nikogar (501-600)

Niti na dvorišču niti v sadovnjaku ni bilo	nikogar.	Poklicala ga je stara jablana z grčavim, kakor	A
hudega nad njim, je ona prevzela stvar. Lina se	nikogar	ne boji.Na sodnijo gre, in celo na policijo	A
bi kam odšel. Nekam, kjer je vse zeleno, pa	nikogar,	ki bi te lahko kaj vznemiril.Samo spal bi in	A
domačije. Razen stare tete ne bosta imela otroka	nikogar	na svetu.Prosil bi vas, da se pobrigate za moja	A
pomagati. Rad bi bil poklical na pomoč, a	nikogar	ni bilo blizu. Samo enkrat, kakor slučajno,	A
dečkovih očeh in iz ust mu škropi krvava pena.	Nikogar	ne vidi razen starca, ki prepadel buli vanj	A
Potrpežljivi Janez jim je javil, da ves čas ni bilo	nikogar	blizu.Lovrek je zaprl skrivni vhod, potem so	A
a kakor da je zakleto, prav danes ne najde	nikogar.	Žalosten je.	A
mislil nanjo, a se iz mladeniške sramežljivosti	nikogar	ni upal povprašati po njej.Povsem slučajno je	A
Steza ob progi se nekoliko odmakne, prazna je,	nikogar	ni videti ...Pač!	A
stranskem oltarju pred žalostno Materjo božjo.	Nikogar	ni bilo v cerkvi, pravkar so se bile ropotoma	A
doma. Pustil je pred hišo koleselj in kobilo,	nikogar	ni klical, stopil je v izbo in je prižgal svečo	A
mu prigovarjati; jaz sem stopila k njemu. A	nikogar	ni videl, nikogar ni poslušal ...Naposled smo	A
jaz sem stopila k njemu. A nikogar ni videl,	nikogar	ni poslušal ...Naposled smo ga s silo spravili	A
slišite sami! Toliko zná, da se ji ni treba	nikogar	sramovati ...“ Začuden pogledam na divan: gospa	A
duri in tiho je šel skozi veliko izbo, da bi	nikogar	ne vzdramil.Ko je stopil na ulico, mu je puhnila	A
krčmarica. ”Če se vi drugi bojite, jaz se ne bojim	nikogar!	- Grem snoči s fare, malo pijan sem bil; grem	A
Ozrli so se. ”	Nikogar	ni ob oknu!“ je rekel Jernej, natočil si je	A
na mehkem in na gorkem, čakaš belega dné in	nikogar	ni, da bi ti ukazal 𠆪uf‘!“ ”Ali kakó, povej	A
samotni ulici, iz mesta. Nikamor se ni ozrl,	nikogar	ni povprašal; njegovo prestrašeno srce je poznalo	A
daljave. Počasi je zlezel po lestvi navzdol;	nikogar	ni bilo na ulici; v sosednji hiši so bila okna	A
Martinec in je šel dalje s plahimi koraki. ”Če res	nikogar	ni več?“ Tam je bila s slamo krita koča;	A
Prišel je, stopil s težkim korakom v vežo,	nikogar	ni pogledal, nikar pozdravil, temveč udaril	A
ne ve, kod hodi tvoj sin in kje se je udomil;	nikogar	ni, ki bi mu sporočil.“ Umirajoče oči bolnice	A
”Kdo bi stal!	Nikogar	ni v izbi.“ ”Tam stoji, v gosposko suknjo	A
Stoji in mi gleda v obraz.“ ”	Nikogar	ni!“ je odgovoril hlapec; stresel je z glavo	A
Ostal bi rajši doma, mati! Težko vam bo sami in	nikogar	ni, ki bi vam postregel.Sitno je človeku ponoči	A
Šimen ni segel po kozarcu. ”	Nikogar	nisem srečal, ljudje božji.Kakšen je bil popotni	A
slišala svoj glas, se je vzdramila kakor iz sanj.	Nikogar	ni bilo ob postelji; gluha tišina v izbi.Ob	A
spomnila, da se je bil napotil Šimen po župnika.	Nikogar	ni bilo v izbi, sosedje so spali, samota in	A
strah, da bi sin, če pride nenadoma, ne imel	nikogar,	ki bi mu postregel.Truden bo in nihče mu ne	A
Truden bo in nihče mu ne bo postlal; lačen bo in	nikogar	ni, ki bi mu skuhal gorko večerjo; ves premražen	A
samoto in tišino, kakor v mrtvašnico, da ne bo	nikogar,	ki bi ga pozdravil veselo na pragu, pogostil	A
izpremenil moj obraz, še bolj nego moje srce.	Nikogar	ne bo, ki bi stopil naravnost k meni, in bi	A
”Zakaj pa tajiš? Saj nisi	nikogar	ubil.“ ”Rekel sem, da ni,“ je pokimal kmet	A
vsako dušo, pošteno in nepošteno. Ne vpraša	nikogar,	kakšnega rodú da je, odkod in kam.Kolač je narezan	A
Zakaj se me drži za suknjo? Kaj nima v resnici	nikogar	drugega na vsem božjem svetu?-- Premisliti je	A
bogve, kako je prišla tjà. Na galerijah ni	nikogar	razen majhne, suhe ženice, ki sedi v temnem	A
tobakovim. Stopil sem v kuhinjo; tam ni bilo	nikogar,	tudimleka ni bilo na ognjišču.Na mali, s pisanim	A
žejen od vasi do vasi, nikjer pozdravljen, od	nikogar	ljubljen, od vseh zaničevan.V enem samem hipu	A
kosmi naravnost na golo kožo in v puste misli.	Nikogar	ni bilo na cesti, še hiše so bile slepe in mrtve	A
smeh. Ona ne govorí z nikomer, ne pogleda	nikogar.	Ponosne in temne oči so njene oči.	A
resnimi, umerjenimi koraki in se ni ozrl na	nikogar	... Pogreb je bil veličasten, kakor ga še ni	A
je sama, kje je moja postelja in ni vprašala	nikogar.	Ali postelja je bila prazna.	A
že blizu na večer. Doma ni bilo razen mene še	nikogar.	Sedel sem za mizo in se zagledal v steno ...	A
ni se ozrl na nobeno stran, zmenil se ni za	nikogar.	Tako gre v smrt, kdor ve, da je vse končano,	A
bil užalil, fanta? Ah, po nedolžnem še niso	nikogar	obesili; če ni bil hudodelec, je pa vsaj v svoji	A
temán, niti stezá ni več razločil človek in	nikogar	ni bilo tam.Star hlapec je delal ob ograji,	A
tisti večer; obvisela je svetilka na nebu in	nikogar	ni bilo, da bi jo upihnil ... Fantu, ki sem	A
Odkod si?‘ Pa tudi	nikogar	ne bo, ki bi prišel in dejal: ‚Ne smeta ljubiti	A
... Glej, saj ne slišim ničesar. In	nikogar	ni na vrtu.Na vsem svetu nikogar.	A
In nikogar ni na vrtu. Na vsem svetu	nikogar.	Samo huda ne bodi nikar ...	A
plahim pogledom. ”Ne boj se, trubadure moj,	nikogar	ni!“ Nikogar ni bilo in tako je stopil bližje	A
”Ne boj se, trubadure moj, nikogar ni!“	Nikogar	ni bilo in tako je stopil bližje, natanko pod	A
oči in poglej, če to kaj briga! Ne bojim se	nikogar!	“ Za mizo je stal mlad fant v veliki zadregi	A
zanima, ko mi je vse pred nosom! Ne poznam	nikogar	in se ne brigam za nikogar.Odpri svoj koš, daj	A
nosom! Ne poznam nikogar in se ne brigam za	nikogar.	Odpri svoj koš, daj mi novic; rada bi, da bi	A
njegovi postelji, k vzglavju, visoka senca;	nikogar	drugega ni več v izbi, utihnili so nenadoma	A
Nežika!“ V izbi je bila tema, da ni razločil	nikogar.	”Kjé si, Nežika?“	A
bolno, vzdihujoče in lačno. Lačno in žejno; in	nikogar	ni bilo, da bi stopil gorak in dobroten v ta	A
smo in žejni in strahov se bojimo; sami smo,	nikogar	ni od nikoder, da bi se nas usmilil; daj nam	A
bom s cekini in biseri nabasal svojo culo in	nikogar	ne bom vprašal, kakor tudi drugi niso vprašali	A
perišče, brez prošnje in brez strahu. Tam ne bo	nikogar,	ki bi gledal koprneč skozi okno, postajal po	A
vežah, čakal na drobtine v sramu in žalosti.	Nikogar	ne bo, ki bi se plazil plah ob zidu po mestnih	A
sladkih in lepih reči, njemu nikoli dosegljivih.	Nikogar	ne bo, ki bi užival namesto večerje slan krop	A
”Vsi že vedó!“ ga je presunilo. ”	Nikogar	več ni, da bi ne vedel!Kje je zapisano?	A
klecnil s koleni, toliko da se ni zgrudil. ”Kaj	nikogar	ni, da bi mi malo pomagal nositi ta molek, ta	A
Truden je bil. ”Drugim so zrahljane pernice;	nikogar	ni, da bi nam nastiljal pusto slamo!“ Tako	A
”Mati božja, sveta Marija! Zaradi	nikogar	drugega, samo zaradi mene odpri!Kaj misliš,	A
čudno, da se je nasmehnil v svojem strahu.	Nikogar	ni srečal ne v veži, ne na stopnicah, ne na	A
Ko je šel Lenart v šolo, ni spotoma videl	nikogar	in ničesar, še svoje žalosti ne.Kadar je bolečina	A
gosto, da je začelo skeleti v očeh; a to ni	nikogar	brigalo; vse se je trlo in prerivalo, vse je	A
na ono stran, kakor se mu zdi, in ne povozi	nikogar;	pa če se zgodi nesreča, ki nas je Bog varuj	A
pokopališču in noge so se mu tresle od strahu.	Nikogar	ni bilo za cerkvijo in stopil je že hitro, da	A
v koš, stročnice na tla in se ni zmenila za	nikogar.	Lepa gospa Nina se je naskrivaj nagnila k	A
globoko dol, dolg do stropa, kakor je bil. »	Nikogar	ne mislim spraviti na vislice, verjemite!Kaj	A
razločil? Ne pravdam se za mejo, ne za pot,	nikogar	ne maram ukaniti - čemu bi hodil k sleparjem	A
Kakšno tožbo?	Nikogar	ne tožim: meni pravico, drugim ne krivice!Ne	A
Koga tožite in čemu?« »	Nikogar	ne tožim, zakaj potreba ni in ne maram, da bi	A
Samo neprijazni tujci so prihajali naproti in	nikogar	ni bilo, da bi ga Jernej vprašal in se mu potožil	A
ograjen z ograjo do neba?« »Čuvarji stoje tam,	nikogar	ne puste do njega!« »Kako?	A
gledali za njim. Jernej pa se nikamor ni ozrl,	nikogar	ni pozdravil in nikogar ogovoril.Tudi tja se	A
se nikamor ni ozrl, nikogar ni pozdravil in	nikogar	ogovoril.Tudi tja se ni ozrl, kjer je stal beli	A
Vrabec!« Vrabec se ni zmenil za	nikogar.	Zelo mlad je še bil, niti zobati še ni mogel	A
ni bilo glasu iz njega, . / . / stran 47 . /	nikogar	ni bilo, da bi govoril z njim, ali da bi se	A
bila lačna in bi prosila kruha, toda bilo ni	nikogar.	Tako se je zmračilo, vse je bilo tiho in samotno	A
naproti. Križani Človek je sprejemal vse, na	nikogar	ni pozabil, ki se mu je približal, vsem je delil	A
razcapana ženska, ki prodaja pomaranče po hišah. »	Nikogar	ne ljubim razen tebe.Hudo mi je bilo in zmerom	A
za večerjo privoščili, je sitno praviti, ker	nikogar	ni bilo zraven, da bi pričal.Ali je bil šele	A
so se duri, žarka luč mi je zablisnila v oči,	nikogar	nisem videl, ne spoznal.V tistem samem trenotku	A
prižgal svečo. . / . / stran 208 . / ”Ne budi	nikogar!	“ sem rekel.”Samo toliko posveti, da bom videl	A
Tak praviš, da boš pod kozolcem spal? Saj nisi	nikogar	ubil, da bi se skrival pred ljudmi!“ ”Ubil	A
Slišal sem še krik in vik in smeh, videl pa nisem	nikogar	več, ker od samega srda in od same bridkosti	A
vé, da je čista njegova vest, vé, da ni žalil	nikogar	in da bi zadobil odvezo od najbolj sitnega spovednika	A
planili nádme ter nato še pričali zoper mene?	Nikogar	in nikoli nisem bil razžalil, ne s pogledom	A
izdaleč; ogovoril pa me nihče ni in tudi sam nisem	nikogar	prosil prijazne besede.Pravica, dekla biriška	A
odprl oči, sem ležal na postelji pri bratu.	Nikogar	ni bilo v izbi.Vse se mi je zdelo nekako tiho	A
povedal hlapec. ”Napregel je in je rekel, da nima	nikogar	več in čemu da bi še čakal.Tri ženske so bile	A
bolest se vije trudna v prahu, nikomur draga, od	nikogar	pomilovana, duší se in umira v samoti, brez	A
je bilo tesno od sreče. Na dvorišču ni bilo	nikogar,	vsa hiša je bila izumrla.Šel sem v vežo, odprl	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani