nikogar (701-800)

vrata so bila pred njim in za vratmi ni bilo	nikogar;	odpreti seni upal in ni vedel, kam bi potrkal	A
”Zakaj pa bi ne šla sama? Kaj misliš, da	nikogar	ne bo, ki bi plesal z menoj in me spremil domov	A
”Stran! Ne maram	nikogar!	Stran!“	A
”Kdo da bi bil?	Nikogar	ni bilo!“ je odgovorila žena z rezkim, osornim	A
me in v tistem hipu si me sovražil kakor še	nikogar	v življenju.Rekel si nadalje v svojem srcu:	A
prikaže, zato da mu postavijo kolono in mlaj.	Nikogar	ni bilo; še tisti večer smo sedli v voz in smo	A
da bi uživali slavo z njim; on pa ni maral	nikogar.	Glej, in ta Krištof Kobar sem bil nenadoma	A
Mrovec, drugi pa pravijo, da sem Krištof Kobar.	Nikogar	ne maram žaliti, ne ugovarjam rad, in če je	A
so me na lepem pretepli; pohleven sem bil,	nikogar	nisem žalil, z večino sem držal, todapretepli	A
Pij, motovilo! In ne izpusti	nikogar,	zapiši si imena ... ali ti jih jaz zapišem?... Vse	A
svoje opravilo, je bila zadnja prijazna beseda: ”	Nikogar	ne izpusti, vse po vrsti jih premotovili!“	A
se je zdelo, da govoré naše plahe ustnice.	Nikogar	ni obšla niti za trenotek pregrešna misel, da	A
kakor pod udarcem; ko sem se ozrl plah, ni bilo	nikogar,	da bi bil izpregovoril tiste hudodelske besede	A
posebno pravico in postavo, nikjer priučeno, od	nikogar	zaukazano.Mislim, da jo je bil ustanovil za	A
Posebna je bila naša vera, nikjer priučena, od	nikogar	zaukazana; čisto ponevedoma je bila od vsega	A
sam bi bil obležal v prahu, skril se, da bi	nikogar	ne videl.-	A
pasu ter me je postavil na tla. Poznal nisem	nikogar	več.Od tistega trenotka se je vse in za vselej	A
listje. Zamrzelo mi je življenje, kakor je bilo;	nikogar	več nisemmaral, ne mater, ne očeta, ne bratov	A
najhujši bridkosti presunilo: ”Ničesar nisi videl,	nikogar	nisi ljubil, nisi živel; samopašen si se bil	A
oster nož naravnost počez. ”Ničesar nisi videl,	nikogar	nisi ljubil!“ In nikoli dotlej mi ni bilo	A
odkrito, planilo je v strašni goloti pred oči. ”	Nikogar	nisi ljubil; še matere ne, še njé ne, te svetnice	A
papirja, ki je v njem. Ta papir nima vrednosti za	nikogar,	nego zame; ne za državo v celoti in tudi ne	A
Tako bi ležal tiho, ne ganil bi se, ne videl bi	nikogar,	ne mislil bi; le visoko, črno drevje bi sanjalo	A
-- brez pomena za mene samega in za druge.	Nikogar	ni, ki bi me kdaj pogrešal in tudi ko bi hotel	A
sorodnikih in znancih -- o rečeh, ki ne zanimajo	nikogar	in pripovedovalca samega najmanj.Govorila sva	A
krvavela ter se prelivala brez koristi, ker ni bilo	nikogar,	da bi posegel s poželjenjem in hvaležnostjo	A
je izmed tistih eksistenc, ki ne vznemirjajo	nikogar,	ki so zakopane takó globoko v brezpomembno vsakdanjost	A
dotlej popolnoma spodobno; vznemirjal ni nikdar	nikogar;	klatil se je po cestah in prosil miloščine	A
iztegnil roko ter pogledal nazaj, ni bilo nikjer	nikogar.	Utica je ležala tiha in samotna; visoko nekjé	A
...	Nikogar	ni zunaj, duri so zaklenjene in nihče ni zvonil	A
bila njena zgodba; in umrla je še tisto noč ...	Nikogar	ni bilo za njenim pogrebom, nihče ne vé, kje	A
strah je v tvojem srcu in se je zganil sam,	nikogar	ni bilo, da bi ga vzdramil ...Če je švignila senca	A
Zdaj šele, ko sva sama na svetu, ko ne poznam	nikogar	več, nego tebe in ni v mojem srcu ničesar več	A
sem k njim, da bi jih vprašal; prišel sem in	nikogar	ni bilo, suknja je izginila za oglom in koraki	A
Vihar je odprl okno, Nina.	Nikogar	ni; vihar je odprl okno, njegova roka je bila	A
mano od rojstva. Odprl sem duri in nisem videl	nikogar.	Trudne so bile moje noge, kakor od dolge	A
hripavo za ograjami; človeka ni bilo nikjer	nikogar;	le iz nekega okna je pogledal teman, širok obraz	A
v nji? Ne, to ni sovraštvo; jaz ne sovražim	nikogar.	A kako bi jo mogla ljubiti?“	A
in je plačal in je šel. Tako ni bilo napósled	nikogar	več.Kozarci pa so bili vsak dan pomiti, očejene	A
pogledala naskrivoma skozi okno, ni bilo v senci	nikogar	več in srce jo je zabolelo.Svetilka je dremala	A
No, glej, ne bodi huda, rad te imam, kakor	nikogar	na svetu, nič ti ne storim hudega.“ Prijel	A
čutila na obrazu tuje poglede in čeprav ni bilo	nikogar	v sobi, jima je bilo, kakor da nista sama...Dnevi	A
več - prišle so Binkošti, prišla je birma in	nikogar	ni bilo; Mihov je stal na pragu, bled, glavo	A
stokal je neprestano in če je zaklical in ni bilo	nikogar	v izbo, je ihtel in jokal, kakor nadložen otrok	A
čez dolgo in je stopila v sobo, kakor da bi	nikogar	ne bilo.Sedla je k peči, poiskala si je naočnike	A
samo, preklinjala ga je in ga je ljubila, kakor	nikogar	drugega na svetu.Ljudje so ji povedali, da se	A
ker nikoli ni poznal ljubezni in ker ni bilo	nikogar,	ki bi ga kdaj pobožal.In senca tega sovraštva	A
in nosijo glavo še bolj pokonci. Kadar ne bo	nikogar	več, ki bi jim roko poljubil, je tudi iztegovali	A
Ležala je tiho in nekoč je umrla, ko ni bilo	nikogar	v izbi in je bil zunaj blaten, deževen dan.	A
ker so zaškripala. Čakala je v temni veži,	nikogar	ni bilo.Naposled je prišla dekla po stopnicah	A
izbo; komaj da je mimogrede pokimal z glavo.	Nikogar	ni bilo, ki bi se bil nasmehnil prijazno, rekel	A
lepo in prijetno je doma za pečjo, kjer ni	nikogar,	da bi se ga človek bal, kjer ni treba gledati	A
stanovanje, kadar je hodil po ulicah in ni bilo	nikogar,	ki bi ga zmerjal in suval.Kolikor bliže je prihajal	A
križale, tuje hiše, tuji ljudje. Prašala ni	nikogar	po Lojzetu, ali gledali so za njo, ko se je	A
se je izgubil in je umrl med tujimi ljudmi;	nikogar	ni bilo, ki bi mu rekel ljubeznivo besedo ob	A
poklical v hišo; ko sem stopila k oknu, ni bilo	nikogar	več - tam po klancu je šla njegova senca in	A
zamudil se je ... pride in kaj poreče, ko ne bo	nikogar?	“ Prestrašila se je in se je vrnila.	A
korake na pesku, ali ko se je ozrla, ni bilo	nikogar.	”Pridi!	A
Sčasoma pa so pozabili nanj in naposled ni bilo	nikogar	več k njemu.Ni se mogel več dvigniti, da bi	A
popolnoma privatnega značaja; ne zanimali bi	nikogar	in celo meni se izgubljajo polagoma iz spomina	A
svoji dolgoletni praksi nisem naletel še na	nikogar,	ki bi mu prišla kdaj na misel politika, literatura	A
starca; niso se mogle umekniti, ker ni bilo	nikogar,	da bi bil izpregovoril tisto besedo ... Resnično	A
goreče sem te ljubila!“ -- Zdrznila se je in	nikogar	ni bilo pred posteljo, tema je bila vsenaokoli	A
-- Odprla je proseče in plašne oči in	nikogar	ni bilo. ”Pridi, Franc, usmili se!“	A
proti durim ... . / . / stran 315 . / Toda glej,	nikogar	ni bilo na pragu; duri so bile zaklenjene.Že	A
začudenim in nemirnim pogledom in ni poznala	nikogar.	Ni jim odgovorila; napotila se je s trudnimi	A
pa pride čemernica, ki nima prijaznih oči za	nikogar.	In pa tudi tisto je, da pri nas ne rabimo služkinje	A
v temo. Postelja razmetana, na postelji pa	nikogar.	”Kje je Metka? Metka, Metka!“	A
zazvonila pred steklenimi durmi. Dolgo ni bilo	nikogar,	dokler se niso oglasili od daleč počasni in	A
kaj . / . / stran 263 . / pravite? Ne bilo bi	nikogar,	smejali bi se: Glejte pijanca, bolezni pijanega	A
Od gladú pocepamo! ... Ne zmeni se za	nikogar!	Stopi moško pred nj.	A
do okna. Okno je bilo na stežaj odprto, ali	nikogar	ni bilo, da bi ga pozdravil s poljubom in objemom	A
kar tam, kjerkoli, zatisnil oči ter ne videl	nikogar	več in ne mislil ničesar več, na vekomaj.Silen	A
IV ”Najbolje je: skriti se,	nikogar	in nikamor pogledati, niti ne v svoje srce!	A
se spustil na tla. ”Najbolje je: skriti se,	nikogar	in nikamor pogledati, niti v svoje srce!“	A
kako bi začel in kje bi končal. Ozrl se ni v	nikogar;	če se je po naključju združil pogled s pogledom	A
in grožnjami in zabavljanjem ne bodo rešili	nikogar	...To bi se moralo začeti drugače ...	A
toda ljudje so ga razvadili, da ne pozna več	nikogar	drugega, kakor samega sebe ...Človeku je naravnost	A
se je in pospešil stopinje. Srečati ni hotel	nikogar.	Kaj bi si mislil, kdor bi ga videl tako pozno	A
udarjalo z jeklenim kladivom. V gostilni ni bilo	nikogar	več in žena je pospravljala kozarce in zlagala	A
jokala, da se je stresalo vse drobno telo.	Nikogar	ni bilo, da bi se sklonil k nji in da bi se	A
veselega pričakovanja. Zjutraj ni bilo doma	nikogar;	oče je spal.Tončka se je opravila v nedeljsko	A
jasna, da čutiš v srcu ljubezen, četudi nimaš	nikogar,	ki bi ga ljubil, sedi starec Majnik pri oknu	A
grob, zastonj boš jokal in prosil in klical;	nikogar,	ki tam spé, ne boš priklical!To ti je sodba	A
‚Čemú vse to? Jaz ne rabim	nikogar,	- naj se uniči vsak sam zase ...‘ Zaglobil si	A
drugačen! Kadar se mu je zazdelo, ni maral za	nikogar	-- vsi otroci so taki!... Najboljše je, ženka	A
Treba je pogledati, čemú si želé visokošolca in	nikogar	drugega!“ Napotil se je v tretje nadstropje	A
že ne!“ ”Jaz še take miloščine ne dobivam od	nikogar!	Ste že opravili!“	A
počival, zmenil pa se ni ne za Šviligoja in ne za	nikogar.	Obadva - samotni živi duši sredi vesoljnega	A
je na vrt, okno se ni zaprlo za njim pa tudi	nikogar	ni bilo, da bi se prikazal ter pozdravljal z	A
smejem, tudi kvante rad poslušam in ne bojim se	nikogar,	ne živih ljudi in ne duhov.Ampak ko sem pogledal	A
odprtih duri. Nastežaj odprte so bile duri in	nikogar	ni bilo v prodajalnici.Na široki mizi, komaj	A
in je zaloputnil duri. Rekel ni besedice, na	nikogar	se ni ozrl.Hlastno in nejevoljno se je oblačil	A
bila globoko nagnjena, ležala je na trdem lesu.	Nikogar	ni bilo, da bi bil položil siromaku blazinico	A
svetnica, pa ji nismo zvonili z velikim zvonom in	nikogar	ni bilo, da bi ji zapel na grobu.Tudi meni,	A
velikim križem? In jaz sem krščanski človek,	nikogar	še nisem osleparil, z nikomer se še nisem tožil	A
stopila iz potoka in se je razlila po travniku.	Nikogar	ni bilo na cesti; časih se je prikazal ob oknu	A
in kmalu so curljali od njega tenki curki.	Nikogar	ni srečala na cesti, samotna je bila vas, potopljena	A
siroti, iz greha porojeni. ”Bog se ga usmili -	nikogar	pač ne bo, da bi mu vrgel vsaj goldinar v zibko	A
človek, ki vidi svoj cilj in se ne zmeni za	nikogar.	Župnik je bil prikovan k oknu; še na misel mu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani