nikogar (1.101-1.200)

Pa kaj, ko še drugih odraslih štirih sinov ni	nikogar	več doma.Jelen je bil v zadregi.	A
skrušen je spregovoril: »Ne, gospodar. Ne ubijaj	nikogar.	Nihče se ga ni pritaknil.	A
si je mislil Ostrorogi, »da se mi ni treba	nikogar	več bati.Najmanj pa Turovcev izpod Plešivce	A
z nago ob tla: »Da veš, Kalina. Moja boš in	nikogar	drugega.Če ne ‒.«	A
pritajeno pomenkovala, je hipoma vse utihnilo. In	nikogar	ni bilo videti nikjer več.Kakor bi se bili vdrli	A
vozila v drevaku Presukanega Lisjaka. Prav	nikogar	drugega ni bilo zraven.Kaj so se pogovarjali	A
Kako bi ženske same. Saj bi še za svet	nikogar	ne mogle vprašati, ko njegov rod ni imel niti	A
vrnil in brž izvohal, da zgoraj na mostišču ni	nikogar	izmed tistih, ki že ves čas od dneva odhoda	A
naproti, danes pa ni bilo zgoraj na mostišču	nikogar.	Še psi niso zalajali.	A
»Hej! Kaj	nikogar	nikjer ni?« Na Rakarjev klic je prišel iz Risove	A
Pa naj nič nikar ne mislijo. Njegova bo in	nikogar	drugega. Lisjak ni imel več obstanka doma.	A
pomolčala, nato pa komaj slišno odgovorila: »	Nikogar!	«Hkrati se je pa nizko sklonila nad vrč, ki ga	A
pa za njima. Kmalu ni bilo izmed vseh štirih	nikogar	več slišati. Zona Kalina je ostala sama.	A
togotno zakrulila in iskala, koga bi napadla. Pa	nikogar	nikjer ni bilo.Le puščice so sikale od vseh	A
bo treba, še naprej do jezerca. Tam gotovo	nikogar	ne bo, ki bi nas motil.« »Prav!« Jelen je pokimal	A
odstopil komu drugemu, ko v svojem naselju ni imel	nikogar,	ki bi umel lepo oblikovati posodje. Pa Mrki	A
»Je vse varno?« . / . / stran 47 . / »	Nikogar	ni daleč naokrog.« »Sédiva, da bova bolj prikrita	A
Bili so vsi skupaj. Na	nikogar	ne bo naletel med potjo.Prav! Oprezni se je	A
»Gledaš naše nerabne drevake.	Nikogar	ni, da bi jih dvignil in popravil.Razlivi Drave	A
razbežala in podivjala. Zverjad jo trga, pa	nikogar	ni, da bi jo branil pred njo. Divjadi je menda	A
stejo, ker bi brez njega ne njih, ne mene in	nikogar	iz našega rodu ne bilo več.« »Hm!« je nevede	A
Bojevnike. Kar	nikogar	ne bom mogel utrpeti, če tako nanese, da se	A
se potem upre črnolasim vzhodnjakom! Kakor	nikogar	drugega na kolišču je rulenje Turovcev vznemirilo	A
pogovor daleč od neprijaznega kolišča. Pa se za	nikogar	ni zmenil.Samo bratu Presukanemu Lisjaku je	A
»Utegnil je priti Oprezni Srnjak. Če ne bo	nikogar	našel, spet odide.Mi vsi pa čez zimo poginemo	A
prav sodila, star glas je spregovoril: »Čudno!	Nikogar	od nikoder ni.Mladec!	A
Zlatolasa Lipa.« »Pa kje tiče drugi, da ni	nikogar	blizu?« je hotel vedeti Srnjak. »Vsi so zbežali	A
se ozrli vanj. Ostrorogi se pa ni menil za	nikogar.	Kakor bi videl samo še tura, se je naglo prestopil	A
brestu. »S povešeno glavo ne bom zmogel prav	nikogar.	« Ostrorogi se je mladostno vzravnal in s trdnim	A
vse skupaj ni nič pomagalo. Jezerna kmalu	nikogar	več ni poznala.Ne matere in ne moža in ne sinov	A
na pobočju Rožnega hriba. Na pogreb Ostrorogi	nikogar	ni vabil, čeprav je vedel, da bi sedaj tudi	A
duhom svoje lastne matere Skalne Zvezde, ni	nikogar	imel, s katerim bi se mogel od ust do ust porazgovoriti	A
Jelen povsem po svoje kakor prejšnje čase.	Nikogar	več ni povpraševal, kako in kaj naj bi.Samo	A
ki vse vé, še ono, kar se je godilo, ko ni	nikogar	zraven bilo.Zatorej hitro brez vsake besede	A
napili. Kogar sva srečala, kogar ste videli,	nikogar	niste poznali.« »Glej no, glej!	A
da sem kaj govoril. Saj sem rekel, da niste	nikogar	poznali in da ste vse narobe videli.Mene ni	A
okno odpirat. Tema je bilo zunaj kakor v rogu,	nikogar	ne bi bil mogel videti. »Odpri vrata in pusti	A
sprednja vrata. Izprevideli so kmalu, da ni	nikogar	notri ali pa da se, če je notri, neče oglasiti	A
zapijam, zapijam svoje. Spat pojdite, meni ni	nikogar	treba, da bi mi gostolel na ušesa.« »Svoje zapijaš	A
. / . / stran 49 . / Tudi v veži ni bilo	nikogar,	dasi je bilo več vrat odprtih.Ni se znal kam	A
nihče natanko ne pozna, živi prav sam zase.	Nikogar	ne obiskuje; kakor za gotovo vem, tudi pri našem	A
pomišlja, kaj bi dejal; hoče se zlagati, da ni bilo	nikogar	tukaj, pa čemu bi lagal, utajiti se ne dá.Molči	A
gorko preko glave, da se bode zvalil po tleh ter	nikogar	poznal, in naj mu potem denar vzame.Gospoda	A
Ona bi bila odrekla se vsemu, vsej sreči,	nikogar	bi ne bila mogla več ljubiti, zdaj ne, ko ga	A
da niso razen desetega brata Martina Spaka	nikogar	za večje čudo imeli ko Krjavlja. Bil je ta mož	A
Mimo mene je on prišel in, dasi ne ogovarja	nikogar	sicer, zdelo se mu je menda čudno, da tak človek	A
v sobo, bleda in objokanih oči. Kakor ne bi	nikogar	videla v sobi razen Kvasa, stopila je k njemu	A
da sem jaz prav za prav vzrok?« »Jaz ne bi	nikogar	dolžila. In tudi ko bi bil ti res vzrok, vem	A
danes slabo pri volji. Z jezo je kruh rezal,	nikogar	nič vprašal, nič odgovarjal; čelo pak se mu	A
staro mater, ki gluha, kakor je bila, ni slišala	nikogar	pred durmi in je tožila in prosila v svojo mer	A
se ti je bati.« »Jaz se nimam in se ne bojim	nikogar!	Vojak ne bom, mati, to sem vam povedal, tudi	A
stopi tiho na tnalo, posluša, ni li nikjer	nikogar,	in na lahko zakašlja.Ravno tisti glas ji odgovori	A
pade v sneg. Vstati ne more, sama je na polju,	nikogar	ni, da bi ji pomagal na noge, glasu nima, da	A
kje kdo na potu proti njemu. Nikjer ni bilo	nikogar	videti.Sova je mrzel pot potil po čelu in po	A
pripravljenih kmetov pride blizu grada, vidi, da ni že	nikogar,	le tu in tam je s strani pritepel se kak hlapec	A
gospico, s spremljevalko sedečo, sicer ni bilo	nikogar	v izbi. Pozdravi, a le čisto majhen znak odzdrava	A
Jaz ničesar ne ljubim na tem svetu, ničesar in	nikogar,	edino rojstni kraj mi je včasi še ljub, in še	A
bosonogi desetletni sinko Solarjev, in ker ni bilo	nikogar	pred gradom, na pragu pak je silni Sultan dremaje	A
Mati mi je umrla kmalu potem, tako nimam tudi	nikogar	svojih več,« odgovarja Lisec Zobru. »Torej gradu	A
na krov. Noč je minevala, jutro se je delalo,	nikogar	razen kapitana, kormanuša in opravljajočih delavcev	A
in je mislil, da ga zastopijo. Ker ni imel	nikogar,	da bi se ga bil oklenil, imel je svojo kravo	A
delala od mladih kolen. Da, usoda, usoda; Ta	nikogar	na svet ne spusti, da bi samo vesel bil, vsak	A
trdno, kakor bi pribil.« »Saj bati se nimam	nikogar,	« odgovori Božidar.»Samo nočem, da bi se norce	A
plašno po izbi gleda. Razen teh mož ni bilo	nikogar	v hiši.Tudi je bilo oseminštirideseto svobodno	A
vam bom z vrta znamenje dal, gledite, da ne bo	nikogar	tukaj, zakaj ne bi hotel, da me kdo vidi.Kmalu	A
Jaz ne morem soditi. Hiša je bila zaprta in	nikogar	nisem čutil.Pa upam, da se bo vse jutri izvedelo	A
hči mestnega sodnika, in jima ostro zapovedal	nikogar	izpustiti.Potem je šel zopet k meščanoma.	A
Marko sam. Časi so bili malo varni, imel ni	nikogar,	da bi mu bil dobro varoval domovje in otroka	A
sebi, da ne gre nikdar in nikoli več ponoči	nikogar	čakat, ne prijatelja ne sovražnika, ker je že	A
gospod, v klošter so poslali enega hlapca, pa	nikogar	ni nazaj.Kaj meniš, nič drugega ni, kakor Turkom	A
v kloštru. Izmed menihov ni bilo v kloštru	nikogar,	razen dveh sivostarih očetov in Marka Kozjaka	A
obzidja. Tujci so kričali po deželi in, ah,	nikogar	ni bilo, da bi jih bil mogel odpoditi ali braniti	A
prekomorski lopovi prišli in niso ničesar in	nikogar	drugega zaplenili nego samo Samorodovo ženo	A
ki je držala za hišami okoli in, ker dolgo ni	nikogar	pričakala, pomaknila se je nazaj, sela na klopco	A
»Smučiper? Ta nima ne žene ne otrok,	nikogar.	On ne bode k bolniku klical, ima kaj drugega	A
prostim vojakom, kateri so bili naznanjeni. A	nikogar	še ni bilo. Zadovoljna, ker so bile vse težave	A
bogomolju in zavpila: »Lažeš!« Hišna se ozre,	nikogar	ni blizu, a vendar kuharico za roki prime in	A
soprogom ni posebno zadovoljna; niti iz oči v oči	nikogar	ne pogleda.« A o tej stvari se ni dalo šaliti	A
hude jeze. Malokdo je njega rad imel, on pa	nikogar	razen svojega valpta.Oženjen ni bil, pa je vendar	A
bo pritaknil nobene; še klobase ne vzame od	nikogar.	Sem ga odvadil, da je varen pred mišjico.«	A
se je spomnila, da Reza nima mame, pravzaprav	nikogar,	se je odločila, da bo.Prisedla je tesno k njej	A
kaj pogreši. Res da nimaš mame in pravzaprav	nikogar.	Bom pa jaz tvoja mama.	A
očmi Frčejeva Rezka, ki v svoji otroški duši ni	nikogar	dolžila.»Res ne vem.«	A
cesarjeviči, grofi in baroni so jo snubili, pa ni	nikogar	marala. Nekoč je v gorah zašla in zdrknila v	A
»Seveda bi bilo. Siliti ji pa	nikogar	ne smeva.Saj sam veš, kako pusto je bilo nama	A
na drevju v sadovnjaku so čakale vrane, kdaj	nikogar	ne bo na dvoru, da pogledajo na gnoj in poiščejo	A
vozarja.« »Saj bi, pa vi jih že imate in ne maram	nikogar	izpodrivati,« je pomišljal Marko. »Naj te nič	A
»Naj te nič ne skrbi. Ne boš	nikogar	izpodrinil.Samo reci, da prideš.«	A
pomaknil tik do oči, dasiravno ni bilo mrzlo in	nikogar	blizu pota, ki bi se mu bilo bati, da bi ga	A
si huda name?« reče študent. »Jaz nisem na	nikogar	huda, najrajša imam pa tistega, ki me z mirom	A
lovci, ako nas pridejo lovit. Ker pa ni bilo	nikogar	v hosto, prešla nam je nevarnost zmerom bolj	A
izpili ga bodemo vsak en glažek; nocoj ne bo	nikogar	vrag tjakaj pritresel,« dostavi moj brat Tone	A
pravice; pa vedite dobro, v svoji hiši ne dam	nikogar	ubijati.Potlej ne pride živa duša k meni; ne	A
nič noče, hudir!« oglasi se eden kmetov. »Jaz	nikogar	ne branim in se nikomur ne ustavljam, samo tega	A
tihotapstvu, kadar vas kdo hoče. Če nocoj ne dobimo	nikogar,	pojdete vi z nami.« Tekmec se ustraši.	A
sta dejala, da sem ju bil izdal. Pa jaz nisem	nikogar	izdajal, samo pokazat sem bil šel, kje spita	A
do svoje mize prišel, . / . / stran 5 . / in	nikogar	pozdravil, tudi ako je bila vsa nizka, starokrčemska	A
bi star bil, a drugim ljudem še manj, ker ni	nikogar	za svet vprašal. »Lepa, bogata, dobrosrčna,	A
besedo, »povem vam pa lahko ‒ saj se ne bojim	nikogar.	Vidite, gospodična, danes smo tu vsi ‒ ščinkavci	A
»Bojim? Oh, ne, nikakor ne! Jaz se	nikogar	ne bojim ‒ a te ljudi sovražim, iz vsega srca	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani