noč (2.701-2.800)

odseva na snegu jasna noč? Če je dan, ali če je	noč,	treba je dalje.Napotil sem se, pa bi ne bilo	A
človeka v hlevu.“ ”Zaspal bo v snegu še to	noč;	Bog se ga usmili!“ je vzdihnila kmetica in je	A
govoril si v spanju. Zdaj boš pa kaj večerjal;	noč	je že.“ Popotnik je vstal izza mize; vrtilo	A
sto korakov ne zmoreš, kakor si. Ostani čez	noč,	pa se napoti zjutraj v hribe, drugače pogineš	A
morem dalje počivati. Bog vam povrni pa lahko	noč!	“ Oglasil se je kmet izza mize: ”Kaj si res	A
je, da pridem do cilja.“ V Jasna, mrzla	noč	je bila zunaj.Zvezde so gorele mirno, na snegu	A
mladost, veselo so peli zvonovi. A zdaj je zima in	noč;	in popotnik, star in truden, omahuje smrti naproti	A
na čelo; popotnik je zaspal. VI Kasno v	noč	je že bilo, ko je stopil Šimen iz krčme ter	A
ko se je bil napotil na župnijo. ”Žalostna	noč	je nocoj in molil bom in zahvalil Boga, kadar	A
zori in stopi na župnijo k župniku. Glej, vso	noč	sem hodil in stare so moje noge.“ Odprl je	A
kako je tam gori!“ ”Bog ti povrni pa lahko	noč!	“ je odgovoril hlapec na klancu in je sopel težko	A
hiši tujih ljudi, posebno še ne dacarjev. Pod	noč	so se napotili dalje; mati je vzdihovala, otrok	A
snežinke; glad; svetle otroške oči; pohlepnost;	noč;	onemoglost; omedlevica; pride rodoljub; čestitljiv	A
Prišel sem k tebi tisti večer in sem ti pozno v	noč	razlagal svoj paradiž; nazadnje si me vprašal	A
uvelo listje in moje sanje so mrtve ... mrtve ...	Noč	prihaja od vzhoda ... Tod po tej poti sva hodila	A
ljubezni in njenega sovraštva ... Zunaj je zima in	noč,	ali v moji sobi plava mehki pomladni vonj.S	A
ljubica moja; zdi se mi, da se bliža dolga	noč	in žalostno mi je pri srcu ... Na spomin mi	A
v neusmiljeno smrt. Kakor seže bela roka v	noč,	je segel njen pogled do njega, se je iz jezera	A
tem glasu kakor sramežljivo ihtenje. Tisto	noč	nisem spal.Če sem za hip zadremal, se mi je	A
Mračila se mi je duša, tonila je v brezdanjo	noč.	Ali poprej se bo zgodilo še nekaj drugega:	A
poslednja misel ... Ko je stopil na ulico, je bila	noč;	na nebu ni bilo ne ene same zvezde. ”Pridi	A
IV Pozno v	noč	so sedeli tovariši za mizo.Z modrimi in izkušenimi	A
hitel preko polja. Tam pod visokim nebom je bila	noč	svetlejša. V južnem spomladanskem vetru so se	A
Na desno in na levo kraj široke ceste so se v	noč	razprostirale razorane njive, zastrmela je v	A
tisto pot, ki je pot njegova in vseh njegovih: v	noč	in pozabljenje.	A
jaz ne morem razumeti, četudi premišljujem	noč	in dan ...Požrl mi je tiste krajcarje, ki sem	A
Kaj morda misliš, da ti bom ves dan in še vso	noč	povrh sključen na stolu sedel in krpal?“	A
”Nikoli ne, Marijca. Lahko	noč!	“ Marijca ugasne luč in zapré okno, potem	A
potrtosti, polno upov, življenja in navdušenosti ...	Noč	je bila tiha in krasna, ko so stopali proti	A
Ovladalo me je globoko domotožje in sanjal sem vso	noč	o tihi, idilični vasi, o beli gostilni kraj	A
bi šel z njo božji blagoslov. To je tista	noč,	ki sem jo prebdel ob mrtvaški postelji svoje	A
matere. Zdaj se mi dozdeva, da sem bil vso tisto	noč	popolnoma vdan in miren, mirnejši nego kdaj	A
odrešila vse, kar je, od konca do kraja. Tisto	noč	sem slišal te besede rahlo trkanje na duri svojega	A
KUNIGUNDA Stopil sem k oknu in sem gledal v	noč,	ker mi je bilo težko pri srcu.Ob pozni spomladi	A
Ob pozni spomladi je bilo, koncem maja.	Noč	je bila jasna, topla; temnosinje je bilo nebo	A
Nikoli še nisem videl takega obraza, kakor tisto	noč.	Ni bil bolan in top, kakor podnevi, ko se je	A
ustnicah. Ali to je bil smehljaj, kakor se smehlja	noč,	kadar se vzdrami človek in vstane in ugleda	A
boljše.“ Tako žalostna, opojnotežka je bila	noč.	”Pa ne ostaneva tukaj, ne tukaj ...“	A
rožo v umetelno spletenih zlatih laseh. Tisto	noč	sem jo videl poslednjikrat ob oknu.Pol je ležala	A
ENA SAMA	NOČ	Oče me je poklical; mislim, da je bilo	A
hipu. - Nekoč se je potepal ves dan in vso	noč,	šele zjutraj se je priklatil shujšan, lačen	A
ni bilo razodeto, kod da je hodil Žaba tisto	noč,	kaj vse da je doživel in izkusil ter kje da	A
bila bi pač ostala ... Zunaj je bila tako tiha	noč	in zvezde so svetile ...Stala sem drugo jutro	A
in vseokoli naju je bila tiha senca, že skoro	noč.	Šla sva počasi; meni je bilo lahko in veselo	A
”Ali si še tukaj, ali si že zaspal? Lahko	noč!	“ Vstala sem hitro in sem šla mimo njega.	A
sem slišala korake pod oknom. Lepa je bila	noč,	vsa svetla.Tam spodaj je stal človek, ob deblo	A
ob oknu. Stal je tam spodaj, na vrtu; in lepa	noč	je bila zunaj, mesec je svetil. Videla sem v	A
sem poleg njega, ko je igral, časih dolgo v	noč.	Tako je nenadoma uprl obraz v dlaní in je zavzdihnil	A
... in velik greh je na mojih ramah ...“ Tisto	noč	ni oče dolgo zaspal.Vzbudila sem se, vse je	A
nikoli nisem zaspala tako sladko kakor tisto	noč	... Kmalu nato je prišel.	A
obraz tako prijazno, kakor da bi bila Velika	noč.	Mene pa je bilo sram.	A
58 . / Oddehnila sem se globoko, ali tisto	noč	niso bile lepe moje sanje.Ne tisto noč in ne	A
tisto noč niso bile lepe moje sanje. Ne tisto	noč	in ne drugi dan; posetila me je bila sedanjost	A
se je nastanil v tem belem gradiču še tisto	noč.	”Morda je tukaj življenje!“ sem mislila ponoči	A
človek cmeril, dokler še sonce sije. Lahko	noč,	gospa!“ Stisnil mi je roko in komaj da mi	A
svetilka na mizi. Zunaj se bliža mrzla, nepokojna	noč,	brez zvezd, brez ljubezni; gorjé popotniku!	A
”Saj nič ne veš! ... No, lahko	noč!	Ne misli, da sem huda nate!“	A
... Tisto	noč	sem skrila obraz v blazino in blazina je bila	A
... Tisti večer, tisto strašno	noč	v zakajeni, zatohli sobi, v pijani družbi -	A
se več, kaj se je godilo tisto dolgo, neumno	noč!	“ ”Tako zgodaj že ste osiveli!“	A
spominjate gospa na tisti večer, na tisto lepo	noč?	Takrat ... takrat je bilo še toliko lepote v mojem	A
glavo na mehko blazino in sem ga odela. Tisto	noč	nisem spala, tudi svetilke nisem upihnila.In	A
In zdi se mi čudno, da nisem storila tisto	noč,	kar mislim storiti ob pozni jeseni, kadar zapade	A
... Stal sem dolgo pod njenim oknom tisto	noč:	sova je pela neprestano ... Nekoč sem blodil	A
Do mraka je rosil topel spomladanski dež, pod	noč	pa se je zvedrilo.Lenart Negoda je šel ihtèč	A
”Kaj mora tako biti, o Bog?“ Tiho je legla	noč	na zemljo; ko je vzdignil glavo, je bila dolina	A
umirajo od lakote v paradižu!“ Takrat je presunil	noč	in tišino silen krik.Lenart Negoda je prebledel	A
bil čudno zanič in maloživ, da vso tisto prvo	noč	še zacvilil ni. II	A
so vedeli, da je v izbi, videli so jo dan in	noč,	še v sanjah so slišali brnenje kolovrata; ali	A
premalo jokal, bil je tako maloživ, kakor prvo	noč.	Nasmehnil se še celó ni, čeprav se smehljajo	A
pojdem ponj!“ Leglo ji je na srce kakor težka	noč.	Zato ker je gledala globoko s svojimi očmi, izkušenim	A
odgrinjajo žarkosončno, jo zagrinjajo v belo	noč,	jo hkrati kažejo in skrivajo, da pogled ne objame	A
”Kakor grešnica!“ se je tiho zasmejala. ”	Noč	bo kmalu; skuham ti kave, ko si prišel s take	A
nobene pomaranče ni bilo več na odeji. qqqqq	qqqqq	qqqqqPod mizo je zaropotalo, vzdignilo se je	A
malo potrpim, ker je šele zjutraj; kadar bo	noč,	pride póme sam.Na licu mu je ostala še kaplja	A
je začudil otrok. ”Ne bom še umrl, saj ni še	noč!	“ Ko je slišala ta globoki, mirni glas, ko	A
prostora za molitev. ”O da bi že bila tista	noč!	“ Pokleknila je poleg zibke; otrok se je vzdignil	A
upihnil svečo. ”Saj je šele jutro, kje je še	noč!	“...	A
je zaihtel sunkoma, brez solz. ”To je tista	noč,	je zaželjena odrešenica; kako vam je zdaj?“	A
meni že zasijale zvezde! Ali kje je še moja	noč!	Sam sem upihnil svečo ... da bi je ne bil!“	A
sežejo v senco toplo in milo, kakor sonce v	noč.	Kar pričajo pravljice, je vse res; in res	A
zviškoma treščil iz nebeškega jutra v brezdanjo	noč.	Sedel je na peči, spodaj je bila črna izba, mrzla	A
snegom odetega, je široka cesta že tonila v	noč.	”Nikamor, mati!“ je rekel.	A
Sedem let že imá, pa še ne govorí ne in vsako	noč	je moker, moker, moker.Po mojih mislih je to	A
je bil Bog sam že spravil v usmiljeno svojo	noč.	Zapeče ga spoznanje, da nikomur ni bil postavljen	A
XIV Tisto	noč	je sanjal Lenart čudne sanje. Zaukazano mu	A
to isto nebo, ali ni to ista lepa sanjajoča	noč?	Kako so plavale takrat opojne sanje pod temi	A
kdor bi bil poklican iz groba, da živi eno samo	noč	in nikoli več. Iz praha in iz tobakovega	A
zakaj se včeraj ni vrnil ... dolgo sem ga čakala v	noč,	luči pa nisem žgala ... tudi nocoj bom čakala	A
nerazločna, dremajoča luč, bolj tiha in samotna nego	noč	sama.Nad molitvenjakom je viselo veliko razpelo	A
kjer se je izgubljala pokrajina v sence in	noč.	Potegnil je za vrv in veliki zvon se	A
pred njim, hiše, drevje, vse se je potapljalo v	noč,	izgubljalo; tuintamje zamigljala plašna luč	A
vsled dremotne, sive svetlobe v tramovju je bila	noč	še temnejša in neprijaznejša.Tla so bila valovita	A
dvoje luči so bile njegove oči in so razsvetlile	noč,	tako da se je vrnil v tramovje vzbujeni netopir	A
predenj in vpraša naravnost. - Jasnila se je	noč,	zakaj zvezde so že zasijale in za hribom je	A
in za hribom je svetil mesec. Kako lepa je	noč!	- je pomislil Tone.Nikoli še ni videl noči,	A
ulici. Tam ni bilo več hiš in ne svetlih oken;	noč	je bila tišja in mirnejša, samo zvezde so svetile	A
glas, zajokalo je, kakor da bi bila zajokala	noč	sama.In zastokal je tudi Tone, zakričal.	A
kakor sta govorila časih, ko sta bdela pozno v	noč	in je bilo srce obema polno upanja.	A
- Preko polja pojdem in kadar pridem, bo že	noč.	- Ovinek je bil velik - preko polja in travnikov	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani