od (1.801-1.900)

zlizane odtenke, medtem pa, ko kot zakleto	od	nikoder ni pričakovanega poletja, čezmerno oslajeni	A
103 POLJE	Od	vetrovega védenja postarani predmeti ravnine	A
spoznajo prastaro skrivnost ogolelih poljan,	od	koder se ravan iz neubranih januarskih utripanj	A
nečitljivo krojno polo popoldanskega sprehoda	od	ukoreninjenega tu do roba opuščenega peskokopa	A
veselje razlite porodne vode. Tako obsedeni	od	smeha jočejo, kakor joče moja menzura v rokah	A
prihaja po klasični poti. Boleča jutra bodo	od	sedaj blažja. Kaj me sploh boli?	A
ljudi, si je kar prilastil. Vsako jutro se je	od	nekje vzel, se razporedil po ključnih točkah	A
glavnem zarevsali kaj neprijaznega ter opogumljeni	od	svoje lastne čistosti za ovratnikom, ležerno	A
negotovost vprašanja. Vsem se je meglilo pred očmi	od	instalacije. Ki je bila človek.	A
drugačnosti prepiha del utečene poti. Odmik	od	trenutka.Prahek v ušesu, ki je dobil ime.	A
se nič ne more zgoditi ‒ pot je izdolbena že	od	vekomaj. Iz sivine bolščijo oči.	A
Težak zrak loči bitja na žive in mrtve.	Od	vode hlad, s hribov veter, iz srca strah. Nemoč	A
nekaj plesnivih nesmislov, tebi se bo vrtelo	od	čarovnije. Ampak ostal bo razkol začetne formulacije	A
oblikah izraza ‒ približek skupinskemu. Nasprotje	od	samega začetka. Na eni strani nikoli ponovljivi	A
druge poti do pomiritve. Če je odmev močnejši	od	njegovega krika, je to zagotovo umetnost. Živa	A
Gomazelo je v mavričnih frekvencah, pretakalo se je	od	najvišjih do najnižjih leg. Delo odmeva je bilo	A
mora nahajališč duha. Okrog neki metuljčki,	od	včeraj nasmejani. Še se vidi ženska, ki brodi	A
Pojejo. Okoli sveče vre	od	src. Godci se uigravajo.	A
severu friki, šejtan v raju pije čas. Pijan	od	nemih bonbonov, zmeden od teme, zablodel od	A
raju pije čas. Pijan od nemih bonbonov, zmeden	od	teme, zablodel od hoje se pokregam: Bo že vendar	A
od nemih bonbonov, zmeden od teme, zablodel	od	hoje se pokregam: Bo že vendar dan! (P)otok	A
Trenirana roka. Kot	od	kakšne zlate kurbe. Moram priznat infront	A
/ . / stran 54 . / Golo Prebiranje besed	od	včeraj ‒ praznina, ki pita praznino. Srce se	A
mlečnih isker, dišava polj, živahnost ptic.	Od	daleč se srečujeva. Ti še pod odejo čričkov	A
/ stran 72 . / Mass in d-minor Najlepši	od	vseh začetkov: tik pred razlitjem nežno občutenje	A
narodi; prvaki, kaj se vam po glavi blodi?	Od	strehe hišo jamete zidati? Kedó ga hoče izmed	A
prikrade; vse vidiš tí, nič ni ti nemogoče. Oblast	od	Drave tvoja je do Soče, v té stavijo Slovenci	A
vrhunec znanja, Abuna Soliman je Iliada, on	od	slovenščine mladost odganja, mladost, ki nam	A
pri nas je »bilo« z »milo« enkrat po sreči,	od	veselja skače; vrstí se med parnáške postopače	A
zopet čakamo; pokorščina ovčic te silno mika.	Od	truda in od žeje skoraj sahnemo, kakor pod kapom	A
pokorščina ovčic te silno mika. Od truda in	od	žeje skoraj sahnemo, kakor pod kapom pot nam	A
Velé mi, če imam kaj mozga v kosti, da mi	od	konca delo je začeti, svoj prožni lok še enkrat	A
A ko jesen je, o kako medlevajo!	Od	dne do dne bolj redki siromaki život z životom	A
preglavice, na téme zbral nekoliko žerjavice;	od	jeze, slišim, bíli ste zeleni! Sonete moje hvali	A
moje! Tu prostor tebi jaz imám; Počitka ti	od	daljne hoje Na zvestih svojih persih dam.”	A
kolenih v prahu Ponižan jokal sem glasnó; Ti pa	od	mene sladko svoje Obračala si v stran okó.	A
Nad Fontainebleau Kaj gledaš, skrivàj me	od	strani, Pol vsmiljeno, pol radovédno, Popotnika	A
Pa kaj se ti jasne kalé oči?	Od	vsmiljenja so ti vnete; Na zadnje bi me še ljubila	A
zmed vsih enaka, Kar se v morje jih iztaka,	Od	izhoda do zahoda. Od izvíra do iztoka Srečen	A
se v morje jih iztaka, Od izhoda do zahoda.	Od	izvíra do iztoka Srečen rod ob tebi biva; Malo	A
predno grem; Ne vprašaj, kám me pelje cesta,	Od	tebe strani ‒ kám! ‒ ne vem! Kaj deček kališ	A
vsmiljenje s tabo imam, Ne boj se, ne boš se	od	tod ločila; Na vsem širokem svetu sem sám, Saj	A
hodila; Ko čaka me gozd zaraščen, teman, Zdaj boš	od	tujca se poslovila. Za mano ti solzno gleda	A
Saj óno ne najde brez mene sreče! Le pojdi	od	mene, le pojdi molčé, Saj ti ne brani nobena	A
Po gozdu se moja stopinja glasi. Ti daleč	od	mene si, duša moja! Tam doli migljá mi luč iz	A
vesel; Minulo leto je nektéro, Kar sem slovo	od	tebe vzel! Svetá obhodil sem ne malo, IN lepih	A
ljubi zgubljeni; Tako, ko ti, sem jaz ločen	od	njé; Ko tebi, po ljubi se toži meni. Pa, vbogi	A
55 . / Mladini Na tujem, zgodaj ločen že	od	doma, Živim med glasnim hrupom tihe dni; Moj	A
Veselo živeti, Težavno ti ní; Posnemaj čebelo:	Od	rože veselo Do rože hití Méd pervi izpije, Peruti	A
1. penica: Oj, oj! sestrica! kaj je to?	Od	kodi ta mertvaška senca? Šibé se drobna mi kolenca	A
onemogli, Ko plašne ovce v stiski in nadlogi	Od	zad in spred in v sredi in na vogli, Brez vse	A
jaham Nevarna zdi se mi ježa taka. Prijatelj	od	nekdaj sem peš‒koraka, S tem rad se pobaham	A
svojega serca naravnost sem vzel; Iz serca, in ne	od	drugód. Če bo pa našl� do serca pot, Ne vem	A
nebu zvezde bledé, Domu še le truden se vračam	od	nje. Vzemite, prijatelji! kupo v rokó In pijte	A
tukaj najina pot, Poklekni, deklè! saj ne pojdeš	od	tod.” ‒ ‒„Kaj čejo, moj brat! besede strašné	A
Kàj ne, moj bratec! da to ne bo? Kaj v stran	od	mene obračaš oko? O spomni se jih, ki v grobu	A
jokajo se milijoni, Če eden le se veseli.	Od	rojstva vedno pa do groba Človeka spremlja zlega	A
Odpusti tórej, mati zlata! Če grešno ločim se	od	tod; Sprejmi zgubljenega me sina! Bog te obvaruj	A
Orest ljudém, po pesmih in pravljicah Slavljen	od	ust do ust; sedaj pa gnus Odraslim bom, otrokom	A
Odprta vrata. Travnik . /\ .. stran 12 . \/	Od	štirih do treh ždijo kavke nad glavo, od štirih	A
\/ Od štirih do treh ždijo kavke nad glavo,	od	štirih do treh. Nekje Puhast	A
Defile majic.	Od	bule do bule	A
sneženih, izginil led s koles je mlinskih.	Od	mlina blatna pot v dolino vodi, nad njo se bele	A
jasnega dneva znanilo!« Vsi mi, kar ni nas	od	tega sveta, mi se dežja ne strašimo, kajti pred	A
da bo dober lek, zakaj, že zdaj ljudje norijo	od	lakote in kolnejo vse vprek, čeprav še ni zapadel	A
ribe v izsušeni strugi, to so vsi naši sodrugi	od	Jesenic do Trbovelj in od Slovenskih goric do	A
so vsi naši sodrugi od Jesenic do Trbovelj in	od	Slovenskih goric do Borovelj. Naš kralj, naš	A
za take so samice, trd beton in brez odeje,	od	gladu umiraš in od žeje, po telesu lazijo stenice	A
trd beton in brez odeje, od gladu umiraš in	od	žeje, po telesu lazijo stenice ... Misli, trudne	A
kapljice krvi, iz mojega srca krvi, rdeče bolj	od	vrtnic. In v tvojem srcu naj ta kri kot lep	A
predraga, fant tvoj v drugi hiši spi ... V sleherni	od	teh noči se po nébesu ozri, tamkaj, ko da svod	A
ni naša in vendar naša bolj ko vse do zdaj.	Od	vsepovsod: z gora, gozdov, s porušenih domov	A
razbral, po kakšnih hodite poteh, in če vsakdo	od	vseh srca na dlan bi dal, da človek bi človeka	A
ki poljejo po njih vesti o boju vseh ljudi.	Od	step sibirskih in ravnin se stekajo v srca glasovi	A
vel bom po slovenski zemlji, pel bom, vriskal	od	veselja, in junaški partizan bo z nagljem okrasil	A
. / . / stran 81 . / Če ne vrne se noben	od	treh, sini moji, moji trije fantje zlati, žalostna	A
Fantič je na vojsko šel ... 51 Žalost 53 Slovo	od	polja 54 Pismo 55 Prepeličke 56 1. Prepeličke	A
vasem, pod goro tam slap se je bliskal; oči	od	radosti žarele so vsem, ‒ že vlak od veselja	A
bliskal; oči od radosti žarele so vsem, ‒ že vlak	od	veselja je vriskal. Pri polžu Polžek, polžek	A
biti sam, biti sam in zapuščen in preganjan	od	ljudi ‒ grenke solze ti zalijejo oči ... !« Burja	A
prod, kjer je lepa Vida prala, trudna, bleda	od	nezgod. Rad bi vedel, kje zamorec črni z barko	A
veter, tihi vetrček z ravni; če mi vroče bo	od	žarkov, vetrček me ohladi. Z mano pojde še potoček	A
vnovič jih objema: »Zdravo, mati, sestre, oče!	Od	veselja srce vriska, od veselja joče!« Sirotek	A
mati, sestre, oče! Od veselja srce vriska,	od	veselja joče!« Sirotek Tiho med oblački se	A
zaklad njegov in globok je rov njegov. Tu	od	zore do noči seče rudo od peči otec, ljubi otec	A
je rov njegov. Tu od zore do noči seče rudo	od	peči otec, ljubi otec moj. Pa moj otec nič ne	A
najjasnejši dan! . / . / stran 54 . / Slovo	od	polja (1915) O zeleneče ti polje, ti moje zlato	A
nam ujeda in na vas preži. Proč ne hodite	od	mene več kot pet pedi, kot pet pedi ... !« 3	A
njimi: »Zdrave ostanite mi! In ‒ ne mislite	od	sebe daleč pet pedi, le pet pedi ... !« 5. Prepelič	A
so vetrovi ... Zašepetali klasi so vetrovom: »	Od	kje, prijatelji, od kje?« »Prihajamo iz daljnih	A
Zašepetali klasi so vetrovom: »Od kje, prijatelji,	od	kje?« »Prihajamo iz daljnih krajev, kjer gora	A
moje prve pesmi sem sežgala niti ena črka ni	od	vseh ostala... Pa čez griček sem v gozdove šla	A
pomoči. . /\ .. stran 22 . \/ Ganjeni so res	od	pesmi poslušavci, a ne marajo ga vrabci in ne	A
pusti goličavi. Mnogo večji ne - starejši je	od	mene. Vsako leto znova mlade liste žene.	A
v daljavo brez počitka ljudska masa misliti:	od	kod in kam? pa nima časa... Vzhod.	A
v daljavo brez počitka ljudska masa misliti:	od	kod in kam? pa nima časa... Kot nekdaj...	A
Me v molku obnavljamo svoje spomine in vsaka	od	nas je vsa resna in tiha... Vrtijo se stroji,	A
spreletel me strah je in mraz... In trepetaje	od	groze spustila temno zaveso sem jelševih vej	A
zavetju obrazek se droben utaplja ji v cvetju	od	luči voščenih se zlata ji zarja čez lica razliva	A
močnejše sile; Podrli niso hujši me vetrovi!	Od	naših sem pradedov zasajena Dejanje njih sem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani