mati (2.401-2.500)

stran 12 . / ”Če misliš, pojdi!“ je rekla	mati,	ko je Francka hitela, da bi popila vročo kavo	A
Ne vekaj!“	Mati	je sedela še zmerom na skrinji, sklenico med	A
tako da se je glava nekako skrila v njej.	Mati	je položila desetico na mizo in je dejala:	A
gledale v obraz, mirno in skrivnostno, kakor	Mati	božja z oltarja; drobno telesce se je nagibalo	A
grehi so ji prišli na misel, ki jih je storila,	mati	ji je prišla na misel in Nežka, in vsi, ki je	A
ne dotikajo klasja - in vse, cerkev, oltar,	Mati	božja na oltarju, vse je plavalo mirno in počasi	A
kraj, ki ga je videla samo nekoč v sanjah.	Mati	je stala na pragu. ”No, da si le prišla!	A
je dela na mizo pečenko in kruh in piškote;	mati	in Nežka sta jedli.Odvezala je robec in je dala	A
je robec in je dala materi tri krajcarje in	mati	jih je spravila.Hotela je pripovedovati - ali	A
pripovedovala. ”Kaj pa imaš na čelu?“ je prašala	mati.	”Udarila sem se, ko sem tekla za vozom.“	A
zabrenčalo na oknu, na steni. Časih je prišla	mati	iz domače vasi, ki je bila daleč onkraj hribov	A
sta šepetali, Bog vedi kaj, cele dolge ure.	Mati	je bilababica in je bila nesla Mariševki edinega	A
ošpicami, ko je bil komaj tri leta. Zdaj je imela	mati	malo zaslužka; druga babica je bila v trgu,	A
in zgovornejša in ljudje so jo rajši klicali.	Mati	je gledala časih od daleč za njo in njen pogled	A
sobi, bi mu oledenela kri od strahu. Kadar je	mati	šla, je vzela s sabo Franckin denar in jo je	A
laže, ko je videla skozi okno, kako je stopala	mati	nekoliko sključena, zavita v dolgo temno ruto	A
in oprostiš mi vselej tako ljubeznivo kakor	mati,	ki oprosti sinu, še preden jo je bil razžalil	A
eno - bežati, domov, v varno izbo, kjer sedi	mati	v izbi in se kadi na mizi vroča kava in je vse	A
se že kadi v sajastih črnih loncih na mizi,	mati	sedi na skrinji in bere iz velikega molitvenika	A
Francka je legla; odprla je komaj oči, ko je	mati	kričala tik pred njenim obrazom; hotela je odgovoriti	A
zbolela in umrla in Francka je šla služit, ker je	mati	zapovedala.Roke, ki so bile že bolj bele in	A
razpokane, grbave in neokretne. Vsak mesec je prišla	mati	in Francka ji je dala denar; obleke si ni kupovala	A
denar; obleke si ni kupovala sama, vse je kupila	mati	in blago je bilo starinsko, kakor se nosijo	A
nosijo stare ženske v hribih. Denar je spravila	mati	v robec in se vrnila peš domov - tri ure hoda	A
polno, se je dvigala prod grlu. Ko je bila	mati	že daleč gori na poti, ki se je vila proti gozdu	A
proti gozdu, bi zaklicala Francka in zaprosila: ”	Mati!	“ - Ali mati se ni ozrla, niti tedaj ne, ko je	A
zaklicala Francka in zaprosila: ”Mati!“ - Ali	mati	se ni ozrla, niti tedaj ne, ko je zavila s poti	A
naskrivoma in strahoma v njen obraz - da bi se	mati	nasmehnila in da bi jo pobožala po licu, ali	A
najrajša zajokala. Samo takrat se je nasmehnila	mati	ljubeznivo, ko je govorila z gospo; in tudi	A
in Francka je prinesla materi vina in pogače;	mati	je vedela vse, kar se je godilo po svetu in	A
prepregale vso cesto. Prišla je pogostokrat	mati	in se je razgovarjala s Francko; tudi ona je	A
tesno, da bi zavpila. ”Zakaj tako govorite,	mati?	“ je zajokala.- ”Bolje je, da veš prej - da boš	A
sladko govoriti in se gosposko oblači. ”Ni res,	mati!	“ je zakričala Francka in srce se ji je paralo	A
privzdigniti krilo in oškropila se je z blatom.	Mati	je stala med durmi in je zakričala nad njo:	A
se je ob zid in pred očmi se ji je zmeglilo.	Mati	je sedela za mizo in je pila kavo, komaj ozrla	A
glas in premišljevala je, kako bi prosila. ”	Mati,	otrok je šele teden dni - za Francko smo jo	A
šele teden dni - za Francko smo jo krstili ...“	Mati	je molčala in Francka je nadaljevala tiše, počasi	A
kruh nimamo ... niti krajcarja ni pri hiši ...“	Mati	je opomnila hladno: ”Zakaj pa ne dela?“-	A
Sama glej!“	Mati	je vstala in je nesla počasi lonce v kuhinjo	A
Lačna je bila, zaželela bi si sklenico kave;	mati	se ni genila.”Še za kruh nimamo, niti krajcarja	A
s prosečim glasom in dostavila je še tiše: ”	Mati	... posodite mi en goldinar ...“V tistem hipu je	A
posodite mi en goldinar ...“ V tistem hipu je vrgla	mati	pratiko na mizo in je snela naočnike.Francka	A
Toda zdaj je prišlo nekaj drugega, strašnega -	mati	je očitala Francki naglas, da nima očeta.Francka	A
velikimi, prestrašenimi očmi. ”Kaj ste storili,	mati?	“ Mati je umolknila.	A
”Kaj ste storili, mati?“	Mati	je umolknila.Šla je k postelji, izvlekla je	A
zadaj v prahu. Ko se je poslovila, je sedela	mati	spet ob peči, pratiko v rokah, naočnike na nosu	A
mimo okna, se je sklonila, bala se je, da bi je	mati	ne ugledala. Pred pragom je stala, iztegnjena	A
in se je prestrašila, ko je ugledala mater.	Mati	je sedela na postelji, v dve gubé sključena	A
je mater za roko in ni mogla govoriti. Ko je	mati	zajokala, je zajokala tudi Francka, ali nekaj	A
neizmerno sladkega je bilo v tej bolečini ...	Mati	se je domislila - pogledala je s čudno otroškim	A
Francka, pa ti skuham kavo.“ ”Nisem lačna,	mati.	“ ”Pot je dolga in mraz je že.“	A
”Pot je dolga in mraz je že.“	Mati	je šla kuhat kavo in Francka je šla z njo v	A
šla z njo v kuhinjo. Sedeli sta na pragu in	mati	je pripovedovala. Prišla je bila Nežka iz	A
pljuvali, kadar je šla mimo. ”Zdaj pa pojdem,	mati,	“ je dejala, ”dajte mi denarja!“Mati je segla	A
pojdem, mati,“ je dejala, ”dajte mi denarja!“	Mati	je segla pod blazino in je rekla: ”Pet goldinarjev	A
pozabi!“ - ”Pet goldinarjev - kaj ste nori,	mati?	Vse mi dajte!“	A
dajte!“ je dejala in se zasmejala naglas. Tudi	mati	se je zasmejala in je naštela pet svetlih goldinarjev	A
se trkljali po tleh. ”Ne delajte se norca,	mati,	kaj mislite, da ne vem, koliko imate?“ Stopila	A
iztrgati nogavico iz roke. ”Pusti!“ je vpila	mati.	”Izpusti!“ Nežka ni izpustila - sunila je mater	A
ni name in še zbogom ni rekla!“ je zajokala	mati	na pragu in je skrila obraz v predpasnik.Tako	A
obraz. Francka je vedela, da se ni jokala	mati	po denarju, temveč da se je jokala, ker se Nežka	A
ni in ker še zbogom ni rekla. Francki se je	mati	zasmilila in nikoli je ni tako ljubila, kakor	A
to uro ... Tako strašen je bil udarec, da se je	mati	globoko sklonila pod njim, da je bila vsa plašna	A
zavitim v robec, ji je bilo lehko in prijetno.	Mati	je stala na pragu in je gledala za njo dolgo	A
samo enkrat, ali vedela je ves čas, da stoji	mati	na pragu in sladko ji je bilo, da bi se zasmejala	A
malo ponehal in pričel je naletavati sneg.	Mati	je prišla s hriba dol; odprla je duri in je	A
učitelju zimsko suknjo, toda učitelj ni plačal.	Mati	je dala denarja in Francka je šla kuhat, Mihov	A
napravil v žganjarnico ... Dan je minil veselo;	mati	se je bala dolgega pota, trudna je bila in je	A
spal je stoje, še preden je legel na posteljo.	Mati	in Francka pa nista spali dolgo v noč, razgovarjali	A
samo ponoči in kadar ni nič zla v njih dušah.	Mati	je povedala, da Francka nima očeta - komaj je	A
otroka. V Ljubljani je to bilo, in potem se je	mati	poročila z dobrim, malo bolehnim človekom, ki	A
par let potem, ko so se preselili na Leševje.	Mati	je preklinjala njega, ki jo je ostavil samo	A
bilo že proti jutru in zdramila se je kmalu.	Mati	se je odpravila peš domov in Francka jo je spremila	A
Francka je bila šla h krojaču in dal ji je dela.	Mati	se je preselila k njim na klanec; ležala je	A
navsezgodaj, ko se je komaj danilo, je odšel na pot in	mati	ga je spremila uro daleč. Tiho sta hodila; kadar	A
”Ali ti je hudo, Tone?“ ”Kaj mi bo hudo,	mati?	Saj so oče tudi šli!“	A
je šel Tone že par korakov dalje, je pohitela	mati	za njim in mu je dala še desetico, da bi si	A
kameniti, razriti cesti; ni se več ozrl, ko je	mati	stala in gledala za njim ...Šel je, kakor je šel	A
je nenadoma zbolel in . / . / stran 106 . /	mati	ga je obljubila Bogu.Držal se je je za krilo	A
toda časih je pripovedoval čudne reči, ki jih	mati	ni verjela; ni legal, govoril je čisto nedolžno	A
hipoma pošlo, zardel je in se je prestrašil.	Mati	je poslušala in stvar se ji je zdela zelo važna	A
napočil svečani dan, sta poizkušala pri luči.	Mati	je hotela šivati, toda roka je skoraj zmerom	A
nemirno, premetaval se je in je govoril v sanjah;	mati	je vstala časih in ga je odela in mu je obrisala	A
in lasje so bili vsi razmršeni. ”Poslušajte	mati,	če pojde!“ Mati je vzela list v roke in je	A
”Poslušajte mati, če pojde!“	Mati	je vzela list v roke in je sedla na posteljo	A
na posteljo. Vse je šlo gladko prav do konca,	mati	se je smehljala, vsa izba je bila polna tankega	A
odpravil z doma, nedeljsko oblečen, lepo počesan.	Mati	je stala na pragu in srce ji je utripalo, ko	A
spoznal je domačo hišo in zdelo se mu je, da stoji	mati	na pragu in gleda prod cerkvi, naravnost nanj	A
čez trg in prav do klanca - in tam je stala	mati	in je poslušala ...V čudnem ognju so mu gorela	A
županja, debela štacunarka. ”Kaj pa dela tvoja	mati?	“ ga je prašala sodnica. ”Šivajo!“ je odgovoril	A
napravili,“ je dejal župan štacunar. ”Naj se oglasi	mati	pri meni!“ je dejal ... Vse to je bilo tako	A
zlatom obrezano knjigo, zavito v mehak papir. ”	Mati,	v Ljubljano pojdem!“ je zaklical, ko je stopil	A
pojdem!“ je zaklical, ko je stopil v izbo.	Mati	se je prestrašila, snela je naočnike in je vstala	A
razgovarjala sta se tiho, da bi se ne predramila	mati,	ki je sopla težko za zastorom, in mala Francka	A
kruh, dišalo je tako prijetno, da se je celo	mati	na postelji vzdignila, odgrnili so zagrinjalo	A
bil imeniten in velik, vsi so živeli pri njem,	mati,	oče in Tone in Francka; vsega je bilo zmerom	A
ves dan za mizo in je kadil in bral romane,	mati	je hodila po gosposkih izbah in je pospravljala	A
Sedel je na posteljo.	Mati	je stopila k njemu in ga je pogladila po laseh	A
komolcih in je pogledal proti materini postelji.	Mati	je klečala na tleh, čisto je bila sključena	A
globoko privita, tako da je bil mrak v izbi. ”	Mati!	“ je zaklical Lojze nalahko in je iztegnil roko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani