mati (2.001-2.100)

da te vidim in da te pobožam.« Sklonila se je	mati	še nižje, doteknila se je z ustnicami Katice	A
bajke in bi ga uspavala... Prišla je Malčina	mati	in je prinesla zavojev v obeh rokah.Nasmehnila	A
sladke reči so bile, prav je bilo, da jih je	mati	prinesla in spodobilo se je.Ali na obrazu matere	A
je ozrla in mu je pogledala mirno v obraz: »	Mati	je umrla!«Začudil se je in prestrašil, zato	A
in prestrašil, zato mu je Katica povedala: »	Mati	je prisla k meni, ko se mi je sanjalo, in mi	A
Cecilije, kadar je pripovedovala bajke. Ali	mati	je umrla - v davni preteklosti; samo sveče je	A
stanovanju veliko smeha in življenja. Nova	mati	je poljubovala Tončko, ali Tončka ni marala	A
prijateljici. Lucija ni govorila toliko kakor	mati,	tudi smejala se ni tako šumno; njen glas je	A
na ustnice. Pri obedu, kadar sta bila oče in	mati	poleg, se je sklonila k nji, položila ji je	A
in življenja pa ni bilo več v hiši. Oče in	mati	sta se prepirala, naposled sta živela zase in	A
se bila razgovarjala prijazno. Kadar je bila	mati	sama, je hodila s težkimi koraki po sobi in	A
Sram te bodi - šestnajstleten pobič!« -	Mati	je zaloputnila duri in oče se je smejal...	A
sobi, kričal je in potem je bilo vse tiho.	Mati	je prišla s hitrimi koraki v izbo, sopla je	A
in vse, kar je bilo pred njim. Prihajala je	mati	in je prinašala darov; Malči pa se je zdelo	A
prinašala darov; Malči pa se je zdelo, da prihaja	mati	iz daljnodaljnih krajev, iz drugega sveta; videla	A
zagrinjalo, ubogo romarico, ki je prinašala darov. In	mati	je pripovedovala o domu, o sosedih, o vsem tistem	A
vlaga. »Ali zelo trpiš, Malči?« je izpraševala	mati	in solze so ji tekle po licih. Malči	A
teko solze po licih; a glej, zaradi nje tekó!...	Mati	je jokala, ali Malči ni bila žalostna in tudi	A
zaspana, samo gledati se ji ni hotelo. Prišla je	mati;	Malči je slišala njene korake, toda trepalnic	A
toda trepalnic ni vzdignila. In ko je stopila	mati	k postelji,je zajokala na glas. »Malči!	A
Malči!« Zakaj pač joka	mati?	Odprla je počasi oči, nasmehnila se je in je	A
»Ali me se poznaš, Malči?« Kako je	mati	otroška!Kakor obraz otroka je njen obraz, ves	A
se svetile bele oči skozi dolge temne vejice.	Mati	je klečala poleg postelje, skrivala je obraz	A
strahom, kakor govori otrok o vedomcu... Uboga	mati,	objokani otrok, ubogi nosokljuni kaplan!Čemu	A
gledale še nemirno njene oči. Ob postelji sta bili	mati	in sestra Cecilija in mati je bila vsa vesela	A
postelji sta bili mati in sestra Cecilija in	mati	je bila vsa vesela, zato ker je bila kaplja	A
upala nekoč na 𠆭rugo življenje‘, ki je pravila	mati	o njem, da je nekjé in da pride nenadoma, »po	A
bilo, minil je Božič, minila je Velika noč,	mati	je sedela pred svetilko, globoko sklonjena,	A
bi na pot brez matere? Tako dolgo je upala	mati	na drugoživljenje, čakala je nanj neprestano	A
potem na pot... Glej, odprle so se duri, prišla je	mati.	Samo senca je bila zraven postelje, ali Malči	A
če bi se ne ozrla. Ob pravem času je prišla	mati	in zdaj na pot, v zaželjeno drugo življenje	A
nikoli ni oral, ne vé, kaj je njiva; več je kot	mati	in več kot žena; zdelo se mi je zmerom, da ima	A
Beseda pa je pomenila toliko, da je bila moja	mati	vlačuga in da sem jaz vlačuge sin. Zazibalo	A
stresel, da je zašklepetal. ”Kaj da je bila moja	mati?	Kdo da sem jaz?“	A
Bog sam vedi, kako bo in kaj!“ je vzdihnila	mati.	Prijetno se mi je zdelo, da so se menili	A
Zaplani je bil bajtarjev sin; en sam groš je imela	mati,	ko sta šla peš v Ljubljano, pet ur hoda ... Šolanje	A
spotika in sebi sramota ... Bog daj srečo vašemu!“	Mati	me je pogledala in skrb je bila v njenih očeh	A
domov in je umrl ... Bog daj zdravje vašemu!“	Mati	me je pogledala in je rekla: ”Doma ni bil	A
imajo srečo in pamet; Bog daj oboje vašemu!“	Mati	je odgovorila: ”Kaj bi z njim in kam?	A
stopil v vežo; ženske so šle za njim, tudi moja	mati	je šla, jaz pa sem ostal na vozu. Prav tedaj	A
verjel!“ ”Zgodi se božja volja!“ je rekla moja	mati,	ko smo stopili z voza na prostranem dvorišču	A
so bile z njim.“ ”Je bil že pijan!“ je rekla	mati.	”Peš pojdem, saj ni tako daleč ... tri dobre ure	A
počasi; truden sem bil, pa nisem povedal; tudi	mati	je bila trudna, glavo je imela upognjeno, gledala	A
obeh straneh prikazalo pisano polje, je sedla	mati	na prašen kanton ob cesti. ”Morda pride še	A
Že je mrak; pojdi, tudi jaz pojdem!“	Mati	je vstala. ”Počakajte voza, mati ... saj še	A
Mati je vstala. ”Počakajte voza,	mati	... saj še pridejo!“ V obraz je bila vsa bela	A
nenadoma zazdelo, da se ni odvrnila od mene moja	mati	sama, temveč da se je odvrnil z njo sam nebeški	A
je utonil v tišini, kakor kamen v vodi. ”Oj	mati,	mati, mati!“ II	A
utonil v tišini, kakor kamen v vodi. ”Oj mati,	mati,	mati!“ II	A
tišini, kakor kamen v vodi. ”Oj mati, mati,	mati!	“ II	A
sem v izbo. Oče, sestre in bratje so že spali,	mati	je sedela za mizo in je šivala.Videl sem, da	A
”Peš!“	Mati	je vstala. ”Ali si lačen?	A
sem. . / . / stran 207 . / Ni treba kave,	mati!	“ Ko sem stopil v izbo, mi je lica in ves	A
Truden si, pa se ti zdi, da nisi lačen!“ je rekla	mati	in je šla v kuhinjo. Trepalnice so mi bile	A
trudno bridkost, ki sem jo občutil jaz sam.	Mati	se je vrnila in je prinesla kave.Popil sem jo	A
kakor prej in tudi veselja ni bilo v srce.	Mati	si ni upala, da bi me vprašala, kako se mi je	A
Dolgo sva molčala obadva. Nazadnje je rekla	mati,	da bi povedala tiho misel naju obeh: ”Saj	A
Rekel sem ji: ”	Mati,	zdaj sem prišel, pa ne pojdem nikoli več z doma	A
Doma ostanem!“	Mati	me je pogladila z dlanjo po čelu, ki mi je vse	A
da bi omagal sredi pota!“ ”Meni pa se zdi,	mati,	da nikoli ne bo drugače!Toliko časa sem mislil	A
izpregovoriti. ”Moliva, da ti odleže!“ je rekla	mati	in je pokleknila pred posteljo, poleg mojega	A
počasi srebal kavo. ”Čas bo, mislim!“ je rekla	mati.	”Kam se mudi?	A
stran 210 . / ”Katera ženska?“ se je začudila	mati.	”Pred tremi leti ... še dobro vem!	A
farovžem!“ Z žalostnim očesom me je pogledala	mati.	”Ne bodi nehvaležen!“	A
bila v njenem srcu. V svojem srcu mi je očitala	mati:	”Ne bodi nehvaležen mojim prečutim nočem	A
”Pojdem!“ sem rekel in sem vstal.	Mati	si je ogrnila dolgo ruto, da bi me spremila	A
orala ozke brazde v sneg. ”Zdaj pa se vrnite,	mati!	Kaj bi hodili v tem snegu in mrazu?	A
skoraj bilo, da bi obadva jokala ... Z Bogom,	mati!	“ Stala sva v snegu, sama in žalostna na široki	A
držala v pusto daljavo, v neprijazno tujino.	Mati	je izpregovorila; čutil sem, da ji je beseda	A
vsakdanje življenje. To radost mi je poslala	mati	še od onstran groba, za slovo in poslednji pozdrav	A
jablane, povejte mi, beli oblački na nebu, in ti,	mati,	mi povej, ki gledaš name visoko iznad oblakov	A
bila tako mlada in drobna, kakor da ni moja	mati,	temveč moja sestra.Pod večer je že bilo; nabirala	A
na ono stran, naprej in nazaj in sem klical: ”	Mati!	Mati!	A
stran, naprej in nazaj in sem klical: ”Mati!	Mati!	Mati!“ Nočilo se je zmerom bolj; zaletaval sem	A
Mati!	Mati!	“ Nočilo se je zmerom bolj; zaletaval sem se	A
sem govoril kakor velikokrat prej: ”Nikoli,	mati,	nikoli ne bo drugače!“ Pogledala me je s	A
na oni strani ceste in jasno jutro je bilo. ”	Mati!	Mati!“ sem jo klical.	A
”Mati!	Mati!	“ sem jo klical. Tik kraj mene se je oglasila	A
teboj, ves čas hodim s teboj!“ ”Ne vidim vas,	mati!	“ ”S srcem me poglej ... z vernim srcem poglej	A
srečno, kakor od Boga blagoslovljeno. Ti, o	mati,	si me blagoslovila, ti si mi poslala v srce	A
in radovedno. Pol je bila skrbeča, izkušena	mati,	a pol dveletno dete s čudnimi željami.Delala	A
svoji mlajši sestri, pospravljala je in kuhala.	Mati	je hodila oslužavat; odhajala je zgodaj ter	A
vračala pozno na večer. Kadar se je vrnila	mati,	se je vzbudilo v resni Anki dveletno dete.Sedla	A
hipoma na glas zajoka, ne vé zakaj. Nekoč se je	mati	domislila, da bi dala Anko česa učit; mlajša	A
opazila. Prišla je domov, kroni v potni pesti;	mati	je kroni vzela in še tisti večer jih ni bilo	A
spal in bi dremal, tudi že sestri, bi šepetali	mati	in Anka še zmerom v postelji, o lepih, lepih	A
”Kje imaš denar, denar, denar?“	Mati	je prišla za gospó Rieglovo, bleda, suha, prestrašena	A
Gospá jo je prijela za lase in jo vzdignila.	Mati	se ni genila, slonela je ob zidu čisto bleda	A
Pustite me!...	Mati!	Ruto sem vam bila prinesla.“	A
Ruto sem vam bila prinesla.“	Mati	se ni genila; za obe roké jo je držala velika	A
“ Ko je bila že med durmi, jo je poklicala	mati	tiho: ”Anka!“	A
gledale poželjivo skózenj, so bile take: ”Sveta	Mati	božja, koliko lepih jabolk!Kam bi se človek	A
sta bili v sobi navadno še dve osebi; njena	mati	in neka suha, v temno ruto zavita ženska; zinila	A
se no, tak izpusti no to vrečo, saj ni tvoja	mati!	Pokaži se svojim očetom, bodi vesel, da jih imaš	A
”Tako se vidi precej: oče je imel škrice,	mati	pa spodrecano krilo!“ ”Tak zlezi no, pa nikar	A
Kje se je rodil? Kdo mu je	mati,	kdo mu je oče?Mati, pravijo, da je naša -- kdo	A
Kdo mu je mati, kdo mu je oče?	Mati,	pravijo, da je naša -- kdo jo pozna?In zato	A
zdaj nosi in plačuj! Saj mu ni občina oče in	mati!	... Kaj pa stojiš tam in zijaš, da se ne ganeš	A
vrtela. Ampak Jure je bil že velik in težak in	mati	ga je položila na posteljo in je bila vsa zasopljena	A
se ozrla več nanj, ni ga klicala po imenu. ”	Mati	spi!“ je mislil Jure in je hodil tiho, da bi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani