noč (2.801-2.900)

posuto s črnikastim prahom, ki se je bil čez	noč	spremenil v mastno blato; s prav takim prahom	A
ter pobegnila v izbo. Luščili smo še pozno v	noč,	beseda pa ni marala več gladko iz ust.Dušil	A
jutro je bilo, v soncu pojoče, sama sveta Velika	noč.	Od take lepote omamljen, se je Lojz zleknil	A
po belem žametu. Od vseh holmov zvoní Veliko	noč,	polje šumí, poje svatovske pesmi, drevje kraj	A
Bojim se - in ker se bojim, se bo zgodilo čez	noč,	tiho, neopazno: tudi te svetle, mile podobe	A
časa, življenja ... Še malo, še en dan, še ena	noč,	še en trepetajoč spomin na daljno sonce - in	A
jaz bom relief med reliefi. * Pozno pod	noč	sem sameval v dremotni kavarni; le dvoje, troje	A
je prazno? Kar povrsti, nocoj, ko je slovesna	noč!	...Pomislite, gospod, kaj se je prigodilo nocoj	A
obrazu in na obleki se mu je poznalo, da vso	noč	ni spal; bled je bil, motno je gledal in dišal	A
spal!« »Le zadremlji, ti trudni otrok, lahko	noč!	- Ampak še to mi povej: kod pa boš iskal teh	A
tepe, jaz se ji smejem, pa je vse v redu. Lahko	noč!	« »Tudi tebe se bo še usmilil Bog, tudi	A
in ne sliši več natanko; in kakor da je čez	noč	oslabela njegova pamet.Spoznati ni mogel, kaj	A
ne dospete pred tednom dni, če romate dan in	noč!	« »Dospeti moram, preden intea16	A
na rami in težka je bila kakor pol sveta.	Noč	je bila, ko je stopil v krčmo pred vasjo. Nezaupno	A
pogledal skozi okno in je bila zunaj svetla	noč	in je mesec sijal, je videl čisto tujo pokrajino	A
zaupanje. Tako se je vozil ves večer in vso	noč.	Truden je bil, da ni mogel ganiti ne rok ne nog	A
Tako so potovali. Minil je dan in minila je	noč;	iz kraja v kraj, iz voza v voz, odhajali so	A
Tako se je Jernej pogovarjal z Bogom, dolgo v	noč	je molil; in ko je zasvetilo jutro, je vstal	A
stokajoče, kakor rožni venec v temni cerkvi, pozno v	noč,	pred polrazsvetljenim oltarjem. Stene so bile	A
zgodaj in so se napravljale k maši zadušnici.	Noč	je bila še, ko so vstajale, luč je gorela; zunaj	A
pred oknom in tudi hiše so se gubile v sivo	noč.	»Katera bo zdaj prva izmed nas?« je	A
Ogrejta se pri meni, tukaj nam je dobro!...	Noč	je bila, vse so spale. Minka je zakričala	A
pred očmi, ginilo je nebó, ginilo je drevje,	noč	temnih poslopij se je širila in širila, zagrnila	A
samo smejalo... Zunaj pa je bil mraz in je bila	noč;	življenje, zaničevano in zaničevanja vredno	A
nalahko stresla; zagrnjena so bila slabo in zimska	noč	je gledala skozi špranje. Tini se je	A
je zdelo, da gleda na njeno posteljo zimska	noč	z velikimi črnimi očmi.Težko ji je ležalo na	A
vse težke misli so ostale tam; in kadar je	noč	in tišina, tedaj vzdihuje zopet, vzbudi se staro	A
jo povede s seboj. Mraz je bilo, že je legla	noč.	mostovž je bil teman, samo ob oknu, ki je gledalo	A
ležala dva dni in dve noči; mraz je bilo in drugo	noč	je naletaval sneg, takodroban in mrzel, da jo	A
zbadal v lice, v roke kakor z iglami. Ali tista	noč	je bila lepa, izmed vseh noči najlepša.Tina	A
sladkost. Vse je dozorelo v nji ob tisti uri, tisto	noč.	»Kakšna je smrt?« si je mislila Tina.	A
časih, komaj za trenotek - takrat, kadar je	noč	in strmé oči na sive stene mrtvašnice.Prikaže	A
nestalen je njegov korak... Zgodilo se je neko	noč,	da ni mogla spati in tedaj je slišala Tina prvikrat	A
ki je sedela na postelji; zunaj je bila bela	noč,	žarki jasnega neba so se kopali v snegu.	A
čelo in je zaspala mirno. Tina je gledala v	noč,	dokler ni legla kakor v omotici in so se spremenile	A
mimogredé in se je nasmehnil veselo; prišla je	noč	in Tina ga je videla pred sabo in je čutila	A
so mu sledili Tinini pogledi. In ko je bila	noč,	so sople težke njene prsi; vzglavje je bilo	A
kjer je bila prej gola prst, je vzklilo čez	noč	bujno življenje, zgodilo se je božje čudo...	A
so bile kakor studenec. Tako je prišla tista	noč,	kakor da bi bila od nekdaj že natanko določena	A
bi bila od nekdaj že natanko določena; tista	noč	in druga nobena. Zgodaj se je znočilo, ves dan	A
in trpljenja... Zunaj je bil mraz in je bila	noč;	življenje, zaničevano in zaničevanja vredno	A
izginilo je vse in vzbudila se je šele pozno v	noč;	bilo ji je težko in slabo in iskala je vode	A
napravili lep večer, jedli so in pili pozno v	noč,	godli so na harmoniko in plesali.Pila je tudi	A
zdravnik je prišel, nepokoj in hrup je bil pozno v	noč...	Franč se je vrnil čez nekaj tednov, očeta pa	A
žvenketale čaše, čulo se je šepetanje dolgo v	noč.	Malči je bila omamljena od vina, od čaja, od	A
. / stran 71 . / Ko bi človek mogel... tako	noč	za nočjo.Ampak ozre se na posteljo in vse se	A
ali nikoli ni pisal in tudi vrnil se ni. Prvo	noč	po njegovem slovesu je delala mati za mizo;	A
Človek svojo veličastno pot. Ni ga bilo tisto	noč	ubogega srca, ki bi veselo ne vztrepetalo; komaj	A
sôpla zemlja tam doli, v temi; ali glej, tisto	noč	je vzplamtelo tisočero in tisočero luči, vzdigali	A
zato ker so bili angeli v sobi... Bilo je tisto	noč,	kakor da so prišla nebesa na zemljo.Nebeški	A
na posteljah, zašepetalo; tiho je bilo, sveta	noč	je ležala na zemlji... Tudi Malči je videla	A
na zemlji... Tudi Malči je videla angela tisto	noč	in nič se ni začudila.Komaj toliko so bile odprte	A
bolnemu?« Skrbela je in je delala, morda vso	noč,	svetilka je gorela zaspano, rdeče težke trepalnice	A
so lezle na oči. In ko je delala, morda vso	noč,	je bilo njeno srce razmučeno od bolečin, je	A
ne morejo drugam, zato ker je tam groza in	noč...	Z ljudmi, ki so prihajali, se je razgovarja	A
sredi prostranega vrta. Šepetale so pozno v	noč	o pravljiči, ki se uresniči, in sanjale so v	A
vozovi na napačno pot - dol proti dolini, kjer je	noč	in trpljenje...Ustnice so se gibale, vzkriknila	A
Vesela procesija se je vila iz doline, kjer je	noč	in trpljenje.Biči so pokali, rezgetali so konji	A
Zgodovinski dogodki se ponavljajo... Čudno	noč	sem preživel takrat.Klatil sem se po mestu pozno	A
. / stran 205 . / Ležal sem na trdih tleh,	noč	je bila.V tej samoti sem se spomnil na svojega	A
Ali je bil šele večer, ali je bila že trda	noč,	ne vem.Zahreščalo je v ključavnici, odpahnile	A
je bilo in spotoma sem se popolnoma streznil.	Noč	je bila lepa, mesec je sijal.Kolikor bližje	A
menda pil in prežal ves božji dan in vsako ljubo	noč.	Zdel se mi je manj priljuden, skoraj zoprn; mozoljčas	A
mi je zehaje pomežiknil. ”To je bila vesela	noč,	fantovska noč!“ ”Dajte mi listek in papirje	A
pomežiknil. ”To je bila vesela noč, fantovska	noč!	“ ”Dajte mi listek in papirje, pa koj!“ sem	A
prespal in odpočil po hudem tepežu; koj tisto	noč	so me gnali v tesno luknjo in spotoma sem jih	A
Niso si dali veliko opraviti z menoj, ne tisto	noč	in ne kasneje.Vse je kazalo, da mi je na čelu	A
več ne vem. Vzdramil sem se šele pozno pod	noč	in hudó me je bolela glava; otipal sem jo in	A
Nato pa je vse izginilo, kar utonilo v gluho	noč.	- Ko sem odprl oči, sem ležal na postelji	A
nami vsemi in nad vsemi blagimi ljudmi. Tisto	noč	dolgo nisem mogel zaspati od samih prijetnih	A
menoj, je prav; če ne, pojdem peš, saj bo lepa	noč!	“ Dala mi je roko, pa vsa mrzla je bila njena	A
žalosti je nisem videl več. Takrat je segla	noč	v vse moje veselje in upanje.Noge so mi bile	A
zmerom tista skrb, zmerom tista žalost kakor	noč	in noč brez konca!Je že tako narejeno in sojeno	A
tista skrb, zmerom tista žalost kakor noč in	noč	brez konca!Je že tako narejeno in sojeno, da	A
saj mi je časih ena sama ura daljša ko dan in	noč.	Da bi le tako sam ne bil!	A
Kaj bi hodili v ta veter? Saj poznam pot in	noč	tudi ni, da bi me bilo strah!“ ”Samo par	A
Odprl sem okno in sem se naslonil v kot.	Noč	je bila jasna, nebo posuto z zvezdami.Sveži	A
kmalu sem zatisnil oči in sem zadremal. Tisto	noč	se mi je sanjalo, da sva šla z materjo skozi	A
hipu umeknilo v daljavo, je mahoma ugasnilo v	noč,	kakor da se je bila zvezda utrnila.Drugim so	A
je razjokala. . / . / stran 104 . / Tisto	noč	je stal angel ob njeni in moji postelji, pripovedoval	A
pozdravili smehljaje. Zunaj je bila še črna	noč;	gorela nama je svetilka.Vselej, ko sem premeril	A
odprtemu oknu, da bi pogledal zaradi vremena.	Noč	je bila topla in tako mirna, kakor na Dunaju	A
trepetajoč sem odprl oči nastežaj . Bila je	noč;	par bledih zvezd je drgetalo na visokem, temnosinjem	A
šele ob zori je utihnil. In tako je bilo vsako	noč,	dolga, dolga leta; in tako je še dandanašnji	A
hipoma spet upál. V spanju je jokala tisto	noč;	mučile so jo grde sanje. Prodajalnice so spet	A
je mimo, ves sončnovesel, in že se je temnila	noč.	- Stopala je hitro, časih je celó tekla, da so	A
z mano tako?“ ”Pustite me domov, saj je že	noč,	“ je rekla policistu, ki je pogledal pri durih	A
Krčmar je prihajal in odhajal, pila sv pozno v	noč	in vino naju je razgrelo.Anastaziju je stopala	A
na pokopališču je takó mraz in dolgčas. Vsako	noč	prihajam v občinsko hišo... prosim vas, oprostite	A
temu je sklical občinsko sejo. * Tisto	noč	je romal popotnik po šentflorjanski dolini.	A
opolnoči ter se napotil neopažen in sam proti domu.	Noč	je bila svetla in tiha; vsa dolina se je potapljala	A
je mirna rdeča luč in ugašala. Nagnila se je	noč	in srce, veselja trudno, je samo na lahko še	A
kelih in miloba se je izlivala nanj; nagibala je	noč	blagoslovljeno vedro in je polnila željna srca	A
zgenilo v srcu, sveta in neomadeževana je bila	noč.	In ko je dihnil na čelo hladen veter, sta	A
Govorila sta tiho in ko sta govorila in ko je bila	noč	tako čista in sveta; je vztrepetalo v njenem	A
je izpustila njegovo in omahnila ob životu.	Noč	je bila temna, hladna, sovražno je mežikalo	A
jo je ljubil tisti davni večer, tisto svetlo	noč,	on je bil tam in ni mislil nanjo, Bog vedi,	A
bil Sava Bukić vse svoje upnike na imenitno	noč.	Izpraznili so kleti do zadnje kapljice, pobili	A
O poznem mraku se je naslonila na okno.	Noč	je prihajala duhteča in jasna; na vzhodu se	A
ranil in osmešil ... On stoji za mano vso dolgo	noč.	On stopa poleg mene, kadar hodim po sobi, in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani