nova beseda iz Slovenije

nikogar (1.301-1.400)


študijah. Povem mu, da profesorski, premda nimam      nikogar,      ki bi mi hotel kaj pomagati. Moral bom skrbeti  A
Razlaganje njegovo je bilo jako suhoparno in ni moglo      nikogar      navdušiti za prekrasni jezik Cirilov in Metodijev  A
svobodno kritizirati. Odslej niso sovražili Rečani      nikogar      tako kakor mene.Drag jim nisem bil niti prej  A
Dalmatine, ali tako srdit kakor name ni bil na      nikogar.      Tone Mažuranić je prejel od prirode vsa svojstva  A
pred nobenim sovražnikom, ker se ta peklenšček      nikogar      ne boji.V Žabjeku se prikazujejo gadje dveh  A
si ni želel, vest mu ni očitala nič, žalil ni      nikogar      in tudi njemu ni delal nihče sitnosti in nadlege  A
v cerkev, v cerkvi pa do zdaj še nisem videl      nikogar      jahati razen na podobi kakega svetnika.’Jakob  A
precej, ljudi pa že prvi mesec. Hrvat ne obrekuje      nikogar      rad, zavidajo si dosti, ali samo med sabo, nam  A
vojak, da prevzame stražo. Pri stolpu ne najde      nikogar,      zastonj kliče Jožeta, njega je zmanjkalo.Dobili  A
zatirajo kmete, mi Kranjci pa smo kmetje in nečemo      nikogar      zatirati.Edina milost, za katero te prosimo  A
leta. . / . / stran 67 . / ◆ Krčma ne vleče      nikogar      za ušesa k sebi, vsak pride sam rad. ◆ Krčma  A
zagledal Jerice, se je potuhnil na vso moč.      Nikogar      ni bilo na dvorišču. Vse je bilo tiho.   A
Sedel je za črno, dolgo mizo.      Nikogar      ni bilo v koči.Bila je prazna in pusta.  A
lakote? ‒ No, saj sem mislil prositi, pa ni bilo      nikogar,      da bi ga prosil.Na ves glas sem zavpil, ko sem  A
pred šupo in pogledal na kočo. A ker ni videl      nikogar,      je šel preko trate proti koči. Pozabil je, kaj  A
ugovarjala. »Pa si kar vzel in nisi vprašal      nikogar,     « je rekla.»Veš, Kekec, to ni lepo ...  A
vpil na ves glas? Kaj morem jaz za to, če ni      nikogar      doma.Prosil pa sem vendarle.   A
Bolna sem, Jerica, tako zelo bolna! A nimam      nikogar,      da bi mi postregel. Sama sem in zapuščena ...  A
zasmilila do dna srca. ‒ »Bolni ste, pa nimate      nikogar,      da bi vam postregel?« se je zavzela in stopila  A
se mu je srce kar skrčilo. Planil je v izbo ‒      nikogar      ni bilo tam.Stopil je v čumnato, kjer je spala  A
je spala mati ‒ a postelja je bila prazna in      nikogar      ni bilo v čumnati.Šel je v izbico, kjer je spala  A
kakor še ni bil nasukal . / . / stran 43 . /      nikogar.     Ker v svoji nevolji ni znal nič drugega, je pričel  A
stric Bedanec, samo dolg čas mi je, ker nimam      nikogar,      da bi z njim govoril; a vi samo molčite in nočete  A
»Kaj govorite tako? Saj se ne zanašam na      nikogar,      še najmanj pa na tistega možička ...Kaj jaz vem  A
krog sebe. . / . / stran 53 . / A videl ni      nikogar;      niti Bedanca ne, ki je bil že odšel v svoje  A
si se šopiril in hvalisal, kakor bi se ne bal      nikogar      na svetu.O, pa si naposled prišel pravemu v  A
Pa tudi deklica je izginila in Kekec ni videl      nikogar      več. »No, ali si ju videl?« je izpregovoril  A
še celo smrti se ne bojim ... Sirota Mena nima      nikogar      na svetu.Pa da bi jo mučil in pretepaval Bedanec  A
zavzel Kekec in se je drgnil po ščemečih ušesih. »     Nikogar      na svetu še nisem imel za norca.Še najmanj pa  A
ravnokar tako nabil, kakor ni menda še nikoli      nikogar.     Nemara me pa še celó ubije?   A
je Bedanec že nekje blizu. Toda ko ni videl      nikogar,      se je nekoliko pomiril.A vendar se je še vedno  A
pesmi. Sama je tu v tej divji samoti in nima      nikogar      razen strica Kosobrina.Zdaj pa pride Kekec,  A
pri sebi. Že teden dni samujejo v skrinjici in      nikogar      ni, da bi malo zaigral na zlate strune ‒ o,  A
ni, da bi malo zaigral na zlate strune ‒ o,      nikogar      ... In Kekec je mislil na svoje in je hrepenel  A
ostala sama onkraj soteske. Strah jo je in      nikogar      ni, da bi jo branil ... Ojojmene, da se nisem  A
In kdo jo bo branil? Nihče; saj Mena nima      nikogar      na svetu.Kaj?« je vzrojil Kekec sredi svojih  A
Kaj?« je vzrojil Kekec sredi svojih misli. »     Nikogar      nima Mena?Pa zakaj je Kekec na svetu?   A
Samo da sem še jaz tam doli, pa se ne bojim      nikogar      več.Še najmanj pa Bedanca ...  A
grem zdaj, striček, ko ste umrli in nimam jaz      nikogar      na svetu?Oj, striček, striček ...  A
petelini. Vso pot bova tekla in se ne bova bala      nikogar,      še najmanj pa strašnega Bedanca.« Kekec je zdrvel  A
legel tam na tla. Gledal je v grozni prepad; a      nikogar      ni videl tam ‒ niti Bedanca niti Volka.Samo  A
Pa sem se prevaral ... . / . / stran 54 . /      Nikogar      ni tam!Samo voda šumi ...  A
pesem o Pehti. Poslušal sem in gledal, pa nisem      nikogar      videl!« A Rožle je zmajal z glavo in je odvrnil  A
odvrnil Kekec prostodušno. »Pa tudi bojim se ne      nikogar.     Ne rečem, da bi se ne bal tega kosmatinca, ki  A
bila žalostna, jako žalostna. Saj ni imela      nikogar,      da bi prepevala z njim.Rožle je visoko nekje  A
sneženo kopico. Muzelj je šel mimo in ni zapazil      nikogar.     Zatopil se je v misli, a že je zaslišal za sabo  A
zmrznjeno kepo. Zalučal jo je med deco, a ni zadel      nikogar.     ‒ »Prebiti srajčniki!« je vpil.  A
bliža na Muzljevo povelje. Ker pa niso videli      nikogar,      so se oddahnili.A ker jih strah še ni minil  A
povabil ga je na svoj dom, kamor še ni bil povabil      nikogar.     A tja, prav tja si je Danijel želel in bi bil  A
za nekaj trenutkov, da se mu oči privadijo.      Nikogar      ni videl v izbi in mu je bilo neprijetno.A tedaj  A
bi bil čimprej na samotni rebri, kjer ni bilo      nikogar,      ki bi mu očital tisto sramoto. Res je kmalu  A
Preplašen je gledal na vse strani, a ni videl      nikogar      in ničesar, najmanj divjega medveda.Pa tudi  A
jo je ukradel potem, kdo, ko ni bilo letos še      nikogar      v Planico?O, glejte, kako se znaš lagati!   A
očeta. A nihče mu ni odgovoril, in Gab ni slišal      nikogar.     Slišal je samo votlo šumenje in hrumenje savskega  A
boste vesele in zmeraj site. Tu nimate zdaj      nikogar,      ki bi skrbel za vas in vas branil.Poginile bi  A
Janezom na sprehod. Držala se bosta za roke in      nikogar      se ne bosta bala.Morda že to pomlad.   A
javko pogledat, ali bom kje dobil koga ali ne.      Nikogar      ni bilo.Jezen sem se vrnil nazaj.   A
nam le še hočejo?« Drugi se je pa oglasil: »     Nikogar      ne briga, kako se počuti moja žena.Nič jim ni  A
sijočimi očmi je pogledala Ivana in rekla: »     Nikogar      ne bo v sobo.In kdaj bom odšla v brigado?«   A
bili, recite, da ste gledali hoje. Sicer pa      nikogar      nič ne briga.Kakor sem rekel, držite se pa le  A
Ozrla se je okrog sebe.      Nikogar      ni bilo v bližini.Stopila je tik njega in mu  A
študiral jaz in vem, kaj je pridiga in kaj ni.      Nikogar      nisem osebno žalil.Pijani mladi tihotapci so  A
Božja roka je neskončno usmiljena, ne udari      nikogar,      nego deli samo dobrote.Vi, menihi, pa iz sebičnih  A
Tu imaš ključ do vrat. V hiši ne bo      nikogar      in lahko bo odnesel skrinjo.« »Ali ‒ to bi bila  A
»Juri ‒ bodi pameten. Lej, jaz nimam      nikogar,      ki bi mu mogel zaupati.Moji služabniki so vsi  A
To bi bilo jako težko,« se je branil Natan. »     Nikogar      ni, da bi mi pomagal, sam pa slabo vidim.Da  A
okolico, če je pač sam in če ga nihče ne vidi. »     Nikogar      ni - vse spi,« je dejal sam sebi. Spravil je  A
straža ga je prepodila. Hugon Alba ni videl      nikogar,      razen opoldne, ko mu je samostanski hlapec prinesel  A
govoril, »saj sama veš, da moram iti. Opat nima      nikogar      v samostanu, na katerega bi se mogel zanesti  A
namreč, da je bil kočijaž pobegnil in da ni      nikogar,      ki bi Margareto peljal na šentlamberški grad  A
nismo ničesar storili,« je dejal grof Lamberg. »     Nikogar      ne poznamo tod!Zakaj ste nas napadli in zvezali  A
same dobrote, odpravil toliko krivic, a zdaj ni      nikogar,      da bi mi želel srečno pot.«   A
kmetskim ljudstvom je rasla, ali zdaj ni bilo      nikogar,      ki bi se bil za kmeta zavzel, nikogar, ki bi  A
bilo nikogar, ki bi se bil za kmeta zavzel,      nikogar,      ki bi ga bil branil. Opat se je medtem  A
Takrat je padla senca preko nje in nikjer ni bilo      nikogar.      4 France in Gregor vesta, ne da bi se bila  A
mladega konja, ki ga je bilo treba učiti voziti.      Nikogar      ni bilo, da bi mu ga bil zaupal, pa sem pričel  A
bilo razen krčmarice, ki je listala po pratiki,      nikogar.     Izpod stropa je svetila nekoliko zakajena luč  A
vse to je delalo na opazovalca vtis, da se za      nikogar      več ne meni, da ne opaža tik sebe ne župnika  A
in kdo mi pove, če ne bom še takrat, ko ne bo      nikogar      več!« »A utrneš se lahko še ta hip.  A
ponekod vijugastim stropom. »Jaz tudi nimam      nikogar      ‒« Stavka ni končala; izzvenel je, kakor nenadoma  A
vojakov, nekaj železničarjev. Potem ni dolgo      nikogar.      »Tod, tod,« zabobni spet glas vratarjev in prideta  A
jarku, napolnjenim z umazano vodo, tik mostu.      Nikogar      ni bilo poleg, samo noč, mrzla, pozno jesenska  A
Pomoč, pomoč? Toda nikjer ni      nikogar,      sama hladna samota se dotika vode, kamenja,  A
po temi in zakajeni veži, pa ne vidi spočetka      nikogar.     Potem se ji zdi, da se premika nekaj za ognjiščem  A
molkom v roki, sklonjeno, zamišljeno. Nima      nikogar      več razen moža v grobu.Vrstniki in vrstnice  A
kriči kdo name brez vzroka, strašno kriči, nimam      nikogar,      ki bi rekel: nikar.Nad to ne kriči, jo jaz poznam  A
kom pa naj govorim? Nihče ne razume mene in      nikogar      jaz.In tako je v tvoji družini, v družini mojega  A
pravi Srakoš, »in sivo mater imam, a drugega      nikogar.     Zbogom tedaj, pojdite, kamor vas ženejo misli  A
da bi vzeli eventualno stanovanje? ‒Nimam      nikogar      več.Bili sva samo dve sestri in starejša je  A
nikamor drugam nego v kljuko. In ker dolgo      nikogar      ni, buta s čevlji v vrata, bije s pestmi po  A
poveša rep, pomežikuje in se trese. Prvi hip ni      nikogar      mimo, potem prišumi debela ženska in gleda jezno  A
več. Na postaji ne čaka nihče več ranjencev,      nikogar      ne zanimajo več skupni grobovi na pokopališču  A
Koga imaš na svetu?      Nikogar!     Ali veš, kaj je to: dom?  A
bilo vse skupaj laž! Ali bal se nisem takrat      nikogar,      ne ognja ne vraga.Z medvedom bi se bil metal  A
iz njega mrve, in jo nanosi konjem na cesto.      Nikogar      ni nikjer, tudi baba se ne vrne, ki je zbežala  A
poduradnik, ali ozrl se ni nikamor in videl      nikogar.     Sključen in s povešeno glavo je odšel iz pisarne  A
železniških čuvajev hodi okrog voglov, sicer ni nikjer      nikogar.     Na steni brni enakomerno električni zvonec, ki  A
Naglo odpre vrata spalnice, ker v srednji sobi      nikogar      ne najde.Od velikega zrcala, ki stoji na tleh  A
šumljalo listje kostanjev od prijaznih sapic in      nikogar      ni bilo ne blizu ne daleč. V tisti bolni točki  A
mesta proti drevoredu. Vse je bilo tiho, nikjer      nikogar.     Hiše so spale, dolge ulice in ceste tudi.   A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA