od (1.501-1.600)

vsilil dan, počakam te prozorna vsa,	od	blage rose splaknjena - vsak beg je zdaj	A
/ se v gromu ruši čas, zasuje lava vse	od	prej. En sam trenutek, je bil in	A
svoje, ne silno, kot sem si jaz želela	od	nekdaj. TEŽKE GRUDE Težke grude, okrogli	A
svet do temelja, sem nemo se vprašala,	od	kod to moč ima - če se ni le prekljuval	A
zaslepi - na drugi strani bel portal, sijoč	od	sonca močnega, me vabi in mi govori:	A
črnem krilu za stebrom sem slonela in jih	od	daleč gledala. Tedaj se je iz sence vzela	A
zelení in pesem tiha, melanholična -	od	hude vode splaknjena se zablešči, da	A
. / . / stran 44 . / BLEŠČICA PEPELNICA	Od	pomola do obzorja vodi sončna cesta,	A
šla s koraki rahlimi in je zanihala	od	zemlje od neba - o njej sem sanjala,	A
koraki rahlimi in je zanihala od zemlje	od	neba - o njej sem sanjala, je vse ožarjala	A
o njej sem sanjala, je vse ožarjala	od	prvega dne do konca sveta. DESETNICE	A
/ . / stran 57 . / KAČICE Komaj lučaj	od	brega na vodi sva zagledala nekaj črnó	A
spletajo. Res je: objel si me, in sem	od	blizu videla, kako se ti na prstanu	A
zamahnili z roko, in že so povabili me nedaleč	od	te hostice; ko med seboj so šepetati,	A
me še nihče pogledal ni, na prsih roka,	od	strani rahel dotik tuje dlani - zdaj	A
jaso sem nazaj prišla. A glej, tam niže,	od	daleč potok žubori, globok pod vrbami.	A
zarila v njegovo čisto, mehko dno -	od	nekdaj sem ljubila vodo povsod okoli in	A
ljubézni slávca pésem je zapéta, samôta	od	nesréče mi je dána. In dúša v lepih sanjah	A
drágo mi domóvje po tébi srce móje hrepení!	Od	tu visóko lóči te goróvje za k'terem ljúbi	A
v slovó mi podála je véle roké; pregánja	od	tákrat me síla zapúšča me sreča nemíla.“	A
6	Od	tébe jémljem dom! slovó; naj sréča bo ti	A
Presólzno zdaj mi je okó ko lóči zlóbna síla	od	tébe me; nesréčen bom, ko slédnjič te pozdrávljam	A
zlaté, a pozabíti ne b'lo bi mogóče krájev	od	Dráve do pénaste Sóče -- póčilo méni bi kmálu	A
sovražna ga usoda čez ves gozd poganja širen:	od	izhoda do zahoda.--	A
PASTIRJI JEDEN PASTIR Vže solnce	od	zahoda sije; roj pevcev môti gozdni mir;	A
kres prižgímo, pri ognju poje se lahkó;	od	gôr se kmalu poslovímo še téga dajmo v slovó	A
življénje ti vesélo končàl je vdarec hùd.	Od	cvéta pa do cvéta letála si brenčéč, meníla	A
spomín; -- nì sólze več ne líje -- mrjè	od	bolečín.--	A
presódka, kot znal sem še nekdánje dní --	od	sréče tistega trenótka, ko zapustíla si me	A
--	Od	nezvestóbe tvoje dnéva mi v prsih ne bučí	A
obljubúje mu deklè. Ne káže naj, če se mu vnáme	od	krasnih líc mehkó srcé.--	A
usahníle ko upu, ki je v srcu gospodáril --	od	bleska nezvestobe, ki ga vdáril -- prekmalu	A
n solze so iz pesmi vsake líle. Obdano	od	nesréč se srce bráni, Ljubezen v njem počasi	A
. / Vzemi s tvojo čarno temo zemljo to	od	mene preč da le moje ti življenje ne zapustiš	A
srcá še ne zacéli beží h človeku drugemu;	od	téga naprej, in brez mirú po zemlji béga	A
téga naprej, in brez mirú po zemlji béga.	OD	DOMA Brátje, na nébu luna stojí, v	A
to nečem uméti; odnésla si daleč me proč	od	nebes -- kaj delam naj tukaj na svéti?	A
sèn umôri, mir mi dàj ob ráni zôri. In	od	zôre pa do mráka, duh ljubezni, stopnja vsáka	A
zbéžal dán kar poln ljubezni slàdkih rán	od	ljúbe je slovó jemál, poljùb, rokó v zvestóbo	A
prijátelj nóv!“ In bléda luna vánj strmí, in	od	strahú napréj beží ... Ko drúgi dan je zvon	A
”Vam ostri mèč je še krváv, krváv vam	od	sovrážnih gláv. Kaj skrúniti ga hóčete,	A
zadone: glej duševne divje boje, bolno	od	strasti srce. Ali kakor vir s planine	A
v dolgi, črni halji, vse teló se trese mu	od	strasti. Ko se Mahnič je napôjil z vínom	A
očéh žaríjo, kodri črni se vijo po rámah ...	Od	strahu se trese doktor Mahnič: vsi sovragi	A
vínce rujno, vince rujno doktorja Antona!“	Od	strahú se trese doktor Mahnič; a prikazni	A
in mogočno Vaša sílna roka odvrníti skuša	od	hudôbe drage duše, správiti jih z Bogom.	A
Mahnič glavo, dvígne glavo in okamení mi,	od	vesélja in strahú bledí mi. Oh, in kaj bi	A
devíco. Tam na sódih pa sedé prikazni, in	od	smeha se vijó pregrozno. In kričé mi v zboru	A
skupaj bi molíli vso tího, dolgo noč; in	od	ljubezni božje vnét bi vsaki angeljskih deklet	A
O sílni gréh! ... Pregnán	od	sínov svojih kralj se okóli potíka; nekdàj	A
MAHOMED IN KADIČA ”Srce mi	od	žalosti trepeče, kadar gledam v lice ti cveteče	A
Oj Rozamunda, ni li ta lobanja lepša	od	srebrá, ki otcu tvojemu v spomin nekdàj	A
zapisal, kruto sodbo je zapisal, da umrjem	od	ljubezni. Čuj me, lepa Rozamunda, čuj	A
da te ljubim, Rozamunda ...“ In omamljen ves	od	sreče stopa tiho po stopnícah, po stopnícah	A
mirno kakor prej? Kdo vendar, vroča moja kri	od	srca v lice ti velí? Povejte mi, roké, nogé	A
je močnó - kaj, dragi, treseš se takó?“	Od	straha Flavij zadrhtí, od straha lice mu	A
treseš se takó?“ Od straha Flavij zadrhtí,	od	straha lice mu bledí. ”Ne greši, lepi angelj	A
tekla so mu leta, in odšel je v lepih dneh	od	sveta ... Spet zaplaka ljudstvo naokoli,	A
porosijo, in pritisne jo na burne prsi. In	od	toge zatrepeče Dina, obledita ji nebeški	A
kozarci, svetijo se gostom vsem obrazi	od	veselja in od kaplje sladke ... Do večera pije	A
svetijo se gostom vsem obrazi od veselja in	od	kaplje sladke ... Do večera pije družba srečna	A
A vsi trije bratje obledijo, obledijo vsi	od	silne jeze. Vsak orožje svoje vzame skrivno	A
hladna, mrtva mu v roké omahne. Nem	od	jadne sreče ne toguje, ustna mrtva strastno	A
nazaj te ní. Poročíla ni o tebi ljubček,	od	tedàj, kar iskàt zlatá in srébra šel si	A
Stal sem žalosten ob steni, onemógel	od	željá ... Da bi bila za trenotek, za trenotek	A
TI HOČEŠ, DA TRPIM Obrnila si	od	mene lepi svoj obràz, v žalosti, doslej	A
srcé, toda dolgi, tožni dnevi mene ločijo	od	njé. KO V TESNEM OBJEMU, O DRAGA	A
človeku da vžival na zemlji bi ràj. ZEMLJA	OD	TOGE NESKONČNE Zemlja od toge neskončne	A
ZEMLJA OD TOGE NESKONČNE Zemlja	od	toge neskončne v vetru jesenskem ječí;	A
hinavca, z njim nezvesto čarobno Zulejko. In	od	rane zore pa do mraka tam na ravnem polju	A
- Odpočije si	od	boja Omar pa povéde k sultanu Zulejko.	A
tvoj pozdràv roké mi ne podáš ozíraš se	od	mene v stran kot da me ne poznáš. O	A
pogúbil! Da le enkràt, le enkràt kdo bi	od	srca me ljubil ...“ RAZŽALOST�LO SE JE	A
MOJE Trudno že okó je moje trudno že je	od	solzá, le kedàj še v njem zasíje rosni	A
gorjá. Trudno že je srce moje, trudno je	od	bolečin, le kedàj še pesem žalno oživí	A
mi dušo temnó. In ko te objamem, potém	od	tebe, oj deklica grem; saj s srcem strastnó	A
živim, spet v poljubih, spet v objemih	od	strastí drhtim. Deklica, ki sem te ljubil	A
Kaj umakneš se mi vselej kadar vidiš me	od	daleč? Ali nečeš, da bi srečen gledal	A
da umakneš se mi vselej, kadar vídiš me	od	daleč?...	A
... pógled govorí resníco: kadar vidiš me	od	daleč spomniš se ljubezni moje v vek nesrečne	A
nečitljivo] Oranže v listju temnem se blišče	od	jasnega nebá zefir pihlja ob tihi mirti lávor	A
da so zvezde svetle zvezde tam na nebu	od	strahú zatrepetale ko so vídele človeka?	A
trepetáje. A ko solnca žar prisvéti pa izgínejo	od	straha, da ne vzrle bi človeka. KO	A
bi ti srcé trpelo kakor moje zdaj trpí!	Od	solzá bi bilo rdeče prej prelepo ti okó,	A
bo sedàj spomín? Ko ne morem več ljubiti	od	prestanih bolečín. MILAN IN MILENA	A
željé svobodno poleté. . / . / stran 244 . /	Od	njenih gorkih usten od čárobnih očíj željá	A
/ stran 244 . / Od njenih gorkih usten	od	čárobnih očíj željá roj neutešen spet	A
Potópil se bom v to mirno morjé pa če	od	ljubezni umrje srcé. KAK� ŽE DAVNO SRCE	A
po njì na skrivnem hrepení, da bi izdahnil	od	strastí ob strani njé življenje svoje,	A
žar ohranim v srcu za vsikdar, in če mi	od	ljubezni gine kaj nji in kaj je svetu mar	A
zagrnila, noč je cvetko porosila. Kaj	od	sreče je ostalo v temnih mi sedanjih dneh	A
ostalo v temnih mi sedanjih dneh? Srce,	od	strastí kopneče, sólze žalosti v očéh.	A
slovó. Takó težkó je srce moje, težkó	od	tihega gorjá, o saj za vekomaj se s tabo	A
saj za vekomaj se s tabo poslavlja sreča	od	srcá ... Če vse spomine dníj preteklih	A
pratka. Pred dvojko ne obvarje koža gladka,	od	nje nas ne odkup'jo kupi zlata, ne odpodi	A
nje nas ne odkup'jo kupi zlata, ne odpodi	od	nas veselja tata gostilne hrup, ne cigaretka	A
Naj zmisli, kdor zaljubljen je v dekleta in	od	gostilne do gostilne leta, da dvojkam žetev	A
... KO DALEČ SI	OD	DOMA Ko daleč si od doma v tujini daljni	A
KO DALEČ SI OD DOMA Ko daleč si	od	doma v tujini daljni ti gorkeje se spomínjam	A
Hitro naroči vetrovom, da priplavajo	od	morja; vstali so vetrovi gorki, pohiteli	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani