mati (2.701-2.800)

Stopil je v izbo.	Mati	je ležala na postelji bela in mrzla; ženske	A
smehljal. ”Lahko noč, ljubica, lahko noč ...	mati	... lahko noč, ti loka zelena, v jutru pojoča	A
ruto zavita, in je trepetaje prisluškavala.	Mati	si ni upala k otrokom.	A
prevelika v mojem srcu. Tako velika, da je	mati	moje moči: kako bi jo zavrgel, dolino šentflorjansko	A
sveto Trojico na hribu, in tista mi je kakor	mati;	slišim pijanega, breznosega Andrejca, ki kolne	A
kolikor tudi so se neutrudoma potili oče in	mati,	strici in tete, gospodinja, učitelji in katehet	A
Zakaj ena sama čednost, vseh drugih čednosti	mati,	je potrebna človeku: zadovoljnost.Iz nje se	A
tiho in globoko je gledal v njeno srce, kakor	mati	na otroka: ”Kaj si storila, ti uboga; kaj si	A
vztrepetal in se je pokrižal. ”Pomozi Bog in sveta	Mati	božja!“ Spoznal ga je bil takoj; isti škodoželjn	A
”Ali je fant, ali je dekle?“ ”Fant je;	mati	bi rada, da bi bil Franc ...“ ”Če bi bilo dekle	A
egovorila babica; obšla jo je bila čudna bojazen. ”	Mati	je prosila, da bi ga krstili za Franceljna	A
je zajokala. ”Kako mu je ime?“ je vprašala	mati	vdrugič; trepetal je njen glas, smrtna bojazen	A
Vse je utihnilo v sobi.	Mati	je nagnila glavo, oči so se zelo razširile in	A
razširile in so bile čisto bele. Slišala je	mati	ime in je ob tistem hipu izdihnila svojo dušo	A
Čudovita moč in bister razum. ‚	Mati,	‘ sem si mislil, ‚ubogo dekle, me ni kaznovalo	A
pogledal v sonce. Prihitela je po stopnicah njegova	mati.	Drobna ženska je bila, po beraško oblečena; tudi	A
prsti je poganjala trava. »O zemlja, zemljica,	mati!	Tudi ti si bila moja nekoč.«	A
se ti tako mudi, Marko?« »V svet, v svet, o	mati!	Mlad je človek, čemu bi čepel za pečjo?«	A
obolel najstarejši sin, hudo je obolel na srcu. -	Mati,	nič več mi ni živeti tukaj, pretesen mi je dom	A
mi oboli drugi sin, hudo mi oboli na srcu. -	Mati,	nič več mi ni živeti v tem pustem in tesnem	A
bi se v ljubezni združil z njo; čakala je tam	mati	in otroka ni bilo, da bi ga dojila.Starka, prezgodaj	A
žalosti in zaukaj, ko bo zajokala naglas tvoja	mati!	To je hrepenenje.	A
kjer je stala njegova zibelka. Pozdravila ga je	mati,	pozdravila sta ga sestra in mlajši brat.Miren	A
In nobeden ni izpregovoril besede.	Mati	je odprla duri v izbo, nato je prinesla kosilo	A
tujcu, tik ob desno mu je sedel mlajši brat,	mati	in sestra sta se odmeknili mračno. Skozi ozko	A
Kosili so molče. Po kosilu sta se	mati	in sestra napol nagnili k tujcu. ”Zdaj kaj	A
je bil pobegnil od rodnega doma, ker ni imela	mati,	da bi mu dala kruha.Ko je obolel, se je vrnil	A
hišo svoje matere, upognjen in plah je stopil.	Mati	pa je zajokala od radosti in ga je poljubila	A
Vsaki dan dvakrat sem bil tam. Obadva, oče in	mati,	sta bila bolna; lica splahnela, oči udrte.Saj	A
sedeli za tisto široko mizo pod jaslicami;	mati	bi kuhala večerjo, mi bi rešetali svoje modre	A
kaj sem grešila, Bog sam se me usmili in sveta	mati	božja!...	A
napol očitovaje, napol ljubeznipolno; kakor se	mati	smehlja otroku.Jasno so gorele zvezde nad dolino	A
razbolene in oprašene od nestalnega romanja!“ Ej,	mati,	majka, življenje moje, vseh mojih misli, vsega	A
silno kakor nikjer. Onadva gresta, Luka in	mati.	Za dva koraka stopa pred njo, nekoliko upognjen	A
predzimsko meglo. Oče se je vzdignil na postelji,	mati	ni več ihtela, tudi Jelenka se je nasmehnila	A
ni več ihtela, tudi Jelenka se je nasmehnila.	Mati	je rekla: ”Mož, joj, saj je jutri gospodarjev	A
okraju tudi mnogokdaj zgodi. In nadalje je rekla	mati	- svetla misel ji je blisnila mimo oči:	A
Jelenka je šla.	Mati	je hodila po izbi, od okna do vrat, od vrat	A
”Še rdeč trak, še rdečo pentljo!“ je rekla	mati;	šla je, našla je rdeč trak in je napravila rdečo	A
gospodar, sprejmi te cvetice v dar!“	Mati	je tlesknila z dlanmí. ”Kako se je brž naučila	A
bolan, treseš se!“ ”Zaradi žganja se tresem,	mati,	edinole zaradi žganja! Še ga prinesite, poln	A
”Odrešenje! Potreba je, o	mati,	da razbije človeški glas to strašno tišino!	A
široko napete, rad bi že videl ta razcveli mak!	Mati,	kuhajte žganje, da ne bodo gostje godrnjali	A
vse tako zdelo. Namreč zdelo se mi je, da je	mati	umrla in da je zatorej na vekomaj mrtvo vse	A
pomežiknil. ”Zdelo se mi je, Francka, da je moja	mati	umrla od lakote.“ Francka mu je zakrila usta	A
strašna in zopernaturna beseda, da je umrla	mati	od lakote?Mati!	A
zopernaturna beseda, da je umrla mati od lakote?	Mati!	Rodila nas je desetero, dala nam je življenje	A
Nasmehnil se je, zajokal je smehljaje. ”	Mati!	Saj sem vedel, da pridete, ko sem vas klical	A
prostoru, gospod Bukovec, tam je sedela moja	mati	... ‚Iz Lužarja ne bo nikdar nič,‘ je dejala,	A
bila ona, ubogo deklè, očetu in materi oče in	mati.	No, pritoževala se ni, jaz vsaj je nisem slišal	A
meni in mi je povedala, da sta vedela oče in	mati	o najini ljubezni že dolgo, kmalu po prvem večeru	A
najrajši opisujejo, zato ker so zelo ganljive.	Mati	in hči bdita do pozne ure, pogovarjata se o	A
ponoči vzbudil, pa sem videl v temi, da je bila	mati	vstala iz postelje in da je sedela za mizo.	A
v sami razmišljenosti hudoben in neusmiljen.	Mati	me je pogledala z velikim, plahim pogledom in	A
Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je	mati;	stopala je počasi in varno, v roki je nesla	A
stopil sem ji naproti s hitrim korakom. ”Dajte,	mati!	“ Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene	A
Okrenil sem glavo; in tam poleg vrat je stala moja	mati	... stala je poleg vrat živa in lepa kakor nekdaj	A
mi je gladil lase raz čelo. Prišla je tudi	mati	moje žene.Hodilo me je gledat vse polno sorodnikov	A
obraz spomladansko jutro. Sentimentalnost je	mati	spominov in blamaž. ”Ali se spominjaš?	A
Resnično, prijatelji: sentimentalnost je	mati	spominov in blamaž; in oznanjevalka starosti	A
slamnikov ni v prodajalnicah. Lani ga je nosila še	mati	sama; le ob lepih nedeljah, ko se je napotila	A
Ti, ti bodi zahvaljena ... ti si molila zame,	mati!	“ Andrejec je ležal pred njim in bi bil skoro	A
ur. Vsaka solza, ki so jo prelili kdaj moja	mati	zaradi mene, ležala je sedaj na mojem srcu,	A
nehvaležnost in neubogljivost ... Kadar pa mu	mati	umrje, takrat šele se spomni otrok, kaj je izgubil	A
je zgodilo z menoj. Dokler so živeli moja	mati,	slišal sem samo njih nauke in opomine, videl	A
skrbij in nikake bolesti ... ”Spominjajte se me,	mati,	ljuba moja mati; spominjajte se me v svetli	A
bolesti ... ”Spominjajte se me, mati, ljuba moja	mati;	spominjajte se me v svetli nebeški krasoti,	A
mestu; vsak mesec ali še bolj pogosto so prišli	mati,	da so mi prinesli pošito in oprano perilo in	A
stanarino in obleko mi je hodila precej trda.	Mati	so si odtrgali zadnji grižljaj od ust, da so	A
in leden mraz je pritiskal na zemljo. Moja	mati	so vstali in prižgali luč.Sestri sta še mirno	A
Mej tem, ko se je kuhal zajutrek, pa so se	mati	napravljali za dolgo pot.Pregledali so še jedenkrat	A
nagubanih licih ...? Zajutrek je bil kuhan in	mati	so vzbudili mojo starejšo sestro, da ji naročé	A
bi bila zamrznila drugo na drugo. A dobra	mati	so šli neutrudno dalje s hitrimi, jednakomernimi	A
ki je prihajal iz mesta v našo vas. Ali moja	mati	se niso smeli muditi, niso si smeli privoščiti	A
in čez pol ure sem se vrnil na stanovanje.	Mati	so sedeli še vedno tam; razgovarjali so se z	A
nerazumljive ljubezni ... Tudi ko bi še živeli moja	mati,	ne mogel bi jim nikdar poplačati niti jednega	A
zrahljati in rjuhe premeniti, prelagali so me	mati	s postelje in zopet nazaj nanjo.Zastokal sem	A
lahko predstavljati, koliko so pretrpeli moja	mati,	ko so mi stregli dan za dnem in noč za nočjo	A
in ljubeznijo. In tako srce so imeli moja	mati.	Bolezen je bila zmirom hujša.	A
kladiva so bili tako zamolkli in žalostni.	Mati	so sedeli navadno vso noč ob mojem vzglavju	A
olajšalo mi je trpljenje, kakor da bi mi dali	mati	polovico svojega zdravja. Nevarnost je minila	A
bi pil kozarec vode. V sobi ni bilo nikogar;	mati	so bili ravno v kuhinji, kjer so napravljali	A
Saj vam je vse jedno ...“	Mati	niso odgovorili ničesar, samo solze so se prikazale	A
Oni dve solzi, ki so jih potočili takrat moja	mati	od užaljenosti, skeleli sta me na srcu in skelita	A
Hiša je bila že v plamenih, ko so prišli moja	mati	s polja. Videli so ljudi, ki so prinašali na	A
bolj važna. ”Kje so otroci?“ vprašali so moja	mati.	Nihče jim ni vedel odgovoriti.	A
drugih opravkov dovolj. . / . / stran 354 . /	Mati	pa so stali na mestu kakor okameneli.Od strahu	A
veselje in pogum. Tisto zimo so pretrpeli moja	mati	toliko, da sta od takrat začela glodati skrb	A
stol z visokim naslanjačem in ročnicami. Moja	mati	so ležali na postelji, do vratú odeti.Kadar	A
ni dalo ničesar. Najbolj so hrepeneli moja	mati,	da bi videli svojega starejšega sina, mojega	A
da jim je prišlo samó slučajno na misel. A	mati	so ponavljali svojo prošnjo, - ker tu da ne	A
ko so . / . / stran 360 . / zatisnili moja	mati	svoje dobre, ljubeznive oči, nisem mislil ne	A
prositi odpuščanja ... A sedaj je prepozno in moja	mati	počivajo!	A
uro ste bili Robespierre, kakor ga je rodila	mati	in kakor jih je živelo na tisoče pred vami in	A
Neusmiljen je otrok v svoji veri.	Mati,	zvečer je treba večerje; pojdi in prinesi jo	A
Nikoli ne bo drugače!	Mati	ne pride, ne prinese kruha - umrimo!“ Velik	A
in tiho so se odprle duri. Na pragu je stala	mati.	Kakor ob belem dnevu smo razločili njen obraz	A
tako gleda grešnik na svoje trdosrčne sodnike.	Mati	se nas je bala ... ”Ali ste dolgo čakali?“	A
daleč smo videli, da je skorja lepo rumena ... O	mati,	zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri	A
dežju pokažejo na gozdnih potih. Kadar mu jih je	mati	trudoma kupila, jih je takoj prodal ali pa razdelil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani