mati (1.901-2.000)

starca in celo glas njegov je bil globok.	Mati	se je prestrašila in srce se ji je stisnilo	A
bolan.« Tone se je razveselil štrukljev, toda	mati	se mu je zasmilila. - Glej, tako je	A
stopnice in Tone se je prestrašil. Prišla je	mati,	stala je vrh stopnic in v roki je držala skodelico	A
skoro neprijazno in se je obrnil v stran.	Mati	je postala in nato je šla.Dokler so škripale	A
se ni okrenil, ali vedel je, da se je ozrla	mati	vrh stopnic in je čakala, da bi jo ogovoril	A
tihotapsko, da bi ne zaškripale in bi slišala	mati,	ki je bila morda v veži. - Preko polja	A
počasi je romal glas v dolino in tam je pač stala	mati	in je slišala in se je začudila.Potrkal je močneje	A
zastokalo je, zatrepetalo. Zdaj se je pač zdrznila	mati	in je pogledala proti cerkvi... - Čas	A
cestah so hodili lepo oblečeni mestni ljudje.	Mati	je prišla prezgodaj pred šolo.Na velikem prostoru	A
in zvenečim glasom. Od daleč je bila prišla	mati;	iz vasi je prišla, ki je bila dobre štiri ure	A
krilo z zelenimi rožami. V desnici je imela	mati	dežnik in veliko culo, ki je prinesla v nji	A
desetica, ki jo je bila prinesla za Jožeta.	Mati	je bila trudna in lačna, kupila si ni zjutraj	A
veliko culo in nerodni dežnik. ”Ali ni to tvoja	mati?	“ ga je vprašal tovariš. ”To ni moja mati!	A
tovariš. . / . / stran 251 . / ”To ni moja	mati!	“ je odgovoril Jože. Sram ga je bilo zelenorožast	A
so bile njegove nove srajce, ki jih je šivala	mati	ponoči, in so kapale njene solze nanje. Skril	A
Skril se je v gručo in je šel mimo.	Mati	pa je stala in je gledala s skrbnimi očmi.Kmalu	A
zazvonilo, in vse je bilo spet tiho. Že se je	mati	napravila, da bi šla na stanovanje Jožetovo	A
je spet, in iz šole so se vsule goste gruče.	Mati	je prišla bliže, čisto blizu k velikim vratom	A
ga je bil vprašal pred šolo: ”Ali ni to tvoja	mati?	“Jožeta ni bilo več sram - zaklical bi na glas	A
sram - zaklical bi na glas: ”Glejte, to je moja	mati!	“ Hodil je zraven matere, na njegovi duši	A
pokleknil in da bo skril glavo v njeno krilo: ”	Mati,	zatajil sem vas!“- Toda ni pokleknil.	A
- Toda ni pokleknil. Ko je bila	mati	že daleč, je zaklical za njo: ”Mati!“	A
je bila mati že daleč, je zaklical za njo: ”	Mati!	“ Mati se je obrnila.	A
”Mati!“	Mati	se je obrnila. ”Zbogom, mati!“ je zaklical	A
Mati se je obrnila. ”Zbogom,	mati!	“ je zaklical, in tako sta se ločila.Od daleč	A
ločila. Od daleč je še videl, kako je hodila	mati	počasi po blatni cesti; njeno telo je bilo sključeno	A
v kot na veliko culo, ki jo je bila prinesla	mati,	in je zakril obraz z rokami in je zajokal.	A
”Nimam jih!“ ”Ali ti vsaj	mati	še živi?“ ”Mater še imam!“	A
Gudulo. Nazadnje je še sama pozabila, da jo je	mati	klicala kdaj za Francko.Nič ženskega ni bilo	A
bil dal. Njena kri, njena mladost, še njena	mati	je njegova dekla.Poslušen, na zmerjanje in na	A
Otrok je ihtel in se je tresel. »	Mati,	mati, mati!« Prišla je ženska, vzela	A
Otrok je ihtel in se je tresel. »Mati,	mati,	mati!« Prišla je ženska, vzela ga je	A
Otrok je ihtel in se je tresel. »Mati, mati,	mati!	« Prišla je ženska, vzela ga je v naročje	A
prsih, samo še tiho je ihtel in jecljal. »	Mati,	mati, mati!«	A
samo še tiho je ihtel in jecljal. »Mati,	mati,	mati!« VIII	A
še tiho je ihtel in jecljal. »Mati, mati,	mati!	« VIII	A
norčavosti poklical med ljudi! Kdo je tam: oče,	mati,	brat, sosed?Pogani so tam, bolj tuji in odljudni	A
težko krivico na skrivljenem hrbtu! Kje mu je	mati,	kje sta mu oče in brat, popotniku?Kakor list	A
zagrinjalom. Pred oknom je bila nizka klopica;	mati	je pokleknila, Malči je pogledala skozi okno	A
Malči, to je tvoja postelja, tvoje stanovanje.«	Mati	je zajokala.Bila je že pri durih in se je vrnila	A
si upala prositi vode. Sitno ji je bilo, da	mati	joka, sram jo je bilo, ker so gledali nanjo	A
dasi ni vedela zakaj in dasi ni marala jokat.	Mati	je vstala, poljubila jo je na obraz; Malči je	A
duri. »Nikoli več ne pride odtod!« je rekla	mati	in je pogledala sestro s čudnimi, otroškimi	A
prepaden in bled, kadar so jo dražile: »Rezika,	mati	pride póte!«Tedaj se je skrila v kot in je gledala	A
se je časih ozrla, da bi bila Katica jedla.	Mati	je imela rdeče oči, ko je odhajala, Katica pa	A
obrazi. Malči je ležala, ob zglavju je slonela	mati;	prinesla je kolačev in pečenega mesa.Izpraševala	A
Rezika, tenka, tiha, kakor dih. »Rezika, -	mati!	« je zaklicala Lojzka.Rezika je prebledela in	A
spravila v gorko posteljo ter ga prekrižala kakor	mati...	Praznila se je soba, zagrnili so že	A
Desnica je ležala mrtva na životu. »Potrpite,	mati...	Bog bo obrnil...«	A
mokra lica. Plaho in začudeno jo je pogledala	mati;	nič nista govorili o strašnem domu, ali Katica	A
bila ozrla in je pogledala naravnost v srce.	Mati	se je sklonila in njene ustnice so se doteknile	A
je bila ona neumna, ko se je jokala!... Tudi	mati	je bila smešna; debela, okrogla, kadar je hodila	A
»Oh‐oh‐oh!« - No, umrla je tudi	mati.	Kako je pač ležala na odru, ko je imela tako	A
okrogel obraz in ko je bila tako debela? Uboga	mati!	Morda je vzdihovala še na odru? -	A
Ubogi oče! Uboga	mati!	Izrezala bi iz knjige obadva, skrila ju varno	A
drugače. Malči se je ozrla malomarno; prišla je	mati	in je malo posedela in je šla.Nekaj neizmerno	A
tako . / . / stran 63 . / hudobno je gledala	mati.	Sedela sta za mizo, svetilka je gorela med njima	A
ničevanja. Kadar so prišli gostje, sta bila oče in	mati	čisto drugačna, vsa prijazna in ljubeznjiva	A
po roki, po licu. »Moj falotek!« je dejala	mati	in se je smehljala cukreno.Obadva pa sta bila	A
pestmi. Zgodilo se je mnogokdaj, da je šla	mati	odpirat duri in je prišel tiho in s strahom	A
nekaj časa in potem je nehal; mnogo jih je bilo.	Mati	je prinesla vina na mizo. Oblečena je bila v	A
k njemu. »Ali bi vina, Lojzka?« je vprašala	mati.	»Ne maram!« je odgovorila Lojzka, ki	A
razumela, nagnil se je bil materi k ušesu, ali	mati	se je zasmejala. »Otrok ne vidi nič	A
Ko sta se vrnila čez dolgo časa gospod in	mati,	sta se poslovila hladno, poljubila sta se in	A
časih oče pijan domov in je objemal mater.	Mati	se je spočetka branila, ali kmalu so zardela	A
bila popila gnusno tekočino. Poleti je šla	mati	mnogokdaj z doma; ostal je samo oče, ker je	A
iskala je vode v temi... Nekoč sta se sprla oče in	mati;	oče je udaril mater s pestjo v obraz, mati mu	A
mati; oče je udaril mater s pestjo v obraz,	mati	mu je razpraskala lica z nohtovi.Nato sta se	A
razpraskala lica z nohtovi. Nato sta se ločila;	mati	je napolnila kovčke in je šla.Toda vrnila se	A
mogla; šel je oče, šla . / . / stran 66 . / je	mati,	ali obadva sta se vračala na dom, ki je bil	A
tako je ukazal, da mora Lojzka v bolnišnico.	Mati	je zajokala, ali komaj so prišle iz oči drobne	A
drobne solze, je zadonela godba na cesti in	mati	je pohitela k oknu... O Božiču in o Veliki	A
otrok je bil bolehav in je kmalu umrl. Brigitina	mati	je bila krepka in lepa žena; ni delala veliko	A
mater vsi po vrsti in so jo poljubovali, in	mati	je bila vesela, vsa rdeča je bila v obraz in	A
fant je bil, roke je imel črne. Prišel je in	mati	ga je pozdravila prijazno, prinesla mu je večerjo	A
sta sedela in večerjala. Po večerji je slekla	mati	bluzo, da so se prikazale gole roke in Franc	A
položila obe goli roki okoli vratu. Nato je legla	mati	na posteljo, na odejo in se je smejala na glas	A
Tedaj so se odprle duri in prišel je oče.	Mati	se ni zgenila, ozrla se je komaj in je dejala	A
tudi sam in vse polno krvi je bilo na tleh.	Mati	je skočila s postelje, vpila je »Franc! Franc	A
strahu in je iztegal roke, da bi se branil. Toda	mati	ga ni udarila, samo pokazala je s prstom proti	A
Tudi Malči ni hotela domov. Prišla je	mati,	da bi jo vabila, Malči pa se je skoro prestrašila	A
zavzdihnil, zdrznil se je v spanju. Za mizo sedi	mati	in šiva, globoko kloni glava; urno se giblje	A
zmerom in glasan, pomlad je prišla v hišo z njim.	Mati	se je vsa izpremenila; njene oči so se smejale	A
vino na mizi in ko je bilo pozno, je kuhala	mati	čaj in potem je šla z gospodom v izbico.Tam	A
zaspala kmalu. Ko se je vzbudila, je sedela	mati	že za mizo; oči so bile malo rdeče, še zaspane	A
resno, s šepetajočim glasom. Pripovedovala je	mati,	da je že čisto blizu drugo življenje; ustavila	A
trenotek, udarilo je bilo pač v čelu, v sencih in	mati	se je prijela za glavo. »Tako bi ne mogla več	A
stanovanje, vse sem že premislila natanko...« In	mati	je pripovedovala, kako misli uravnati stanovanje	A
mladi gospod pa je šel in se ni vrnil več.	Mati	je jokala, ko se je poslavljal, vse rdeče so	A
ni. Prvo noč po njegovem slovesu je delala	mati	za mizo; solze so tekle tiho, niti zavzdihnila	A
In res ni prišel.	Mati	se je žalostila, v svojem srcu pa je mislila	A
ker je bila žalostna ves večer. Jutri pride	mati	in ji prinese v papirju kolača.Mati bo upognjena	A
Jutri pride mati in ji prinese v papirju kolača.	Mati	bo upognjena in suha in uboga, oči bodoobjokane	A
« Katica je vedela, kaj je mislila povedati	mati:	»Še to, glej, Katica, sem si izžela iz tega suhega	A
veselja. Sami otroci so v hiši, oče je v krčmi,	mati	bega, Bog vedi kod.In otroci so se stisnili	A
toplo jim je od veselega pričakovanja. Kod bega	mati,	da bi prinesla mesá in morda celó jabolk in	A
mirno in dremotno so gorele luči na jaslicah... »	Mati!	«... Zatisnile so se oči in vse je bilo pred njo	A
vse je bilo pred njo jasno in čisto telesno...	Mati	je bila trudna, zakaj begala je ves večer, vse	A
zakaj - temà je bila v izbi in mraz je bilo,	mati	je ležala mirno na postelji in se ni zgenila	A
Takrat so se odprle duri narahlo in prišla je	mati.	V dolgo volneno ruto je bila zavita, upognjena	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani