Kosa, trdokljunsko dete, od preljub′ga Avguština, vél′koglávega kalina nauči pét′ pesmi svete.
Zmeram svojo goni slavček, zmeram od ljubezni bíje srcu sladke melodije, toži ga Bogú pušavček: “Lej, kalin, debéloglávec, tódokljúnast kos je svoje pesmi pustil, lepši poje, podučit′ ne da se slavec!” Al Bog slavca ni posvaril, le posvaril je pušavca: “Pusti péti mojga slavca, kakor sem mu grlo stváril.