»Če nobenega ni bilo sinoči pri meni. Preden sem šel spat, sem cekine v to miznico dal in zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vendarle ni, v zemljo se niso vdrli, nekdo jih mora imeti.«
Ne da bi Teodor komu kaj rekel ali koga dolžil, pošlje Ludvika v vojašnico in prosi častnika, da naj precej pride s šestimi vojaki deželske pravice, kakor so jim Kranjci ‘štrikarji’ rekli, Francozi pa jim pravijo žandarmi.