mati (2.501-2.600)

zaklical Lojze nalahko in je iztegnil roko.	Mati	je dvignila glavo počasi in se je ozrla k Lojzetu	A
molila sta poluglasno. Za zastorom je sopla	mati,	mala Francka je ležala na tleh in se je smehljala	A
. / stran 116 . / Ko se je danilo, sta se	mati	in Lojze že odpravljala.Stara mati se je zbudila	A
sta se mati in Lojze že odpravljala. Stara	mati	se je zbudila in je kašljala za zagrinjalom	A
Francka je tekla za njima in je jokala na glas.	Mati	se je razjezila: ”Domov, Francka!“- Toda Francka	A
zaropotal je vlak in se ustavil. Lojze in	mati	sta stopila z voza na prostrani peron ljubljanskega	A
”Bova že prišla do kakšne cerkve,“ je rekla	mati.	Prišla sta do cerkve, visoke stopnice so	A
pred oltarjem ... Ko sta šla iz cerkve, je vrgla	mati	krajcar v pušico.Prekrižala sta se z blagoslovljeno	A
mirni!“ - Lojze se je prestrašil njenega obraza,	mati	ga ni videla. ”Izročim ga vam, prijazni bodite	A
ker ni hudoben, in glejte nanj!“ Tako se je	mati	poslovila in Lojze jo je spremljal po dolgih	A
lepoto, tako težko je bilo obema pri srcu.	Mati	je držala Lojzeta za roko in hodila sta počasi	A
- ”Kam sem zašel? Kje so	mati,	zakaj so me ostavili tako samega?“Solze so mu	A
doma, ali tudi Francka pojde, in potem pojde	mati,	uboga, plaha in stara, vsa sključena pojde,	A
kjer čakajo nanjo hudobne in trde roke ... ”	Mati!	“ Nič se ni zgenilo; zrak je bil ves zadehel	A
in prosečim glasom. ”Zakaj ste me spodili,	mati?	Zakaj ste me ostavili samega v neznani hiši,	A
pritajeno, kakor pod odejo, z glasom polnim groze: ”	Mati!	“-	A
bilo šestdeset let. Za zagrinjalom je umirala	mati,	umirala je leto dni.Ležala je tiho in nekoč	A
našla v nogavici goldinar. Zadnji je bil in	mati	ga je skrivala skrbno; imela ga je pod zglavjem	A
”Poleti pride, kadar bo šola pri kraju.“ ”	Mati,	meni se je sanjalo, da je bil doma.Prinesel	A
bonbone. ”Zakaj pa ne gremo še mi v Ljubljano,	mati,	če je tam tako lepo?“ ”Ni lepo v Ljubljani	A
spet pršiti iz megle in dež ji je močil lase.	Mati	je ostala sama, sedla je, da bi krpala.Toda	A
in tudi obleke nima, raztrgan hodi.“ ”Lepa	mati!	“ se je nasmehnil župan porogljivo.- Pogledala	A
klobase in lačen je in si misli: ”Kaj dela	mati,	da nič ne skrbi zame, da mi ne dá kruha, kos	A
obleko do vratu oškropljeno. Ko je stopila	mati	v izbo, se ni ozrl in ni pozdravil. ”Zakaj	A
Lojze je gledal v tla. ”	Mati,	rajši bi ostal doma ... ne morem več tam živeti	A
zazdihnil, zajokal. . / . / stran 135 . /	Mati	se je prestrašila, stopila je k njemu. ”Lojze	A
Ali si lačen, Lojze?“	Mati	je hitela kuhat kosilo, Lojze se je sezul, ker	A
glava mu je klonila in zadremal je. Ko je prišla	mati	v izbo, je hodila po prstih, da bi ga ne zdramila	A
komaj legel. Ni še sijalo sonce, ko ga je	mati	zjutraj zbudila; rad bi bil še ležal, tako toplo	A
ponoči. ”Koliko pa sem dolžna?“ je prašala	mati.	Čevljar ni nič odgovoril, izvlekel je iz	A
spala, ali prebudila se je, ko sta odhajala	mati	in brat. ”V peči imaš kavo in kosila boš	A
Daj, da šole ne zamudiš!“ ”Prinesite mi kaj,	mati!	“ Šla je za njima do praga in je gledala,	A
mizo, jo je bilo strah samote in zajokala je.	Mati	in Lojze sta se napravila peš v Ljubljano, ker	A
je razprostrla naokoli. ”Ali se spominjate,	mati,	“ se je nasmehnil Lojze, ”kako sva se vozila	A
Takrat je bil lep dan...“ Tudi	mati	se je nasmehnila, kakor se nasmehne človek,	A
vse praznike. Bolan je ležal, kolača ni bilo,	mati	je kupila kos potice v gostilnici in vse je	A
Lojze je zardel, gledal je v knjigo. ”	Mati	so dejali, da malo potrpite, da bodo poslali	A
”Kam si se zamislil, Lojze?“ ga je prašala	mati.	Izpočetka sta hodila vštric, ali kmalu je	A
Mislil je, in že mu je bila resnica.	Mati	je stala na pragu, zraven je bil čevljar, pogovarjala	A
je bil čevljar, pogovarjala sta se o njem in	mati	je bila vsa žalostna, ker je premišljevala,	A
kočije na klancu, kar jaz pomnim - deset let!“ -	Mati	pa ga je spoznala v tistem hipu.”Jezus Marija	A
hitro dol, še preden so se konji ustavili. ”	Mati,	vse je pri kraju!Le brž s klanca, le hitro mati	A
vse je pri kraju! Le brž s klanca, le hitro	mati!	V mestu, tam imam veliko in lepo hišo - le brž	A
mestu, tam imam veliko in lepo hišo - le brž	mati!	“-	A
in skelele so ga. ”Ali ste vi kaj trudni,	mati?	“ ”O, nisem trudna - kaj pa bi bilo, ko bi	A
ni upal izpregovoriti, ker se je bal, da bi	mati	ne odgovorila: ”Saj bo dovolj polovica; naj	A
hitreje in bolj veselo. ”Če bi imeli denarja,	mati,	bi šel stran od tam ... samo da bi šel stran od	A
poznala Francka na moževem obrazu. ”Jaz mislim,	mati,	da se nikoli ne bo izpremenilo.“ ”Le potrpi	A
Oba sta bila že do vrha oškropljena od blata;	mati	je malo postala, da bi se oddehnila, toda bala	A
sedel bi, odpočil bi si malo. ”Ali ste trudni,	mati?	“ ”Saj bova že kmalu na polu poti, le hitro	A
polu poti, le hitro stopiva ...“ ”Če ste trudni,	mati,	sedite malo na kanton!“ V enakih ozkih presledki	A
kadar je bila cesta blatna in trava razmočena.	Mati	in Lojze sta si sedla nasproti in sta morala	A
trde. ”Saj ne bo nikoli konca!“ je zdihnila	mati.	”Morda pride kakšen voz,“ je odgovoril Lojze	A
”Bova pa hodila, saj ni več daleč.“	Mati	je molčala - zelo daleč je še bilo, a utrujenost	A
Mitnica se že vidi od daleč!“ je izpregovorila	mati	in Lojze se je zbudil.Zbudil se je in spet je	A
hišnimi vratmi sta postala. ”Gor morava!“ je rekla	mati	in šla sta počasi po veži, po stopnicah, po	A
mostovžu. Ko sta bila pred durmi, je prijela	mati	za kljuko, ozrla se je na Lojzeta in je odprla	A
gospodinje, ki bi imela toliko potrpljenja.“ -	Mati	je izvlekla denar in ga je naštela na mizo;	A
nič iz njega!“ ”Ali si res lagal?“ je prašala	mati	strahoma. ”Res!“ je odgovoril Lojze.	A
preko obraza srep pogled, toda zdaj je bila	mati	poleg in ni se bal.Gospodinja ni rekla materi	A
je spremil. ”Zakaj si lagal?“ ga je prašala	mati.	”Če bi rekel, da pojdem v gozd, bi me ne	A
“ je ponovil glasneje, skoro je zakričal in	mati	je umolknila.-	A
Tudi Lojze se je bal slovesa; dokler je bila	mati	v mestu, se je čutil varnega in se ni bal ljudi	A
Pred šolo sta se poslovila in ko se je ozrla	mati	izza ogla še enkrat, je videla, da tudi Lojze	A
in neusmiljeni. Francki nasproti je slonela	mati	s komolci na mizi.Obraz se je bil zelo postaral	A
vstala. ”Če moraš iti, pa pojdi!“ je dejala	mati;	stopila je bliže, da bi videla natanko Franckin	A
culo na klop in je odgovorila hitro. ”Ostanem,	mati!	“ ”Ne ... ne ... ne!“ je hitela ženska in je zgrabila	A
Francka!“ Kakor mimogrede se je doteknila	mati	z roko Franckinega lica in v tistem hipu je	A
No, zbogom, Mihovka!“ Šli sta in	mati	je šla z njima do praga.Ni jokala, oči so se	A
Sosede so govorile, Francka je šla služit in	mati	je ostala sama.Ostala je sama v veliki prazni	A
ki je tam zunaj: ”Tako ste skrbeli za nas,	mati,	dajali ste nam jesti, ko si sami niste privoščili	A
ste nas, ko ste se sami tresli od mraza; zdaj,	mati,	pa bomo mi vas redili in oblačili in vsega boste	A
Stopil je v vežo in je odprl duri.	Mati	je sedela ob peči, vzdignila je glavo in je	A
na klop in je sedel za mizo. ”Kako pa vi,	mati?	Prišel sem mimo in sem stopil v hišo, da pogledam	A
počasi in nato je zakašljal globoko iz prsi.	Mati	je stopila k njemu, sklonila se mu je čisto	A
videla natanko in zajokala je. ”Čemu pa jokate,	mati?	“ se je začudil Tone. ”Kaj so ti storili zunaj	A
Nič mi niso storili ... Ali ni bilo očeta domov,	mati?	“ ”Ni ga bilo.“	A
Tone je vstal. ”Jaz pojdem ležat,	mati	- jutri moram dalje.“ Mati ga je prijela	A
Jaz pojdem ležat, mati - jutri moram dalje.“	Mati	ga je prijela za roko tako trdo, da ga je zabolelo	A
Nikamor ne pojdeš, Tone, otrok moj!“ je govorila	mati	mehko in ljubeznivo.”Pri meni ostaneš zdaj.	A
hitro napraviti. ”Kam, Tone?“ je zaklicala	mati,	prestrašila se je in je skočila s postelje.	A
je bila v krvavi luži. Glava mu je klonila,	mati	mu je položila roko okoli vratu in se je okrvavila	A
začetka!“ je dejal čevljar. . / . / stran 162 . /	Mati	je čakala nanje in čakale so nanje gole stene	A
globokih strug so bile zarezale solze pod njimi.	Mati	je šla kuhat kavo. ”Samo da si se vrnila	A
odgovorila počasi in mirno. ”Nisem se vrnila,	mati;	prišla sem samo mimo in tako sem pogledala domov	A
Jutri pojdem v Ljubljano.“	Mati	jo je prijela za roko. ”Nikamor ne pojdi	A
zunaj v svetu ... in mraz je in zima.“ ”Moram,	mati!	“ je odgovorila Francka in je gledala na mizo	A
mesecema je bilo in mesec je sijal v kuhinjo ...“	Mati	se je sklanjala blizu k njej, da bi ji videla	A
smehljajočih ustnic so se svetili beli zobje ... Ali	mati	je poslušala dalje in govorilo je v izbi dalje	A
... ”Ostani, Francka, ne hodi!“ je zaklicala	mati	v spanju in prebudili sta se obedve.Pričelo	A
vstala. ”Ali pojdeš, Francka?“ je prašala	mati	in njen tihi glas je prosil: ”Ostani pri meni	A
”Ostani pri meni, otrok, ne hodi!“ ”Moram,	mati!	Bom že dobila kakšno službo v Ljubljani,“ je	A
materi v obraz, stiskalo jo je v prsih. ”Zbogom,	mati!	“ Dala ji je roko in šli sta proti durim.	A
Če se več ne vidiva, Francka -“ je zastokala	mati	in jo je držala krepko za roko. ”Zakaj bi	A
”Francka, ostani!“	Mati	se je vračala v izbo in opirala se je z rokama	A
”Lojze!“	Mati	se je oprla siloma na obe roke in se je sklonila	A
Gostje so se vzdignili in so se poslovili,	mati	se ni ozrla nanje, oči so bile uprte v Lojzeta	A
materino roko in se je naslonil s čelom nanjo.	Mati	je vzdignila levico, hotela je pogladiti sinu	A
dolgo te ni bilo, Lojze!“ ”Kaj je z drugimi,	mati?	“ ”Vsi so umrli.“	A
na materino roko, ki je bila mrzla in potna.	Mati	je obrnila glavo tako, da mu je videla natanko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani