tihimi, temnimi gozdi dviga se harfa	od	zemlje do neba in doteknila se roka je moja	A
stokratno povračilo ... Vse to je le spomin	od	onstran jarka: bolnik že sluti večnosti sijaj	A
Nič ni me strah poslednjega povelja:	od	vekomaj je bila sodba v meni; kar je molčalo	A
spoznal sem tvoj ukaz. Jaz, ves ubog	od	vekomaj -- kdo bogatejši zdaj od mene?Bratje	A
ubog od vekomaj -- kdo bogatejši zdaj	od	mene?Bratje, jaz sem gledal raj!	A
-- Oj truden! Oj,	od	rám ni padla butara!Še je molilo to	A
in sredi gluhe te nočí je srce vzkriknilo	od	bolečine, zavpilo je v nebesa: luči ni!	A
nečisto noč, v sramoto in ihtenje zapel je glas	od	angelskih poljan -- en žarek je iz večnosti	A
sama, s slutnjami, hotenji, ki so v tebi že	od	nekdaj in bodo s tabo dolgo še potem ‒ ko odraslo	A
strahu rojena, ti ne more več odvrniti pogleda	od	nje ‒ Vsa otrpla, prezebla za tabo caplja in	A
PREVARA Kaj je prevara? Ali	od	tega umreš? Kaj je prevara?	A
njihov razplamteli um, vse, kar drugačno je	od	tebe, zažiga v tvoji duši ubijalski sum; kuješ	A
pojdi, pojdi, pojdi nekam daleč stran ‒ čim dlje	od	mene stran! ‒‒‒ A visoko tam gori, visoko tam	A
pred kričači ‒ Ne izprhavam solz, zabuhlih	od	blodi, za vami ‒ izbirek ste si odbrali sami	A
da je vse skupaj bila pretkana natega ‒ in da	od	tu nikdar in nikoli več nikamor ne greš. ZNANOST	A
norost, modrost je zgraditi most; tak, ki sega	od	brega do brega, pa nikogar ne bega. Modrost	A
vrag. Modrost je kepa spomina, ki se odžeja	od	lastnega vina; to vino je kri, kri, ki tebe	A
cvetih; bodalica glavarina ‒ nekdaj davek	od	osebe blod ‒ razuzdano življenje, razvrat	A
šavrast ‒ neroden, okoren bogec ‒ manjšalnica	od	bog; ubožec, revež gnilad ‒ kar je gnilo	A
srebrni dež rosi. Nebo prečisto je in jasno in	od	toplote mi zveni ‒ v srcu mojem vsa bližina	A
pesem o uteklih solzah ... In noč se poslavlja	od	mračne zemlje‒ ko demant tak svetlo poljane	A
Moj bog, kak poln miru pred smrtjo je večer!	Od	daleč, daleč ni glasu, življenja ni nikjer	A
smereke kot lovci mi zeleni čakajo. Namočena	od	ranega dežja je pot.Iznad vode in črne prsti	A
kadi ‒ in zažene tam Bolka ogorek, da trikrat	od	tal odleti. Vozniki z Dolenjske, z Vrhov in	A
verjel bil svet da mogel biti bi tak zaklet	od	nežnih takih, mladih let! Na holmcu Kadar	A
Pridi, pridi, Alma, pridi ... Ah, zaman ‒	Od	zidovja le odmeva blodne duše nočni jek ... Večnost	A
. / stran 47 . / ko do noči nam sonce gori,	od	toplejših tajn kratki večer šumi, ko hrepenenja	A
škrjančki naznanjajo v zraku se z anapesti.	Od	bilk in iz travja spe tenka megla, polna prvega	A
Potlej odšel je kot lep spomin ... zdaj čakam	od	tuge molčim. Pesem Zapela sinica je pesem	A
stran 57 . / 3 Srce je žalostno in bolno	od	tesnobe, duha objeti duša hrepeni v življenju	A
Trpi le, kdor se sam uslužno klanja, volka	od	staje pa pastir si naj odganja! In brez moči	A
Zopet luč naj nebeška že nam sončni obraz,	od	hladnega bleska nam pusto je in dolgčas ‒ Zdravstvuj	A
svobodno pot! Cel svet bil tak prazen, treba iti	od	tod. Ah, prostost vsemogočna!	A
ne pustijo! . / . / stran 80 . / Svoboda	Od	ljudi sem šel daleč okrog, zableščala nad mano	A
nad mano svoboda, tako jutranja zarja čez log	od	vzhoda se pne do zahoda. Kot šel bi na svatbeni	A
sonce gori gre. S soncem bi popotoval rad	od	izhoda na zapad, izvedel bi, izprašal rad, kdo	A
tamkaj nekdo kot pojenec ječi, proč izmučen	od	pekla beži ‒ V ravnodušju Izza daljnih jasnin	A
spozna skrivnost življenja? Umrl težko, strt	od	življenja in nerad. V trenutku zadnjem imel	A
stran 13 . / III Srce je žalostno in bolno	od	tesnobe, duha objeti duša hrepeni v življenju	A
Horizont molči.	Od	neba sem mrak hiti ... le še tam iz daljave v	A
Ah, zaman ‒	Od	zidovja le odmeva blodne duše nočni jek...	A
sveta, odvalil mrak bi, molk težak in žalost	od	srca. Prihajajo, žalujejo vse misli v duši tej	A
vroči se nemir bo, hej, odletel takrat na vek	od	srca splašeni vampir bo. PESEM Kakor roža	A
nagelj poljski že cvete, rastejo že rdeče rože,	od	želja srce mi mre. Oj, to dekle, dekle moje	A
50 . / PESEM O AJDI Kakor bela grud gorka	od	krvi, mlade radosti v cvetju ajda diši. Že vsa	A
tamkaj nekdo kot pojenec ječi, proč izmučen	od	pekla beži ‒ PRAZNA JE ŠIROKA CESTA Prazna	A
škrjančka ni še, lastovke drobne, pa ker nobeden še	od	teh ne ve, da že pri nas so takšni časi. No	A
Gasni na nebu zvezdec sev, pihlja nalahno sem	od	vzhoda, in temni, nočni pajčolan gubi z nebesnega	A
spozna skrivnost življenja? Umrl težko, strt	od	življenja in nerad. V trenutku zadnjem imel	A
DREVOREDU Brez konca razteza se drevored.	Od	sonca iskri sneg in Ied kot diamanti ‒ Dolge	A
poznal! Srce molči in pričakuje, a ni stopinje	od	nikjer; zamisli se in po nečem žaluje ves dolgi	A
le ž njo ubežim nesreči, tej vlačugi, ki že	od	zibeli za mano leta. ZAKAJ?	A
Spet zelene nam vrbe 34 Zvečer 35 Otožnost 36	Od	Save mrzel veter 37 Zopet, glej, stojim pod	A
moja, in kje miru zdaj dobim? Ni te več; i	od	pokoja, i od miru zdaj bežim. Ven bežim v polje	A
miru zdaj dobim? Ni te več; i od pokoja, i	od	miru zdaj bežim. Ven bežim v polje samotno,	A
rumeno, in tih spet in topel prirode je hram,	od	rdečih oblačkov nebo ozarjeno. Prerojena v njih	A
nagelj poljski že cvete, rastejo že rdeče rože,	od	želja srce mi mre. Oj, ti dekle, dekle moje	A
škrjančka ni še, lastovke drobne, pa ker nobeden še	od	teh ne ve, da že pri nas so takšni časi. No	A
‒ zamera vrh zamere! . / . / stran 37 . /	Od	Save mrzel veter Od Save mrzel veter že zavel	A
. / . / stran 37 . / Od Save mrzel veter	Od	Save mrzel veter že zavel je, poslovil sem se	A
jo čul sem: divna, bajna je, brezglasna ... , a	od	takrat v srcu mi težko, zapustilo me je verno	A
64 . / Pesem o ajdi Kakor bela grud gorka	od	krvi, mlade radosti v cvetju ajda diši. Že vsa	A
stran 73 . / Kavtrna balada Hej, sem šel	od	dedine Žužem domov, umrl tam v Potočih stric	A
noč se drvi ves naplav ... Ves iz uma še Žužem	od	groze strašne, pogubljene pa duše še vedno ječe	A
poznal! Srce molči in pričakuje, a ni stopinje	od	nikjer; zamisli se in po nečem žaluje ves dolgi	A
ko več sonca ni? Revne so sirote, tlačene	od	gospodarjev ‒; zmrzujoč nete si ogenj, solze	A
v mraku se domov, pa breze me pozdravljajo,	od	mene vetri se poslavljajo, ker jaz poznanec	A
sveta, odvalil mrak bi, molk težak in žalost	od	srca. Prihajajo, žalujejo vse misli v duši tej	A
žarijo, prsteni nad poljem gre vzduh, vse bilke	od	sonca bleščijo in sveti od sonca se plug. Ni	A
vzduh, vse bilke od sonca bleščijo in sveti	od	sonca se plug. Ni mi dobro.	A
Horizont molči.	Od	neba sem mrak hiti ... le še tam iz daljave v	A
pokrajina priča z gorami - le s kakšnimi nameni, le	od	kod in kakšen sploh je bil ta aziatski sel?	A
skozi duri, o Jurij, pražnje odet in upehan	od	potov, dopolni betežno naročje omizja v široko	A
sama odpeljala s kočijo, potem ko je ves čas	od	zajtrka, kmalu po deveti, ko je prejela neko	A
leščurja čutov oskorjena pustota keramike v koraku	od	Pungarta do roženvenske cerkve in gradu, čez	A
petka na bobrovce slemena in frčade ter kane	od	zatrepa po porah fasade in osušenih latah	A
kakor nedoločniška oblika, zazeva razjeden spoj	od	kdovekod znešenih oblih prodnikov in vsem	A
razbarvanih odsotnosti pomladne rože in osebe,	od	koder barvnokrili je bilo skoz goloroki je na	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani