nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Gospod Vavra, poved v sobesedilu:
Kako bi mogel zdaj še gledati, kar mi je bilo prepreglo s sivo in težko mreno vso mladost, tako da se je mukoma vilo hrepenenje proti meglenemu soncu?...
Bojim se - in ker se bojim, se bo zgodilo čez noč, tiho, neopazno: tudi te svetle, mile podobe, ki sem jih v srcu prinesel s seboj, tudi te bo prepregel ogromni pajek s težko, sivo pajčevino. Megla bo zastrla to prijazno sonce, ki me zdaj še pozdravlja iz smehljajoče daljave; v pusto, pozno jesen, pod mrzlimi vetrovi in meglami vzdihujočo, se bodo pogreznile vesele pomladanske pokrajine in srce bo dvomilo, če so bile kdaj resnične na svetu, ali če jih je le sanjala hrepeneča bridkost; najlepši obraz, ki ga zdaj še poljubljajo in božajovse moje misli, bo utonil v tiho večerno zarjo ... le v težkih urah, ob poslednji bolesti bo vztrepetal natihem v razranjenem spominu ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani