Medtem ko je ribič tako premišljal, pospešil je bil Kosoman stopinje in kakor človek, kateremu je veliko do tega, da koga doide, bolj tekel ko navadno hitro šel. Zavil je spodnji del svojega obraza v plašč in kapo pomaknil tik do oči, dasiravno ni bilo mrzlo in nikogar blizu pota, ki bi se mu bilo bati, da bi ga spoznal. Ob straneh pota so rastli stoletni hrasti; orumenelo listje je sapa metala potniku pred noge, kakor bi ga hotela ustavljati v naglem dirjanju.