Dnevi so se vlekli počasi - žalostni deževni dnevi; nebo je bilo pusto, sivo, rjave luže so prepregale vso cesto. Prišla je pogostokrat mati in se je razgovarjala s Francko; tudi ona je bila zvedela grde reči o njem in jih je očitala Francki z osornim glasom, kakor da bi jih bila ona storila;pripovedovala je neprestano in Francki je bilo tesno, da bi zavpila. ”Zakaj tako govorite, mati?“ je zajokala.