Skrbela je in je delala, morda vso noč, svetilka je gorela zaspano, rdeče težke trepalnice so lezle na oči. In ko je delala, morda vso noč, je bilo njeno srce razmučeno od bolečin, je bílo v sencih večno jekleno kladevce. A zdaj je prišla, dvoje belih zavojev v rokah, k ubogemu, bolnemu otroku, - prišla je kakor beračica v gosposko hišo...