noč (2.601-2.700)

»Hvala! Lahko	noč!	« III.	A
zemlja v silovitih razstrelkih. »Tako bo vso	noč,	« je menil Sitar. »Zdaj motijo saperje in jih	A
»Pokorno javljam, spi. Novo moštvo ima prvo	noč	vselej prosto, da se odpočije ...« »Kaj	A
groza in s podeseterjenimi silami so dan in	noč	rili v zemljo.Tako je zapovedano utrjevanje	A
»Slabo kaže. Lahko	noč,	Planinšek!« »Končno!	A
skrivajočih tovarišev. Najboljše bo, da počaka na	noč,	ali pa ... da v najskrajnejšem primeru vendarle	A
odnesli k polkovnemu štabu. Od tam so ga še tisto	noč	prepeljali v bolnišnico.	A
časa preiskovale gozdove. Tudi četrta povojna	noč	je bila še vedno resnobna in tiha, ali v preplašenih	A
teh dobrih ljudeh je potekla Lovreku Velika	noč	tiho in mirno, brez prazniške razigranosti.	A
tudi dekla Ančka, ki je bila preživela Veliko	noč	pri neki prijateljici, so se Lovrek, Polonica	A
dušo. V mislih mu je bila tista novemberska	noč,	ko je obupan taval iz Razbora domov - k tetini	A
zaupal, kako je bilo z vama, in veruj mi, vso	noč	nisem zatisnil oči.Zdi se mi, da se za vselej	A
spremil,« se je zdajci spomnil starec. »Lahko	noč!	Zlato mi lahko že jutri prineseš, ali hočeš?	A
»Prinesem. Lahko	noč!	« je odgovoril Lovrek in jadrno odhitel domov	A
stiskal šolnikovo roko, spomnivši se na usodno	noč	svojega bega ter na srečanje pod samotnim križem	A
ti dam, da bi te ljubil sam, oj vsako	noč!	“ Roka mu je zdrknila z njene rame, prebledel	A
cesti in zastokal v vejevju. Izginila sta v	noč,	za njima pa je capljal z violino in citrami	A
srcu želja po ljubezni. Kakor bi mu izginila	noč	izpred očí, zagledal je pred sabo krasni, bledi	A
je videl Močilnik in ne sanja o njem vsako	noč?	Izpod skale, višje kakor svetega Pavla zvonik	A
na Bregu še sprehaja gospoda! Tukaj pa je že	noč,	da te komaj še vidim, Frčajeva Hana!“ Hani	A
hiši! Kako da sem jaz bil pricopral to hudo	noč?	- Vidiš, Hana, kako te je strah; že noči se bojiš	A
ki bi skrbel zate in ki bi te čuval dan in	noč?	“ Dolgo je čakala Hana, predno je odgovorila	A
razžalostile tvoje besede ... Zamižala ne bom vso	noč	in bom poslušala, če ne gre morda kdo po veži	A
Aleš?“ ”Saj vidiš, Hana, da je zunaj že cela	noč	in da mi tudi zvezde ne bodo svetile nocoj;	A
desetice na mizo in je šel. Vsa črna je bila	noč,	neznano hitro je bila prišla, kakor da je planila	A
močneje je pihal veter tam, še bolj temna je bila	noč.	Mahnil jo je po bližnjicah, preko polja in senožeti	A
široko stopal, ni bilo poti nikjer in sama tuja	noč	na vseh štirih straneh. ”Kam pa sem zablodil	A
Kako bi se ji godilo? - Tisto	noč,	ko je imel Aleš na peči tako nevernega gosta	A
Prišla je domov in je legla in je prejokala vso	noč.	Iz sramú in iz bridkosti je vzraslo koprnenje	A
to izbo, nikar ne blizu, ko sem sama in je že	noč!	“ je vzkliknila Hana. ”Kaj tisto!“ se je prijazno	A
to je res, da ti je žal še dandanašnji, še to	noč,	vkljub vsemu svetništvu ... in da bi se rajša	A
napotil v greh, danes pa je že sreda in skoro bo	noč!	Pa kaj čas, kaj vreme!	A
sem jaz, Aleš ... zakaj pa se tako bojiš, ko še	noč	ni?“ je klical s prikupnim glasom. ”Glas	A
močno resnici podobne, da ne vem več, če je	noč	ali če je dan!In zakaj so moje misli tako nemirne	A
/ Zdaj pa pojdi, Aleš, zakaj pozno je že v	noč	in meni je tako bridko pri srcu, da bi rada	A
- sem mislil in sem pljunil in sem šel ... To	noč,	Hana, komaj ura je tega, sem vzdignil roko in	A
slišal besede, ne vzklika, ne ropota. Še tisto	noč	je napregel farovški hlapec in je peljal gospoda	A
ne boš me prevrnil, kakor si me tisto grenko	noč!	Prikaži se, bliže stopi!	A
krščanski človek, ki bi stal ob kolovozu. Skozi	noč	je podil Aleš, pripodil je do doma.Pustil je	A
razlita po mojem obrazu; moj glas je zlezel čez	noč	za dve oktavi kvišku in tam med najvišjiminotami	A
praga!“ Ali mislite, da sem mogel spati tisto	noč?	Zdelo se mi je, da sem napravil nekaj nepoštenega	A
časa ni mogel zaspati. Potem pa je v sanjah vso	noč	govoril ...Zdaj je učil igralce, zdaj zopet pevce	A
meni, da sem morala pobegniti iz sobe ... Tisto	noč	sva spali jaz in Stanka pri notarjevih ...Drugo	A
hip sem vzdignil zagrinjalo: krasna avgustova	noč	je bila zunaj: jasno, temnomodro poletno nebo	A
”In jaz jo vendarle rad imam ...!“	Noč	je bila krasna, a precej hladna, ko sva se vračala	A
upale do grla. Že smo bili zagrnili okna; bela	noč	je bila zunaj, brezkončna v miru in hladni praznoti	A
govorila iz njegovega zbeganega srca sama ta	noč,	tako samotna in tesnobna. ”Saj nisem bil	A
zaradi norosti!“ ”Še nocoj se napotim; še to	noč	pojdem ...“ ”Kam?“	A
stopil na ulico, mu je puhnila v lice mrzla	noč.	Brez konca so se križale ulice, vse črne	A
so hitele, noga se ni genila!“ Mrzla je bila	noč	pred jutrom.Nebo, ki je bilo svetlo še opolnoči	A
ne večerja, temveč je večerja sam!“ ”Lahko	noč!	“ je izpregovoril hitro neznanec in se je dotaknil	A
služila v samoti pri Ferjanovih, je planila neko	noč	iz sanj in se je hudo prestrašila. ”Nikar	A
je stopila k oknu in odgrnila črni zastor.	Noč	je bila tako temna kakor malokdaj, ne zvezd	A
ustnice so se premeknile, glasu ni slišal. ”Lahko	noč,	Francka!“ Zaspala je, njene sanje pa so bile	A
tisti krik, ki je nenadoma, vtretjič, presekal	noč	... Francka je vztrepetala, pritisnila je dlani	A
sence, ostale so nepremično, nato so se vrnile v	noč,	tiho, oprezno, brez glasu ... Francki se je	A
”Koga si spoznala?“ ”	Noč	je ...“ ”Šel bi tja ... zdaj leži na klancu	A
Rad bi jih poznal.“ ”Lahko	noč,	Tone!“ ”Lahko noč, Francka!“ �6	A
”Lahko noč, Tone!“ ”Lahko	noč,	Francka!“ Preden se je vrnila v posteljo	A
grem čez most, pa mimo vrta, pa mimo Travnovih.	Noč,	žive duše nikjer.Zašušlja, zgane se v temi;	A
zasolzile oči. ”Črni so bili, zato ker je bila	noč,	drugače pa so bili prav postavni korenjaki,	A
mostom, je vzdignil klobuk visoko in je zaukal.	Noč	je bila že, zgodnja, pusta podzimska noč; le	A
zaukal. Noč je bila že, zgodnja, pusta podzimska	noč;	le oddaleč, od fare, so se svetile drobne luči	A
izginil fant in je veselo zažvižgal. Pozna	noč	je bila, ko se je Traven vzdramil.Glava mu je	A
bil in drug nobeden, ki jima je voščil lahko	noč!	“ ”Jaz sem videla, ko sta stala ob ograji	A
213 . / Voz je zavil mimo hriba, utonil je v	noč.		A
utone; brez vzroka, tiho, brez spomina. Vso	noč	so se poslavljali fantje, peli so in plesali	A
je stopil iz zatohle krčme na cesto. Tisto	noč	je pil kakor nikoli, pa se ni upijanil.Mirno	A
oči, njegove misli so bile jasne. Tiha je bila	noč,	še zvezde se niso genile.Nekdo je zaukal na	A
edino in poslednje, se je napravilo na pot. In	noč	bo zdaj ob žarnem poldnevu.“ Zasopel je globoko	A
Tako zelo se je utrudil, da se je vzdignil neko	noč	natihoma,oblekel se ter se splazil kakor tat	A
en sam dan še in vsa dolina bo utopljena v	noč,	za zmerom. ”Odtod!“ je vzkliknil Martinec	A
Saj je še velik dan! Vso	noč	nisem spal, zakaj bi zdaj malo ne zadremal?	A
Zakljuvalo je v srcu, zajokalo, kakor tisto	noč,	ko je vstal in se oblekel natihoma ter se splazil	A
sojeno; čemu bi se ne povrnil zdaj v to prijazno	noč?	-- O, da bi se bila vsaj ozrla; vsaj prijazen	A
pesti so se stisnile in čuden zvok je presekal	noč,	pol jok, pol krohot.Na klancu se je utrgal velik	A
in mračno samoto, z vsemi svojimi v brezdanjo	noč	zaklenjenimi skrivnostmi.In ne posegel bi tja	A
skrivnostmi. In ne posegel bi tja, ne posegel v to	noč,	tudi če bi bile duri samo priprte, če bi bila	A
kakor nobeden pred njim. Ni me izpustil dan in	noč,	niti minute; in čudno je - tudi jaz ga nisem	A
spomin na okno in mi je gledal v oči vso dolgo	noč,	nisem videl sebe, ne doline, ne mlajev in ne	A
Zjutraj rano pridem pogledat. Lahko	noč,	soseda!“ Prijela jo je za roko in roka je	A
roko in roka je bila mrzla in potna. ”Lahko	noč!	“ ”Lahko noč, pa z Bogom.	A
”Lahko noč!“ ”Lahko	noč,	pa z Bogom.Če pride jutri, ko me več ne bo,	A
postelji in mu zakuri, da mu ne bo mraz. Lahko	noč.	“ Sosedo je spreletelo po životu, kakor da	A
soseda, moli, da ti bo lažje pri srcu. Lahko	noč!	“ Sneg je bil že visoko zametel odkidano ozko	A
Ali je že pozno, Šimen?“ ”Ni še pozno, ampak	noč	je zunaj; ni bilo dneva danes.Še jutri in pojutrišnj	A
prijetno je bilo v izbi, zunaj je bila mrzla	noč.	”Kadar boš na vasi, Šimen, pa se malo pomudi	A
pomudi in poprašaj, če ni že dospel moj sin.	Noč	ga je prehitela, pa si ni upal v hrib.“	A
zamrmral hlapec. ”Ampak če je dospel, tudi pride;	noč	je zanj tako temna, kakor zame.“ Obul si	A
Šimen in samotne hiše so izginile v sneg in	noč;	dvajset sežnjev je bil od doma, pa se mu je	A
Božja volja je bila, da sem se napotil. Lahko	noč.	“ Stopil je pred prag in se je stresel od	A
morda vsaj za silo odkidana. ”Zvedrila se je	noč,	“ je pomislil, ”na sto korakov vidim pred sabo	A
nihče še ni hodil tod, ne prejšnji dan in ne to	noč.	Na holmu je stala samotna cerkev; v linah	A
in če vidi pot pred seboj. Reci mu; pa lahko	noč!	“ Globoko sključen, bolj truden nego spočit	A
in se je pokrižal. Stopil je iz krčme v mrzlo	noč;	nebo se je bilo zjasnilo popolnoma in zvezde	A
napravil na pot. Da bi že skoro prišel; pozna je že	noč,	nihalo na uri se ziblje že tako narahlo in skoro	A
samo še eno uro mi daj življenja, samo še to	noč,	da ga vidim, preden umrjem.“ Oči so se ji	A
je še prezgodaj, če se dani, bo skoro tu. Vso	noč	je romal moj ubogi fant.Vedel je v svojem srcu	A
času? O, in ne bo več dolgo, še en dan, še eno	noč,	ko bo stal sam v izbi, čisto sam, moj ubogi	A
če je zunaj dan, ali če odseva na snegu jasna	noč?	Če je dan, ali če je noč, treba je dalje.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani