Na majhnem, tako rekoč morju ukradenem vrtiču benečanskem poleg manj obiskovanega in prevoževanega pretoka je v večernem hladu stala mlada žena bolj močnega nego šibkega telesa, ovalnega obraza, krasna postava! Nestrpno je gledala po morski stezi, ki je držala za hišami okoli in, ker dolgo ni nikogar pričakala, pomaknila se je nazaj, sela na klopco, obraz podprla in se zamislila. Naposled se začuje šum lahkega vesla, ona skoči pokonci in, ko vidi, da se je mala gondola približala stopnicam na njen vrtič, zakliče hlastno in veselo: »Alberto?«