mati (2.101-2.200)

mater po . / . / stran 126 . / roki, po licu. ”	Mati!	“Na njenih ustnicah pa je bila kri; in Jure je	A
vztrepetal in je zajokal. Stresel jo je za roko;	mati	pa se ni ozrla, ni se nasmehnila in ni izpregovorila	A
ozrla, ni se nasmehnila in ni izpregovorila. ”	Mati,	lačen sem!“Ni odprla oči, tudi ni zajokala.	A
je šla z njim iz izbe, kjer je ležala njegova	mati.	Ne kam ni vedel in ne kod; brezkončno je bilo	A
peljali vsekrižem; kam? Oče, pravijo drugi, in	mati	in brat in sestra!Kjé njemu oče, brat, sestra	A
Meni je ime Štefka, moj oče je pismonoša, moja	mati	je bolna; jaz pa hodim v tvornico in pletem	A
velik gospod; ves črn, vljuden in počesan.	Mati	je sedela v starinskem naslanjaču, globoko sključena	A
in ne misli nič, komaj na službo, nesrečnik!	Mati	je vajena trpljenja, morda ga še ne čuti več	A
sem te imel, ko si se še smehljala; bolj ljubi	mati	bolnega otroka, v trpljenju spozna ljubezen	A
Na postelji, zakopana v blazine, je ležala	mati,	drobna in zgrbljena, sam okostnik s topo strmečimi	A
”Kako bi tožil, kako bi jih sodil?	Mati	joka nad svojimi otroci grešniki, ali biričem	A
Kajti rekel je: ‚Vate sem ukopan, zemlja,	mati	moja; kakor me ti ne izpustiš, tako te jaz ne	A
bodi rod od dne do dne, od leta do leta kakor	mati:	skrbi zase, kolikor je za silo potreba, ali	A
ali če mu je sedemdeset let -- kadar umrje	mati,	umrje njegova mladost; ozre se, ko stoji ob	A
tudi sam odmaknil skledo. . / . / stran 87 . /	Mati,	vsi trije sinovi, hlapci in dekle, vsi so gledali	A
vprašal: ”Pa da pobegnemo vsi trije -- kam bo	mati?	“ Starejši je odgovoril:	A
Starejši je odgovoril: ”	Mati	bo čakala, da se povrnemo, pa če se povrnemo	A
ne poznate več?“ Odgovoril pa mu nihče ni;	mati	in vsi trije sinovi so položili žlice na mizo	A
Kakšni prazniki pa so in kakšni godovi?“ je rekla	mati	in se ni dotaknila rute. Sinovi so molčali	A
težke so mu bile noge, na zemljo prirasle.	Mati	mu je strahoma gledala v obraz, ki je bil zmerom	A
Rekel je zvečer: ”	Mati,	nocoj še bom spal pod to streho, jutri pa pojdem	A
še bom spal pod to streho, jutri pa pojdem!“	Mati	ga je pogledala z žalostnimi očmi. ”Ostani	A
”Jutri pojdem!“ In vsak večer je	mati	zajokala in je prosila: ”Potrpi še, ti moj	A
kakor da si pokazal na posteljo: Glej sin, tvoja	mati	umira!Jaz pa bi se ne razjokal?“	A
mrzlo vodo; nato je stopil v izbo, kjer je spala	mati.	V kotu pod razpelom je gorela lučka v olju.	A
narahlo zavzdihnila; vzdramila se ni. ”Zbogom,	mati!	“ je rekel tako tiho, da bi ga bdeče uho ne slišalo	A
kjer je bila nekoč Potnikova domačija, je stala	mati,	sivolasa, upognjena, in si je senčila z dlanjo	A
-- ”Sinovi!“ je vzkliknila	mati.	”Čakala sem vas in sem vedela, da se povrnete	A
katero stoji že vse polno kričečih maličkov.	Mati	jih spremlja prav do šole, da se jim ne pripeti	A
da odidejo ... Zgodilo se je časih, da je imela	mati	toliko nujnega opravka, da ni mogla iti popoldne	A
bil lep dan. V blatu ali v dežju bi pustila	mati	vse druge opravke ter pohitela po svoje male	A
bi bilo, da bi si delali nepotrebne skrbi. A	mati	je zabičevala Francku in Karolu: ”Pazita na	A
obljubila, da bota storila vse, kar je zapovedala	mati.	In takó smo bili ves dan mirni in brez skrbi	A
nisem prav vedel, kakó. In domá je bila Klarina	mati,	moja sestra!Prišla je bila ravnokar in lahko	A
stražniki po naši izgubljeni Klarici, - njena	mati	pa je šla v mesto, če bi jo srečala kje na cesti	A
šolo in ne iz šole. Kadar nima časa njihova	mati,	spremljam jih jaz.	A
In zdaj mi povej, kaj je bilo ... To je tvoja	mati,	ki je ravnokar odšla?“ ”Oh ne ... teta!	A
očeh pa so se ji prikazale solze. ”In tvoja	mati,	kje je tvoja mati?“ ”Umrla je; oče tudi.	A
prikazale solze. ”In tvoja mati, kje je tvoja	mati?	“ ”Umrla je; oče tudi.	A
pokrajino, ki je bila, kamenita in nerodovitna,	mati	mojih sanj in mojega upanja.Šel sem med nizkimi	A
venčano, s tisto v družabnem življenju, ki je	mati	vseh drugih? Resnično: zgrabi paglavca za	A
satirik ne ve, kaj bi s to lažjó! Kultura je	mati	tisočerih laži in satirik, ki jih sovraži, jih	A
in tako dalje; in palica tudi ni najboljša	mati.	Da je češčenje, ki ga izkazujejo mojemu imenu	A
izmed njih me je spoznal (zakaj ljubezen je	mati	spoznanja) in je ugledal z globoko radostjo	A
je bilo v izbi; za zelenim zastorom je ležala	mati	in se ni genila; spala je, morda je umrla; Mařenka	A
umerjeno, žalostno pesem. Na postelji je ležala	mati	čisto mirno; bled je bil njen obraz, ustnice	A
čelu, na ustnicah in na prsih. ”Smehlja se	mati,	ker je slišala pesem!“ je rekla očetu. Oče	A
ostala pesem, z njo pojde ... zato se je smehljala	mati	... pesem je slišala in je umrla ... zato je šla	A
kljusetu, stresajočem z debelo glavo; zadaj sedita	mati	in brat Jakob. Vroč dan je; nebo gorí in polje	A
čelo se mu nabira v gube. ”Ah, no!“ vzdihne	mati.	”Tako je božja volja.	A
odzdravi Jakob s prijetnim, zvonkim glasom.	Mati	pokima, nasmehne se in oči ji zažare.Nato ugleda	A
bele hiše. ”Blizu doma smo že!“ izpregovori	mati	in zasveti se ji obraz.Zasveti se in se takoj	A
Štefan se ozre. ”Ali tudi tako pravite,	mati?	“ ”Le pojdi!“ pravi mati in mu ne pogleda	A
tudi tako pravite, mati?“ ”Le pojdi!“ pravi	mati	in mu ne pogleda v obraz.”Ustavi, stari!“	A
pozdravljal sosede, ki so se odkrivali spoštljivo,	mati	je šumela pred njim v nedeljski obleki in ni	A
zaklical sosed. ”Štefan, Štefan!“ je zavzdihnila	mati	in je stopila na prag.”Z eno roko Bog blagoslavlja	A
cigareto. ”Kadi pa tudi še zmerom!“ je zamrmrala	mati,	ko je pogrinjala mizo s snežnobelim prtom.	A
duri in je postavila na mizo prvo skledo.	Mati	je srebala juho in se je ozrla postrani na Štefana	A
čudil se je. Kosili so molče; ko je rezala	mati	potico, so se ji zasolzile oči. ”Tako sem	A
bi bil zunaj dež.“ Ozrli so se na Štefana:	mati,	oče, brat in sestra. ”Tako pride človek,	A
”in tam se igra dvoje rdečeličnih vnukov in	mati,	s solzami radosti v očeh“ -- to so bile figure	A
in Krjavelj se je izpremenil, da bi ga rodna	mati	ne spoznala. Krepko so stali nekoč, od prvega	A
božje se je zazibala in je padla na beli prt,	Mati	božja se je ozrla na Hanco ... Vstala je in	A
otrok na pokopališču opolnoči in ti si mi kakor	mati	...Samo da si blizu, nič ni treba, da bi govorila	A
Želel sem si časih, da bi me udaril ... Tam je	mati,	ki jo imam rad.Bere knjigo, ki je pisana po	A
je nanjo z mrkim pogledom. Prišla je v izbo	mati,	suha, starikava ženska. ”Lepo nam dela, glejte	A
besede nisi rekla, Hanca, ko se je poslovil!“	Mati	je napravila luč in je zagrnila okno. ”E	A
motne in zamišljene oči so gledale za njo.	Mati	je stala na pragu. ”Pozno si prišla!	A
ljubezen in njegova sreča!“ Na pragu je stala	mati	in je gledala v klanec.Tam je prihajala Kovačevka	A
ljubezen!“ Ženska se je napotila v globel,	mati	je zavzdihnila in se je vrnila v vežo. ”No	A
Nikoli ne bo nič iz njega, izgubil se je!“ ”	Mati!	“ Hanca je zaklicala, njen glas je bil globok	A
Ampak sreča je šla mimo, pa je nisi videla ...“	Mati	je stopila v izbo, Hanca se je napotila v klanec	A
šla s tihimi koraki preko sobe, se je okrenila	mati	na postelji, vzdignila je glavo. ”Kam, Hanca	A
je stala na pragu in si ni upala odgovoriti.	Mati	je zavzdihnila v poluspanju, glava je legla	A
počasi, da bi ne zaškripale v tečajih. Oče in	mati	sta sopla težko, zadehel zrak je bil v sobi	A
hodil, otrok ubogi?“ V sanjah je izpregovorila	mati	in njen glas je bil ves drugačen, ljubezniv	A
koraki in ni napravila luči ... Poslušala je	mati	v rahlem spanju starke in je slišala stokajoč	A
Hanca se je nasmehnila -- kakor se nasmehne	mati	otroku, sanjajočemu o tujih krajih in neznanih	A
ji je roko in se je kljubovalno nasmehnil. ”	Mati,	ali sem tudi za vas izgubljen?Poglejte me vsaj	A
vsemi!“ Odhitel je iz veže in se ni ozrl, tudi	mati	se je okrenila počasi in se je vrnila v izbo	A
prestrašil in tako mi je bilo, kakor da mi je	mati	umrla ...Zdaj ne bom več dolgo tukaj ...“	A
je zdela tesna izbica, kakor prijateljica in	mati.	Pozdravljal jo je rožmarin na oknu in zdelo se	A
vetru ... ”Kaj je s tabo, Hanca?“ je prašala	mati.	”Poslovim se kmalu, pojdem!“ je odgovorila	A
povedala nekaj davno znanega in prijetnega.	Mati	jo je pogledala začudeno in ni razumela.	A
pomislila na odgovor in prišel je sam na jezik.	Mati	je sklenila roke in je zavzdihnila. ”Ali	A
je pogledala Hanca v obraz. ”Res, pojdem,	mati!	-- Saj je čas; toliko jih je že šlo in zakaj	A
Pošten fant je!“ ”Pošten fant!“ je pritrdila	mati	in tudi ona se je ozrla na Hanco. Pogledala	A
”V Ameriko se vrnem!“ Oče in	mati	sta osupnila; Hanca je bila mirna, kakor da	A
No, da, kakor je božja volja!“ je zavzdihnila	mati.	V veži je prijel Hanco za roko.	A
”Kmalu!“ Šla je	mati	mimo in je zavzdihnila. ”Nisi storila prav	A
užalila resnično. Stara sta bila že oče in	mati,	vsa sključena in uboga. ”Saj se povrnem	A
plašljivi tat v hišo, kjer me je rodila neljubeča	mati?	In če bi stopil, če bi jih predramil -- kdo bi	A
Čul je težko sopenje, postal je na pragu.	Mati	se je zgenila v spanju, izpregovorila je nerazumljivo	A
spoznala, da v molku ni bilo neprijaznosti.	Mati	je prinesla kave na mizo. ”Prav je, da si	A
kdaj, Hanca, kod hodiš in kako se ti godi!“	Mati	je zajokala.--	A
ob cerkvi se je ozrla, stala sta na pragu in	mati	si je obrisala z roko oči ... Nevesta pa je	A
razlegala pesem, so prešerno potrkavali kozarci.	Mati	krčmarica nas je verno poslušala, gledala nas	A
obrazom v blazino zakopan; še v spanju se ga	mati	oklepa z levico krog drobnega života. Obadva	A
bila prelita zastonj; pomislil nisi, da je smrt	mati	in da teše nebeški tesar mrtvaško posteljo in	A
globočine mojega umirajočega srca je planilo: ”	Mati!	“ Tih in mračen, kakor poprej, je bil plamen	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani