od (1.201-1.300)

oblasti dal si roki moji! Glej, kakó naj ločim	od	ljudíj se! Veže nánje me ljubezni spôna!	A
samá. Za gôre že solnce je správljalo se,	Od	gričev, vršíčev poslávljalo se. Počasi korakata	A
bolníka pri priči ozdravi. Šentpeter se čudi,	od	čuda se križa. Pa gresta po cesti béli napréj	A
prstih se prstani bliskajo zlati; In glej, že	od	daleč se jima odkrije, »Hosána, sin Davidov	A
hvala Bogú!« Oddahne si Peter ‒ »biló ni mirú	Od	sitnih pijancev in postopáčev, In gnusnih in	A
Kristus? ‒ popotnika še ne pogléda! In nálašč	od	njega obrne se v strán, Ko mimo gré tujec ves	A
ptice žvrgolíjo. Izkušnjave ni je tukaj mične,	Od	Bogá nič ga ne trga ... Nič ne?	A
vrati. »Kdó duša si božja?« jo praša vratár,	Od	glave do nóg premotrí jo, ‒ »Slovénec ponižen	A
vrati!« * * * Žarí se dvorana nebeška, žarí,	od	bajnih leskeče se lúčij; Pred svatov nebeških	A
ôgnji pripet Za greh se svoj óstro pokôril,	Od	danes naj tukaj bo z vami vréd Za tó, kar je	A
našega rodú In našega jezika, Kateremu stoprav	od	vas Čast došla je velika: Izpijem čašo toto	A
čašo toto vs� ‒ Francozje, vam zdravíco tó	Od	patra Valentina!« Svatba v Logéh Za mizoj	A
da bode jih stót. Ne bó li že konec daróvom	Od	vsékod za svatbo nocój?‒	A
se gosli in bás ‒ Nevesti kraj ženina lépi	Od	studa rudí se obraz. Vinska bajka Na Sladkem	A
spoznám.« Prokólnši sina ko besán, Obrne se	od	njega v strán. A mati plače, da je joj!	A
‒	Od	vseh zapúščen in proklét Skoz vas koraka v tuji	A
Obrazek v ôknu síne njé: »Zbok mêne si	od	vseh proklét ... O, vrni mi se skoro spét!« ‒	A
Trideset je lét že palo v večnost, Trideset	od	tistih dôb lét dolgih! Dan jesenski bil je topel	A
bodo bratje. Na stežáj so vrata vánj odprta,	Od	obeda še šibé se mize, A v dvorani ní je duše	A
resnôben zdaj za tém zapôje, Da dvorana vsa bobní	od	jeka In zidovje nad menój se trese: »Resníce	A
Tu náte hleba in solí!	Od	pota si počíjte, Pri meni prenočíte!« »Bog plati	A
sva se ločíla.« »Odšel je v mátuško Moskvó,	Od	tam pa v Novgorod ‒ nató V Sibírijo potóvat	A
... Lehkó	od	prave poti Napást nas zvabi, zmoti.« »Gost Vaš	A
Napást nas zvabi, zmoti.« »Gost Vaš pravico	od	Bogá Greh odpustiti Vam imá ... Srcé mi le odkríjte	A
kralj glavico mlado bo vzél, Pogine ti tabor	od	glada.« »Gladú in Pesjanov se jaz ne bojím!	A
Ilirska tragedija (L. 10. po Kr.) Tam	od	gorečih Libije puščáv, Do mrzlih hóst germanskih	A
puščáv, Do mrzlih hóst germanskih in dobráv,	Od	Taga pa do Evfrata in Nila ‒ Tod orel rimski	A
mi branil bodeš svoj? Bojím se, da pogine še	od	glada Ilirska velikanska ti armada!... Avguste	A
póči mi! Obstanem, da strúno bi nóvo napél,	Od	góslanja si oddehníti sem htél: Očí se strašilu	A
drží? Obstanem, da strún bi si novih navíl,	Od	góslanja divjega si počíl: Živéje vzplamté spremljevalcu	A
Sladko slast občuti grešna moja koža.«	Od	razkóšja Peter v vodi pôje, vpije, Skače, plava	A
ne vé, ne pozná.« »Če Nila ní našega déte,	Od	Gange pač svete je tam, Iz Bábela morda poslali	A
njegóv, Zaklical, da grad bi zakléti Odméval	od	tísoč jekóv:« »Hoj, vstani že, vójvoda, vstani	A
« »Čuj, tujci nas stiskajo lačni, Smeléjši	od	dné so do dné ... Tu tvojim junakom pa sablje	A
glej, rja že jé!« »Čuj, vzdrami se, vzdrami	od	spanja, Kralj, vstani pa bodi naš voj! Preženi	A
»Tam biva naš národ ti zvesti.	Od	tam smo poslanci domá; A žezlo mogočno nam tvoje	A
pretepa nas Turek, A v lice nas bije ‒ graščák.« »	Od	nékdaj napada nas Turek, Sovraži nas, ker je	A
‒ »	Od	kód?«‒ »Iz Bréžic ... iz boja!«	A
so se gostom, Pa v junaška ljubijo se lica,	Od	ljubezni brat objemlje brata. A ustane mi za	A
življenje, Tu pri tebi! Skoro sem pozabil,	Od	kedaj že gost sem tvoj presrečni.‒	A
kmetje; Ljud umazan krati nam pravíce, Posvečene	od	stoletij šege ... Človek kmečki in plebéj ‒povejte	A
Vse poljubi goste in objame; V pôzni nôči se	od	njih razloči, Jaše prémo na svoj grad na Krki	A
ko popréje. Jaše gledat Tahi teden drugi,	Od	nedelje do nedelje druge, Radovéden tam stojí	A
Vsak dan tam na produ mi stojíjo, Vsak dan, vse	od	jutra do večera. Kólne Tahi, kólnejo tovarši	A
radovédni, Gledajo in vodo vsi motríjo, Čakajo	od	jutra do poldnéva: Sava teče bistra, ko popréje	A
Divje škriplje že z zobmí mi Tahi, Brke viha in	od	jeze piha, Kólne Turna, v peklo ga proklinja	A
‒ Pili vince tá gospôda svetla, Vse	od	jutra do nočí ga pili, Čaš brez broja od zdravíc	A
Vse od jutra do nočí ga pili, Čaš brez broja	od	zdravíc pobili; V pôzni nôči že razhajali se	A
Za slovó že brat poljublja brata: Dôspe pismo	od	baróna Turna, Baš na roke Tahiju graščaku!	A
bi prišel sám na Sósed k tebi ‒ Truden sem	od	čarovníje kléte!.. Pôšlji skôro mojega mi sivca	A
kmetov voj, Na stôlu zlatem pred menój!« »	Od	mêne vsprejmi pa v rokó Ognjeno-svetlo žezlo	A
145 . / . / stran 6 . / Sodba sveta Ne upaj	od	sveta plačila, njegova sodba te ne moti, nemila	A
oblast. Kadar telo se v zemljo preseli, trudno	od	pota, temnih skrbi, pesem nam bodo zadnjo zapeli	A
nad gore. Manj in manj se čimdalje loči stvar	od	stvari, zemlja od nočne halje črna enako se	A
manj se čimdalje loči stvar od stvari, zemlja	od	nočne halje črna enako se zdi. Kadar se bliža	A
življenja večer: Svoje premišlja izkustvo, truden	od	pota in star; včasih obide ga čustvo, kot bi	A
vek je v drugo stran. Srce hitelo koprneče	od	sreče je in ne do sreče. Zato hladite me, domači	A
tiho in tiho očitaš: Zakaj si se vrnil, zakaj?	od	družbe, od petja, od godbe obrnil se k meni	A
očitaš: Zakaj si se vrnil, zakaj? od družbe,	od	petja, od godbe obrnil se k meni nazaj? In kaj	A
Zakaj si se vrnil, zakaj? od družbe, od petja,	od	godbe obrnil se k meni nazaj? In kaj li prinesel	A
strugi vale se polagoma vali, kakor bi trudni	od	daljnega pota v Kolpe naročaju radi zaspali	A
pastirjev planinskih odmevajo kliki, zvonovi	od	črede pozvanjajo vmes. Kjer Bistrice vali se	A
rodni kraj! Minulo sedem let je težkih, trdih	od	tožnega slovesa, mili drug. Umiral cvet je po	A
Adamov bedni sin, po grudi zemeljski še hodim,	od	hrepenenja silno gnan za svetlo veščo sreče	A
Ugasnil bodem tudi jaz, ko bode smrtni dih zavel:	Od	roda, od sveta pozabljen, jaz ogenj ‒ moj spomin	A
tudi jaz, ko bode smrtni dih zavel: Od roda,	od	sveta pozabljen, jaz ogenj ‒ moj spomin pepel	A
Na steni slika tvoja ‒ to je vse, kar še imam	od	tebe ‒ to je vse, in šopek črnih las in ‒ grob	A
spi vseh mrtvih dan! Kako šume ljudje nocoj!	od	groba hodijo do groba, ljubezni vodi jih zvestoba	A
III.	Od	tukaj daleč za gorami nocoj po venčanih grobeh	A
tujimi grobovi spem. Jesensko cvetje in zelenje	od	tujih rok vsajeno zrem. A bodi!	A
ravnate ‒ prežarko vi nastavljate nam mast!	Od	zemlje lepe, vseh divot bogate skočili naj bi	A
bogate skočili naj bi v jarem mrtvih črk?	Od	sonca milega, od zarje zlate zapremo naj se	A
naj bi v jarem mrtvih črk? Od sonca milega,	od	zarje zlate zapremo naj se vam v problemov mrk	A
smrt! Mar meniš, da se jaz bojim ločitve	od	vseh ljudi na tvoj pokojni vrt? O ne!	A
Vse! ‒ Potem gorim	od	želje ene same: Čas, vrni ure davno mi prešle	A
ne trajata tako samo en dan ... To vse boli	od	radostne nedelje, po glavi se vrti, srce tišči	A
Proč, proč je hrepenenja doba mlada, seleča me	od	zemlje v lepi raj! Bila je v zlati vodi sladka	A
nabere upali prosjak: »Bogát in preslavljen	od	svéta jaz nekdaj sem vladal ta grad, zapravil	A
Mogočen grom je stresal svet, vihar je zunaj rjul,	od	tesnega strahu prevzet na postelji sem v sanjah	A
mu zibel maje ... Nad njim se žena klanja, in	od	srca se ji toži. Strmi na dete in sanja o boju	A
Haranova želja Duh pred Harana priplava, de mu	od	veselja vnet: »Haran, tvoja pot je prava, mimo	A
Krepko je stopil sin k očetu, povedal prosto	od	srca: ‚Ni bitja dražjega na svetu, kot v koči	A
Kaj mari je meni tvoja zvestoba?	Od	danes njegova nevesta sem ‒ jaz.« Zasmeje se	A
»Prišel si domu ‒ a nimaš miru. Kam precej	od	naju korak te sili?« »O starši moji, saj veste	A
starši, da pohitim do mlina in h grobu dalje	od	mlina. Na grob zasadim naj cvetje novó, kropim	A
za vzor ga ima. Um velik ‒ tako sem želela	od	nekdaj ‒ naj bil bi moj drug; naj njega modrost	A
kot sam polubog, junak, ki postava ga ščiti,	od	temena silna do nog. Zanj vsako srce bi gorelo	A
naj danès. . / . / stran 154 . / Moj duh bi	od	njega ljubezni ognjene zahteval ognjen, ljubezni	A
ji na tla, na travo, val zapljuska, vzbujen	od	zlatice ... »Lasna!« zdajci klikne ji Palmira	A
15 . / Jeseni Pomirjen, utešen, ozdravljen	od	vseh skrbi, krivic in ran, kako zemljan je varno	A
varno spravljen, ko v smrti mu zatone dan!	Od	burnega odmaknjen vrišča, za mestom ali za vasjo	A
da stopaš po nepravi cesti, in ti si zbadan	od	bolesti nazaj korak obrnil svoj. Kako si preumeti	A
zdaj breznov sneg te je moril, zdaj si venel	od	slane žgan. Podlesek si moder bil za svet; klijoč	A
varni hram. . / . / stran 45 . / Slovo sem vzel	od	groba vsaj, potožil vrbi svojo žal ... In nisem	A
daritev Ko vlekel bi na svojem gradi obresti	od	visoke rente in pil pozimi in spomladi brezskrben	A
S poljubom, objemom graščaki so vzeli slovo	od	družine, na vrancih rezgatnih z oklepom in šlemom	A
prišli zmagoviti, ponosni, naprtani s plenom	od	meje hrvaške; hvaležni pogledi, od radosti rosni	A
s plenom od meje hrvaške; hvaležni pogledi,	od	radosti rosni, doma so pozdravljali sine junaške	A
O, časi minljivi!	Od	luči spomina ozarjena davnost, kako si čarobna	A
so leta, usahnil je vir hrepenečih solza.	Od	kraja sva si dopisávala vneta, a zlagoma sva	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani