Vtis tega osamljenega obreda bil je nekoliko teatraličen: v naših časih bi se enaki ceremoniji smejali. Tedaj pa se je umel tak obred sam ob sebi, ker ni bilo nikogar, ki bi bil vreden časti, jesti pri isti mizi z vladarjem, kateremu so se ravnokar poklonili deželni stanovi. Leopoldus je s cesarskim ponosom zaužival jedi, katere so mu donašali visoki gospodje.