nova beseda iz Slovenije

nikogar (1.001-1.100)


bolan, sedaj mu pokličejo zdravnika. In prav      nikogar      drugega nego mladega Čubra, ki je za otroke  A
zrla nedolžno okrog, prav kakor da ni hotela      nikogar      žaliti, dasi je v resnici hotela do živega zadeti  A
se je umel tak obred sam ob sebi, ker ni bilo      nikogar,      ki bi bil vreden časti, jesti pri isti mizi  A
Pazno se je ozrl na vse strani.      Nikogar      ni bilo čuti.Nekje iz obleke je vzel v bel papir  A
Ali na hodniku se ni začulo ničesar. »Vraga,      nikogar      ne bo!« zatogoti se Krušič.»Kje li tiči vse  A
izgovarjal, da ni gospoda doma, da ne sme sprejeti      nikogar      in da naj gredo na Nižavo, kjer imajo več prostora  A
ker tako vse leto ne vidi človeškega obraza!«      Nikogar      ni bilo opaziti v zapuščenem poslopju.Na širokem  A
široka usta in - zopet izginil. »Vidiš, da ni      nikogar      doma!« izpregovorila je grofica Serafina veselo  A
sva se v gozdu in dospeli tu sèm. Hoteli nisva      nikogar      žaliti, ko sva stopili tu noter.Dvorišče je  A
tem bivališču. Prvi hip sva mislila, da ni      nikogar      doma.Nato sva pa le opazila, da je sedela za  A
stran 45 . / starka pričela praviti, da ni      nikogar      doma in da so vsi na polju. »Z Visokega sva  A
Moja si,« je kričal kakor obseden, »moja in      nikogar      drugega!« Okrog sebe je gledal kakor bik na  A
spravila konjiča pod streho, pa ni bilo skoraj      nikogar      doma, ker je že bilo vse na sodišču.Tudi Loka  A
pravico v loškem kastelu, da on ne bo pustil      nikogar      več preganjati zavoljo čarodejstva. Končal je  A
Ignacij, da gre z nami do tistega mesta!l      Nikogar      ni bilo treba klicati.Vsi so bili hipoma zbrani  A
mKako je to mogoče?l vpraša Luka, mko ne bo      nikogar,      ki bi jih izdal, in ko bo vendar papist, ki  A
tožil, spravljen v kraj, da ne bo mogel izdati      nikogar?     Sekiro v roke, ta je najpametnejša, in to je  A
Mi pa, ki smo pošteni lovci, ki ne obrekujemo      nikogar      in vsakomur želirno vse dobro, spominjajmo se  A
pravzaprav kosila, ker doma v svoji koči ni imel      nikogar,      da bi mu bil kaj skuhal.Pa dostikrat ni bilo  A
Pa je bila nepotrebna ta plahost.      Nikogar      ni bilo iz hiše.Izza orehovega debla se nekoliko  A
Stopim iz veže na dvorišče. Nikjer      nikogar.     Že hočem zaviti okrog ogla, da bi stopil pod  A
vratom lekarne, in ko se je prepričala, da res ni      nikogar,      si je odpela še zadrgo in krilo je padlo na  A
družinčad in sosedje mu pomagajo.« »Tako ni nikjer      nikogar,      ki bi mi konja odrgnil in mu muhe otepal, dokler  A
pa se je potajil in zagodrnjal: »Gabrovci se      nikogar      ne bojimo!Kdor bo prevelik grabež, jih bo dobil  A
Tako snažne in pridne. In složne, hrabre,      nikogar      se ne bojijo; življenje rade dajo, če jim kdo  A
prišel naproti, ker se je že vrnil z gradu in ni      nikogar      dobil doma.Vsi so se ga močno razveselili.   A
»Višenjskih ne poznate.      Nikogar      se ne bojijo in kar primejo, nikoli več ne spustijo  A
se je kratko odrezala. »Brez njega ne poznam      nikogar.     Popotni naj si drugod poiščejo mizo in posteljo  A
bojim!« se je odrezala. »V župnišče ne pustim      nikogar,      pomagam pa vam rada, da drugod pridete pod dobro  A
kolikor more!« »Mislim, da samostan tudi ne bo      nikogar      drl.« »Dati jim boš moral, ko bodo zahtevali  A
bi brat ozdravel.« »Mati božja ni zavrgla še      nikogar,      ki jo je prosil pomoči,« ji je pater Konrad  A
neki ves bukov in boječ, še pogledati si ne upa      nikogar.     « »Nemara, da bi drugo utegnila povedati tistale  A
delavci obupavali in pravili, da ob počitku, ko      nikogar      ni blizu, neka ptička posedeva na zidovju in  A
tepe takle tuji prihajač!« se je še upiral. »     Nikogar      se ne bo več dotaknil!« je opat pokimal. »Naprosil  A
»E, to pravite zdaj.« »Vozataji smo,      nikogar      se ne bojimo, tudi menihov ne, kakor se jih  A
je menih delal obupanega. »Še nikoli nisem      nikogar      silil v sveti zakon; danes je bilo prvič, pa  A
človek še geniti ne more.« »Vsi smo slabi,      nikogar      ne štej za slabšega, kakor si ti sam.«   A
Neumna ne bodi, manjkalo se ti še bo ženinov!« »     Nikogar      ne maram, samo Franceta bi rada, pa me je zavrgel  A
spomnil, da je opat prav tako jadikoval, ker ga ni      nikogar      nikjer, da bi likal ljudski jezik in knjige  A
onemele množice, pred cerkvijo kmalu ni bilo      nikogar      več. »Ali niste bili nekoliko pretrdi  A
glavarja in prošta.« »O, pater prefekt se      nikogar      ne ustraši, kadar je braniti katerega si bodi  A
da bi vsaj vedeli, kaj se je nakretilo?« »     Nikogar      nimam, da bi mu zaupala.Če bi graščak zvede  A
izvedel, ne bi tu stal zdajle jaz; hudič je,      nikogar      se ne boji, zaprl bi me bil!« »Zapreti  A
nas razdražil.« »In za opomin mu bo, da se      nikogar      več ne pritekne, tudi Slabeta ne, ko se vrne  A
verjel?« se je graščaku nekoliko zjasnilo lice. »     Nikogar      ni, ki Trlepom ne bi verjel na besedo!« ga je  A
ne boji. Vojska ni nikomur skrivila lasu, ni      nikogar      nadlegovala, ni nikjer nič škodovala.Oblasti  A
cesar sam jim je obljubil. Le za Stično ni      nikogar,      da bi jo branil.Sirota je na poti temu, onemu  A
predsinočnjim?« se vznemiri Ivan Zakotnik in se ne upa      nikogar      vprašati. »Zato so me tako gledali ‒,« pomisli  A
»Ničesar ne vidijo kakor samo gospodarstvo,      nikogar      ne ljubijo bolj od zemlje in živine,« je vzdihovala  A
taka reva je Matildka,« je zbadal izkušnjavec. »     Nikogar      nima, ki bi ji storil dobro!« Brnad se je držal  A
spet ujela z gospodarjevimi očmi. »Saj ni      nikogar      ‒!« je dejal hropeče in jo prijel za roko.   A
res ne vem, kaj bi ti rekel!« »Tam ne poznam      nikogar;      še umrla bi od domotožja!« »Saj si vendar sama  A
lepše?« . / . / stran 130 . / »Ponoči ne poznam      nikogar!     « se je zresnila,. »Saj vem!« je prikimal.   A
se mu je koprneče privila. Kakor ne bi bilo      nikogar      več na svetu in bi bila sama ves svet, sta se  A
strahovitega dedca. On sam se na vsem svetu ni bal      nikogar;      le če ga je Trlep pogledal s tistimi hudimi  A
rano odšel v Stično. Tako še za pogovor ni imel      nikogar.     Čas mu je tekel prepočasi, prigoda, ki jo bo  A
pustimo znemar. Kako divje raste mladi svet in      nikogar      ni, da bi uravnaval nerodno, slepo rašč!Zamuda  A
gospodar velel silnemu Kopiču, »ubiti ne smeš      nikogar,      če bi s Šumbrega res prišel kdo, samo zapodi  A
Kopiča imel pri hiši, se ti res in treba bati      nikogar.     Kopič ti je strahoten galijot!«   A
»Kam rineš?« mu je zastopila pot. »     Nikogar      noče videti, hude volje je, ti si je kriv!«  A
strahóma iskale v goščavo ob cesti. »O, jaz se      nikogar      ne bojim!« je petnajstletni deček junačil in  A
proti Malemu Gabru. »Kaj, če tudi tu ni več      nikogar?     « so se ozirali po tihem, umrlem domačem svetu  A
Trlep je iskal svoje in Rádohove, pa ni našel      nikogar.      Po tesnem prostoru med obzidjem in cerkvijo  A
žalostna? Naj stopim jaz, naj, saj se ne bojim      nikogar!     « »O, vem, da si upaš dosti,« se je posmehnil  A
stran 8 . / »Trlepi nikoli niso poklekali pred      nikogar!     « »A jaz bi ga raztrgal, če on Ančkin oče ne  A
izročaj svoje težave. Marija še ni zapustila      nikogar.     Kadar ti je hudo, do nje se obrni, odleglo ti  A
Žužemperčan ne dobó več.« »Taki bi pomagal tudi jaz,      nikogar      se ne bi bal!« »Saj se oče tudi niso, pa se  A
hotela skočiti za dedcem. »Kaj ga med vami res ni      nikogar,      ki bi malopridneža znal póčiti po betici?«   A
češ, vpraša le kar tako, naravnost ne mrzi      nikogar.      »Kaj pa Štepič?  A
A prav tačas zaradi lovske krivde vendar      nikogar      ni bilo v samostanski vozi. »Koga meniš?« je  A
tihega somraka in prijetnega hlada, ni bilo      nikogar;      le pred oltarjem Žalostne Matere božje je klečala  A
na Primskovo so šli,« je povedala. »Kaj ni      nikogar      drugega pri hiši?« je vprašal ob nenadnem domisleku  A
nadaljnji življenjski boj ... Mati božja ne zapusti      nikogar,      ki ji v varstvo izroča svojo dušo ... Po njej  A
jih nisem zapahnil.« Nocoj se Ostanek ni bal      nikogar,      takega varuha je imel pri sebi; vendar je ukresal  A
»Hojo slišim, nekdo lazi za nami.« »Saj ni      nikogar,     « je Janez dvomil, a vendar poprijel čekan.   A
Pa se jih nisi bal?« »Deseti brat se ne boji      nikogar.     « »In si ostal med njimi?«   A
« »Sam, kakor veste, nisem luteran in tudi      nikogar      ne silim v novo vero.« »Potuho ji pa le dajete  A
»Tega nočem. Trlepi ne poklekajo pred      nikogar!     « Pa bo že Štepič vedel, kaj je treba; saj Janez  A
naproti gre z izpolnitvijo, milost božja ne ukani      nikogar.     « A Štepič ni več dosti upal; kar motoglavil  A
mu nasadil prekaljeno in prekovano kladivo,      nikogar      se z njim ne bojim.« »Prejšnji čekan res ni  A
ime. Starši so mu zgodaj pomrli, torej ni imel      nikogar,      da bi bil zanj skrbel.Lastnik suknarije ga je  A
sem sirota, ne morem se ganiti iz postelje,      nikogar      ni, da bi mi kaj pomagal.O, Bogu se usmili,  A
za to skrbeti, da ozdraviš. Glej, da res Bog      nikogar      ne pusti od hudega konec vzeti, kateri v njega  A
gradom in čaka, da bi ga kdo ogovoril. Ker      nikogar      ni bilo, gre v graščino in najde hišnika, dobro  A
mu reče ostro: »Gospoda ni doma, pa vem, da      nikogar      ne potrebujemo; poberi se!« Pavle pravi:   A
Kordula doma?« Žena hitro vstane, ker prej ni      nikogar      videla, si hitro oči obriše, gre in škofu roko  A
in za dobro ime naše hiše, vendar mi ne smemo      nikogar      obsoditi in ga za hudobnega šteti, prej da se  A
v to miznico dal in zaklenil, potem ni bilo      nikogar      k meni; cekinov vendarle ni, v zemljo se niso  A
zbudil, če bi se kdo bližal. Pa saj morebiti      nikogar      ne bo.Sicer bo pa moral vtakniti nos prav pod  A
Začudena je obstala in za hip oklevala. Ko pa ni      nikogar      nikjer opazila, se je približala. »Aha!« je  A
prav sodi po vonju. In pa ‒ bober je njegov in      nikogar      drugega. Ponovno je stopil Ostrorogi Jelen v  A
Pa naselniki so bili tega že vajeni in ni      nikogar      več motilo.K ležišču Neokretnega je pa Ščuka  A
Kozorogovci. Z vsem vedenjem so kazali, da se      nikogar      ne boje in da so pripravljeni vsak čas se spoprijeti  A
pod skalami so molčali in bili mirni, kakor bi      nikogar      nikjer ne bilo. Čimdalje v tesnejšem loku in  A
brez besed povedala, da hoče biti njegova in      nikogar      drugega. Ostrorogi je nagnil glavo po strani  A
oči in zobje. Neodjenljivo je pribil: »Ne bom      nikogar      več vpraševal.Je ne jemljem vašemu rodu.  A
bilo Sinjeoki kar precej nerodno. Poznala ni      nikogar.      Še svojega moža, Udarnega Jalana, kaj malo  A
mrgoli. Že sedaj se Ostrorogemu ni treba bati      nikogar      in bi užugal vsako kolišče, s katerim bi prišel  A
Je kar nespametno mu nasprotovati. Saj      nikogar      noče uničiti. V svoji rasti se pa tudi od nikogar  A
nikogar noče uničiti. V svoji rasti se pa tudi od      nikogar      ne pusti ovirati. Ostrorogega drevak je utonil  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA