noč (3.001-3.100)

moleči razbegli po dolini. Tedaj pa je segel v	noč	in povodenj rezki glas pijane Barbe:	A
ves božji dan pili in plesali, daleč v hladno	noč.	Pijana Barba je prisegla, da je videla kraj	A
delavcev, gospod, je mnogo ... hm ...“ Že je bila	noč,	hladna, žalostna; kakor za gostim zagrinjalom	A
utihnili, na radost trudnih poslušalcev, visoko v	noč	je strmela brezoblična, črna masa, ob vznožju	A
Postala sta; visoko pred njima je strmela v	noč	ogromna, brezoblična masa. ”Bog se usmili	A
velikih in preimenitnih svojih dolžnosti; vso	noč,	vso dolgo noč ni zatisnil očesa; njegove oči	A
preimenitnih svojih dolžnosti; vso noč, vso dolgo	noč	ni zatisnil očesa; njegove oči so strmele v	A
srcu, brez . / . / stran 77 . / prestanka, vso	noč,	da sliši človek škrtanje njenih zob?To sem vas	A
hitreje. Pa je prišel vihar, nenadoma je prišla	noč.	Kaj nisem vedel, dragi gospod, kaj nisem vedel	A
Ni mogoče ubežati. Prišla je	noč,	črna in težka, zagrmelo je z neba, kakor da	A
življenje od rojstva, nevidna, skrita sama v svojo	noč,	strašna in neizprosna, ali nikoli strašnejša	A
gostilniških vrtih -- vse je bilo že tam, zraslo je čez	noč;	in v vsem, med vsem in nad vsem kričeča, zaglušna	A
popolnoma postranska stvar ... Prišel sem tisto	noč	-- tako morda, kakor si prišel ti.Pijan, ampak	A
zlovoljen in truden ter da sem bil zalučil tisto	noč	med nesramne akte, ki jih hrani vsak človek	A
sklenjene na kolenih, se mi je zdelo, da moli.	Noč	je že bila, ko se je ustavil vlak pred neznatno	A
obrazov. Poljancu se je zdelo, da je Velika	noč.	Šele čez dolgo časa je čudoma opazil, da stoji	A
do tiste hiše, kjer je bilo okno zagrnjeno.	Noč	je bila, na ulici so gorele svetilke, okno pa	A
mu je bila glava, kakor da je bil prečut vso	noč.	Vstal je izza mize.	A
stran 155 . / Ko je hitel po temni ulici v	noč,	se je bil s pestjo po čelu. ”Kaj ni mogoče	A
laškim delavcem, ki je bil priromal šele tisto	noč	in ki je ležal ves razgaljen na drugi postelji	A
me mučiš! Prišel si tisti večer, tisto prvo	noč	in si me vzel.Privezan si, rad bi se odvezal	A
in jo je objel in stisnil k sebi kakor tisto	noč.	”Zato, ker te ljubim, Matilda!	A
Ne še -- je jako dobra beseda. Lahko	noč!	“ ”Hej!“ je zaklical Novljan za njim.	A
Potisnil si je klobuk na čelo in je šel.	Noč	je bila zunaj. IX	A
Poljanec, zbogom, Peter Novljan! Zunaj je bila	noč	-- izgubi se v noč, Štefan Poljanec, kakor si	A
Novljan! Zunaj je bila noč -- izgubi se v	noč,	Štefan Poljanec, kakor si se rodil iz nje!-	A
in proroka, ki se je napotil v smrt. Imenitna	noč	bi bila in imenitna procesija.V eni sami pesmi	A
oštevilnega rodu bi razodel v tej pesmi ... Izgubi se v	noč,	zatoni, Štefan Poljanec, brez slave in spomina	A
dolgimi koraki iz mesta na polje. Morda ni bila	noč	pusta in temna, trudno speča pod oblaki, morda	A
Poljančevo. Kar je za tistim črnim mostom utonilo v	noč,	ali kar se je zibalo na samotni veji tam zunaj	A
vijolice in lunine žarke... Takrat sem vstal neko	noč,	sam Bog ve zakaj, ter se napravil naravnost	A
Nikogar nimam, ki bi me ljubil...“	Noč	je bila lepa in kralj Malhus je bil sentimentalen	A
židovskega trgovca Timaeusa, Milena Timaeus.“ Tisto	noč	je hodil kralj Malhus do polnoči po preprogah	A
kdo opazil, hušknejo v . / . / stran 228 . /	noč;	kadar pa jih zalotiš nenadoma, ti stojé pred	A
vzbudil. In zdaj bo vzdihovalo in trepetalo vso	noč	do jutra...Nekateri so priraščeni na tlá in se	A
”Strahovi. Vsako	noč	se plazijo tiho po sobah, brez šuma odpirajo	A
in ustnice so se mu stisnile... Čul je tisto	noč	jako pozno, dokler se ni pričelo daniti nad	A
Komaj je odzvonilo poludne, že je prihajala	noč	tu sem in oglašali so se izza grmovja skrivnostni	A
ter se odpravila še ponoči z gradú. Tista	noč	je bila lepa kakor nobena dotlej.Po polnoči	A
zakristije, izza stebrov in oltarjev se je plazila	noč;	pesem in molitev je utihnila, brez glasu je	A
visoko štrleli v sivkasto nebo, spodaj je molčala	noč,	gluha, nepremična, brez oči in brez ust.Hladna	A
vé, da ima še dolgo cesto pred seboj, da je	noč	blizu, krov daleč.Kuhal sem čaj, točil žganje	A
kotov; za vsako vrsto sivih stebrov se je v	noč	in hlad razprostrla druga dvorana, še večja	A
ki so utripala. Procesijam ni bilo konca;	noč	jih je brez nehanja valila iz mračnega svojega	A
nehanja valila iz mračnega svojega naročja; in to	noč,	mislim, da je bila daljša od leta.Dvorana se	A
svetlega kolobarja ter se izgubi v tišino in	noč.	Kdo bi stikal za vzrokom?	A
In tako. Več ne vem, kaj da se je tisto	noč	še nadalje godilo. Zjutraj me je nadučitelj	A
in nisem ga videl prej, šel sem kakor skozi	noč.	In ko si mi prišla naproti, se je zasvetilo sonce	A
še jasno, srebrnosinje, tam doli pa je bila	noč.	Že so bile hiše visoko nad njo, hribi so bili	A
... Gledal je v tla in je hodil kakor skozi	noč,	nebo pa je bilo jasno.Ubogi Mate!	A
stran 120 . / V globeli je bila že hladna	noč.	Zvezde so se že vžigale na nebu; tako drobne	A
zdaj pa je mirno ... Pojdi z mano prav do doma;	noč	je in nikogar ni na cesti ...“ Šla sta počasi	A
in nekdo je govoril v izbi. ”Zdaj pa lahko	noč,	Hanca!“ ”Še malo počakaj, ne mudi se ti	A
”Prinesem ... In zdaj lahko	noč!	“ Izpustil je njeno roko, ali ko se je okrenil	A
sta se doteknili roki in Mate se je vrnil v	noč;	samo trenotek je gledala za njim in že je utonil	A
umrl, tako temno in tiho je vse ... No, lahko	noč,	gospodična Hanca!“ Šel je, oče pa je stresel	A
mizah. Pogledal je po klancu, po dolini -- pusta	noč,	svetloba zvezd ni segla tako globoko.In zgodilo	A
lahko brašno na rami, pa v svet ... tja, kjer	noč	ni tako temna ...“ Nato je napravil luč in	A
pokrajina, ne premeril bi je človek, če bi hodil	noč	in dan.Tuja in sovražna ji je bila v svoji lepoti	A
stran. Iz globeli se je dvigal hlad, mirna	noč	je bila že tam doli in komaj sta razločevala	A
nisi bil še bolj napoti! Pomisli, da je nocoj	noč	pred praznikom in da imaš gosposko zavozlano	A
...“ Prišel je bil globoko v dolino, v gosto	noč.	Tudi poslednje zaspano oko, ki je gledalo iz	A
bilo glasu, utihnil je tudi veter; mrzla, mirna	noč	vsenaokoli. ”Lahko noč, Hanca, angel varuh	A
veter; mrzla, mirna noč vsenaokoli. ”Lahko	noč,	Hanca, angel varuh s teboj!“ Takrat mu je	A
njim. Stopila sta na cesto; hladno je bilo in	noč	je bila temna. Nebo je bilo temnosivo in se	A
jasne oči so strmele ob tisti uri iz globeli v	noč.	Roke so bile sklenjene na prsih kakor v molitev	A
zmerom mislila nanj, doma in na polju in dolgo v	noč,	ko niso mogle zaspati objokane oči.In vse svoje	A
svečo in sta legla, zaspala pa nista dolgo v	noč.	”Ali se ti zmerom toži po domu, Godina?“	A
kako je bilo s tabo! ... Dobro si se popravil čez	noč,	naravnost zredil si se v obraz!“ Mate je	A
hribom; lahko bi še malo zaspala to poslednjo	noč,	zakaj dolga bo pot!“ ”Kako bi mogla spati	A
ustnice. Hanca se ni vrnila v posteljo tisto	noč;	prižgala je luč, oblekla je prazniško obleko	A
je padala na listje. Mate ni spal že drugo	noč,	toda bil je ves miren in krepak, telo mu je	A
zvoni danes; kakor da bi potrkavalo za Veliko	noč?	...“	A
da je!“ In po cesarski cesti se je v toplo	noč	razlegala pesem na čast dobroti in na slavo	A
oltar, na katerem bi daroval svojo ljubezen	noč	in dan ... V tujini si, v mrzli samoti; misli	A
zkušnjavec, stran!“ Po stopnicah bežiš, na cesto, v	noč	in sneg in mraz.Kam bežiš, Kolokotronij?	A
bolestna je bila ljubezen; kljuvala je v srcu	noč	in dan, čeprav jo je odganjal in zasmehoval	A
ne izruje železnih korenin!“ Vihar je zunaj,	noč	je blizu; daj, da si oddahnem pri tebi, jaz	A
oprostiti, da ga je prosil nekoč zastonj vso	noč.	Večerje ni bilo, dela ni bilo.	A
in molila do jutra. Tudi Marko je molil vso	noč,	ali jokal ni.Ležal je v postelji s široko odprtimi	A
bil varal Bog, ki ga je prosila in rotila vso	noč	na trudnih kolenih.Od takrat je Marko sovražil	A
blata; iz nekaterih je vzklila trava kar čez	noč.	Druge kosti so bile vsekrižem razmetane, tako	A
gledate, ko ta sod natlačeni suje poštene ljudi v	noč	in mraz?“ In v tistem hipu je vzdignil pest	A
suhih licih. ”Kam pojde zdaj, gospod, ko je že	noč	in mraz in sneg? Kamorkoli, kamor ji ukaže božja	A
novembru ... res je bila že zima in res je bila že	noč	... toda bilo je šele v novembru.V novembru bi	A
tako romali, in celo hodil sem že za njimi; pod	noč	so pocepali vsi. Tudi Krepelka je bil truden	A
za svete Tri kralje, za Svečnico in za Veliko	noč	...Praznik je praznik in cesta je cesta!“	A
Kadar je upihnila luč, ni mogla zaspati dolgo v	noč.	Poleg njene postelje sta spala njena dva mlajša	A
zmerom pijan in se ni zmenil zanjo; le neko	noč,	ko mu je prišla odpirat neopravljena, jo je	A
pred cerkvenimi vrati, vsi drugi so bežali v	noč.	Tedaj pa se je visoka temna cerkev zamajala.	A
mrliča. Življenje je bilo, tukaj je bilo, to	noč;	tako blizu je še, da si ni dalo časa, povezati	A
nevidnih in neslišnih, vrši brez števila dan in	noč	tam nekje spodaj, tam nekje zadaj, takorekoč	A
kuštravih kodrov, da je prespal oblečen vso	noč;	najbrž mu je bila natakarica iz milosrčja privoščila	A
in plesali svatje, tri dni so spali. Tretjo	noč	je rekel Kurent: ”Tudi jaz bi rad plesal	A
vzbudil več! Spi in smrči vsako dolgo, pusto	noč;	sirota stojim ob oknu in prilivam nageljnoms	A
moje oči, moje srce pa je zavzdihnilo. qqqqq	qqqqq	qqqqqTrudoma skrita, nikoli speča bridkost je	A
Trudoma skrita, nikoli speča bridkost je rodila to	noč	in to uro.Bog vama dodeli sladko spanje, pa	A
Kdo bi razločil! ”Zagodi nam, Kurent, to	noč!	Oj bodi nam poslednja noč!“	A
Zagodi nam, Kurent, to noč! Oj bodi nam poslednja	noč!	“ Godel je pesem najbolj veselo.	A
ko bo žarka resnica ta pesem o paradižu?“	Noč	je bila nad njim in vseokoli njega; on pa je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani