mati (2.201-2.300)

držala me je za roko in smehljala se je, kakor se	mati	smehljá otroku, ki je ozdravel. Ime ji je	A
ropočejo lonci v kuhinji; toda slišal ni nič;	mati	ga je bila vzbudila, a nató je odšla, in ni	A
bolniki; ustnice so bile mokre in zatekle.	Mati	se je vrnila.Prinesla je hlebec belega kruha	A
vbogajme, ker vé, da ne dobí denarja nikoli.	Mati	je poslušala in je samo premišljevala, ali bi	A
srce: spet nič kave. Gledal je, ko je rezala	mati	kruh; rísala je z nožem po hlebcu in si ni upala	A
. / stran 166 . / In Marko se je odpravil;	mati	je stala na pragu in je gledala za njim.Ko je	A
govorili še nič, toda vedel je, kaj mislita oče in	mati.	Da pojde v latinsko šolo, že na jesen, čez dva	A
in bi prinesel domú ter bi razložil po mizi.	Mati	bi prišla: ”Za božjo voljo, Marko, kjé pa si	A
nimajo dela.“ Vedel je, s kakšnim glasom je	mati	izgovorila te besede.Kadar jih je slišal, je	A
pa si vse jedel in pil, Marko?“ ga je prašala	mati	in veselo ji je bilo pri srcu, da je Marko jedel	A
kruha in korec vodé!... dá, zmerom, zmerom in	mati	bo sedela v kuhinji, glavo v rokah in izza prstov	A
Morda je zdajle vsa miza polna dobrih stvarí;	mati	se smeje od veselja, celó očetu se tresejo brki	A
gor pa dol in klel strahovite kletve, da se je	mati	tresla v kotu in da so se otroci jokali.Marko	A
Marko ni mogel zaspati in videl je, da je vstala	mati	ponoči in da je pokleknila ob postelji in da	A
strašen dan je bil; šele ob desetih je prinesla	mati	hlebec in kar zgrudila se je na klop; ozmerjali	A
ga preganjajo, rabeljni! Zasmilila se mu je	mati,	ki je takó slaba in bolehna in ki nikoli nič	A
solze Marku na obraz in na roké. In zdaj mora	mati,	lačna in žejna, po tem trdem kamenju, v tem	A
padla bi, če bi imela Mimico v naročju. Kaj šele	mati!	Takó se držé za roke, Mimica na sredi, a Francka	A
poslednje upanje ga je obšlo obenem, - bežati! ”	Mati!	Mati!	A
”Mati!	Mati!	Ne tod gor, ne tjá dol!	A
Ne tod gor, ne tjá dol! Bežite,	mati,	na tó stran, ti Francka, na ono!Vleci Mimico	A
Vleci Mimico s sabo!	Mati,	da nas ne ujamejo!“ Iskal je njeno roko,	A
hudodelec, če govoriš jezik, ki ga je govorila tvoja	mati.	Reci svojemu sosedu: brani se tistih, ki ti strežejo	A
kjer nimaš tiste pravice, ki ti jo je bila dala	mati,	ko te je rodila; od svojega dela, od svojega	A
zahtevam, tiste svobode, ki mi jo je bila dala	mati,	ko me je rodila; ti, ki praviš, da si moj gospodar	A
špranje se je svetilo. V drugi sobi sta ležala	mati	in gospod Maren, ki je stanoval pri njih že	A
teló ji je bilo potno... . / . / stran 192 . /	Mati	in Maren sta povabila družbo na veselo božičevanje	A
- Ko so povečerjali, je spravila	mati	dečka v posteljo in takrat se je pričela vesela	A
gledala za njim - prav tako, kakor je stala	mati,	ko se je bil poslovil od nje. Mračilo se	A
porojen pa v bridkosti in hudih nadlogah. Ko je	mati	ugledala cmerávo nebogljenče, se je razjokala	A
so rekle sosede. ”Da bi le ne!“ je vzdihnila	mati.	Cmeravo nebogljenče pa je živelo in krstili	A
so poganjali tako čudežno hitro, da mu jih je	mati	nazadnje zvezala v šop na temenu; ker je takrat	A
Gospod bo, za drugo rabo ni!“ so rekle sosede;	mati	pa se je močno razveselila v svojem srcu.	A
Ko je dopolnil dvanajsto leto, je vprašala	mati	Kurenta, če bi rad bil župnik in škof in kaj	A
”Cesar!“	Mati	ga je zlasala ter se je napotila do bližnje	A
Jeseni so naložili Kurenta na voz.	Mati	se je jokala in ga je za slovo pobožno pokrižala	A
Če za župnika nisi, pa bodi pastir!“ je rekla	mati.	Kurent pa tudi za pastirja ni bil ustvarjen	A
nikogar. Po teden dni ga ni bilo do hiše, pa ne	mati	ni vprašala, ne oče ni vprašal: ”Kje pa je naš	A
še na siromakovo lého. Zemlja rodi, neutrudna	mati;	sedemdesetkrat sedemkrat sinov je že pokopala	A
rodil, kdo da mu je bil oče in kdo da mu je bila	mati,	na vse bridkosti je pozabil in tudi spominjal	A
pijane oči pa so se gorko svetile. ”Zaplešiva,	mati,	zavrtiva se!“ je kričal.”Še to uro plešiva,	A
rame in sivi lasje so viseli na oči. ”Ročno,	mati,	nikar se ne kujaj!“ Starka je bila zardela	A
je srce sladkost občutilo! Kje me je rodila	mati,	nesrečnica! Ozri se po dolini, Kurent, ozri	A
”Oče, kje si? Kje si, o	mati,	da me ne vidiš?“ je rekel otrok. ”Črni gozd	A
rekel otrok. ”Črni gozd bodi tvoj oče, tvoja	mati	zelena njiva!“ so pele gosli. Otrok je slišal	A
Kurent se je nasmehnil; prigovarjal ji je, kakor	mati	plahemu otroku. ”Saj si že na poti z menoj	A
nebom! Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti	mati	vseh sladkosti, ti botrca prešernih ur!Prav	A
besede, da je veselje njih oče in radost njih	mati!	“ Za mizo je stal trebušen, postaven mož;	A
”Sveta Marija! - Sveta	Mati	božja!- Sveta devic Devica!“	A
rade molile, ker bi rajše prepevale? - Ali je	Mati	božja že spotoma storila ta čudež?Vse je pozabil	A
Romar vstane ter se napoti v krčmo. ”	Mati	božja, ti že imaš, kar ti je treba, še meni	A
Zbogom, ti črna domovina, ti lačna in žejna	mati,	ki stojiš na pragu, gledaš za svojimi sinovi	A
s čelom na sivi kamen. ”Zemljica, zemljica,	mati!	Če nimaš kruha, daj mi kamen; še ob kamnu bom	A
zgodbo, ki sem jo bil pravkar jaz povedal.	Mati	se je čudom začudila ter ga je prekinila.	A
... Njena	mati	naju ni motila; prišla je malokdaj pred pozno	A
prijazno in usmiljeno se je nasmejala, kakor	mati	otroku. ”In tudi zaradi dolgá mi nič ne boste	A
lice ... Na stopnicah mi je prišla naproti njena	mati.	”Lep večer je zunaj!“ me je pozdravila.	A
takrat je oledenela moja kri. ”Kje pa je	mati?	“ so vprašali. ”Sam otrok je bil v hiši!“	A
deležne vseh lepot ... Še pred mrakom je prišla	mati.	Prižgala je svečo, postavila jo je na mizo ob	A
Mladost dekleta prvorojenca; hlapec in pestunja,	mati,	oče in varuh vse družine; grešnik, sam brez	A
otožnostjo v srcu, napol smehljaje; kakor pomisli	mati	na bridkost otroka, ki si je bil ranil mezinec	A
Jaz gledam!“ Kakor gleda	mati	z mirnimi, skoro veselimi očmi na osolzeno dete	A
prosile zakrvavele, vse solzne oči. ”Kaj,	mati?	“ je vprašala Marta. ”Ne moreva dalje!“ je	A
prestrašila. V veži, na pragu pred kuhinjo, je sedela	mati;	vsa sključena je sedela, obraz je bil skrit	A
komolca sta se opirala ob kolena. ”Ali ste bolni,	mati?	“ Mati je vzdignila glavo; zelo droben in	A
”Ali ste bolni, mati?“	Mati	je vzdignila glavo; zelo droben in zelo bel	A
Lezite v posteljo!“	Mati	je legla in ko je minilo teden dni, je umrla	A
odkod moka, odkod maslo, vedi Bog, jaz ne vem;	mati	stoji ob mizi in se smehlja, njene oči pa so	A
sveta pomočnica, glej neodrešenca! ”Kaj je,	mati?	“ Ženska je sunila moža z nogo, da se je prevrnil	A
svoji topi bridkosti, tako pustotiho, kakor	mati,	ki nima kruha, da bi ga dala otrokom ...Nebo je	A
otrok sem ti bila, zdaj bi rad, da bi ti bila	mati	...“ V polumraku je stal pred njo, z desnico	A
je smehljala njegovim visokim besedam. Tudi	mati	verjame jadrnoletečim sanjam otroka in se jim	A
samo da dokaže svojo naturo?“ ”Ni ga še rodila	mati,	ki bi ne bil videl Golgate ... Mirno in svobodno	A
bridkost in jo je spoznala. Tako se ne ozre	mati,	če joka otrok od dolgega časa, toda bolest sliši	A
steklenico, ki je stala na mizi. ”Kje pa je vino,	mati?	Vina sem!“	A
samo iz zaničevanja me je prijela za roko --	mati	po rojstvu in poklicu rabi otroka, mora ga imeti	A
je nenadoma iz daljne nočí. V veži je sedela	mati,	komolca sta se opirala na kolena.Ko je stopila	A
MATERI Kadar ti pogledam v oko, ljuba moja	mati,	pretrese mi srce in vsi dobri sklepi mi polnijo	A
mojega življenja! Naj bo tvoja sodba, ljuba moja	mati,	o zadnjih dneh mojega življenja z lepimi črkami	A
Kadar sem prišel k njima na posete, sedela je	mati	moje ljubice v visokem, starinskem naslanjaču	A
mojo ženo poglej! Zakaj življenje je skrbna	mati:	maslenega kruha pridnemu Janezku, hudobnemu	A
čisto na uho se primakne glas: ”To je pela tvoja	mati!	“-	A
Vso noč je mladenič prebdel ob svetilki.	Mati	ga je trikrat poklicala, tudi k njemu je prišla	A
mojstra. ”Da bi le zdrav bil!“ je vzdihovala	mati.	Jakob je molčal ob taki slavi in hvali; zdelo	A
nikomer se ni bratil, še doma je bil napol tujec.	Mati	in oče sta mu stregla, on pa je sprejemal to	A
dosegla cilje tvoje predrznosti!“ Ko je izvedela	mati	in so izvedele sestre, tete in botre, da se	A
Jakob se je molče poslavljal.	Mati	je napravila bogato večerjo, on pa se je ni	A
”Nikoli nas nisi rad imel!“ je vzkliknila	mati	vsa objokana. ”Ali bi nosil na dlani svojo	A
roke ter ihtel. Sklonila se je k njemu kakor	mati	k otroku. ”Siromak, potolaži se, ne jokaj	A
koraki in premišljenimi kretnjami, kakor njena	mati.	Njen fini obraz se je smejal malokdaj, a takrat	A
smehljajočih žensk je bil obrnil v steno. Kadar ga je	mati	pobožala po licu, je bil njen pogled ves žalosten	A
klečala pred podobo lurške Matere božje. ”	Mati,	glej name in na moje trpljenje!Mati, glej otroka	A
”Mati, glej name in na moje trpljenje!	Mati,	glej otroka, ubogega!Saj nisem grešila, saj	A
ubogega! Saj nisem grešila, saj nisem, nisem,	mati!	“Strmela je z vročičnimi očmi na svetlosinji	A
Podoben je preplašenemu otroku, ki beži, kriči: ”	Mati!	Mati!“	A
”Mati!	Mati!	“... Ljub, smehljajoč obraz se skloni k njemu,	A
trepetajočimi, pomoči prosečimi rokami, je bila lurška	Mati	božja.Ko se je vzbudila iz težkih sanj, je bilo	A
kakor da bi bile pisane v čisto tujem jeziku. ”	Mati	je umrla.“-	A
je k njemu ter je šepetal smehljaje: ”Glej ...	mati	mi je umrla!“ Tovariš ga je pogledal ves	A
je ozrla nanj toplo, veselo in sočutno, kakor	mati	na otroka. ”Kod si blodil?	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani