mati (2.601-2.700)

srce. Ko je vzdignil glavo, se je obrnila	mati	od njega in oči so se zatisnile. Strah ga	A
in doteknil se je z dlanjo njenega čela. ”	Mati!	“ Pogledala je, ali pogled je bil poln trpljenja	A
”Ali si napravil luč?“ ”Saj je svetlo,	mati!	“ Ni mu odgovorila, zdelo se ji je, da je	A
v izbi, pusta tišina je bila; komaj je čula	mati	sinovo dihanje, ali zdelo se ji je, da prihaja	A
ustnice so se premikale. . / . / stran 189 . / ”	Mati!	“ je šepetal in tresel se je od strahu in bolečine	A
- Moja	mati	je bila kmetica in je v svojem srcu, v vseh	A
obljubljeno Koromandijo. Nikoli nisva šla tja;	mati	je prej umrla.Še tri tedne pred smrtjo, ali	A
zemljica naša, ti naša siromašna, ljubezniva	mati,	naše veselje in naša sladka skrb!Z Bogom, pa	A
glasom - kakor o mrliču, ki leži v sosednji izbi.	Mati	je molčala, ni rekla nikoli besede o lazu; zdelo	A
sam nisem vedel, odkod in čemu tak strah. ”	Mati!	Ne tukaj, ne v mrazu!	A
mi je bilo pri srcu, da me je skelelo v očeh.	Mati	me je pogledala in je umolknila.Kar sem vedel	A
preglasil tiho vdanost duše ... Koj po praznikih je	mati	legla in je ležala tri tedne.Sedel sem ob njeni	A
NJEGOVA	MATI	Ledeno jutro je ležalo na Prelésju.Drevje	A
da je tako mraz; prišlo je kar čez noč ...“ ”	Mati,	ali pridete še pred temo, da nas ne bo strah	A
z nožem rezal v obraz ...“ ”Da, vi ste srečna	mati,	vi Matičevka ... kdor ima tako veselje s svojimi	A
prosila krojača, naj počaka za plačilo ... ”Ej,	mati	Matičevka, jaz moram živeti; suknja ostane pri	A
več skrbi, nič več žalosti. Nič več ne joka	mati,	kadar kleči zvečer pred posteljo ... Umolknili	A
- Tiho in počasi je stopila	mati	v izbo.Takrat so umolknili in so se spogledali	A
in bolesten, toliko pogosteje zaboli v srcu.	Mati	se nikoli ni dala slikati.Ko je ležala na mrtvaškem	A
mraz v život in trepetala je. ”No, naj joka,	mati	je le mati!-- Ali si kaj lačna?“	A
in trepetala je. ”No, naj joka, mati je le	mati!	-- Ali si kaj lačna?“	A
bi izpregovoril: ”Uboga Metka! Revica tvoja	mati,	ki je umrla tako žalostno, brez ljubezni in	A
toliko ti povem! Taka bo, kakršna je bila njena	mati!	“ ”Tvoja sestra!“	A
bi bile vlačuge take, kakršna je bila njena	mati.	Majhna je bila in slabotna, manjša in šibkejša	A
s čela; samo ustnice so bile blede. ”Njena	mati	je bila vlačuga!“ Metka se je spomnila, da	A
vlačuga!“ Metka se je spomnila, da ni govorila	mati	nikoli s sosedami in da jo je malokdo pozdravil	A
Zakaj se je ozrl in nasmehnil?	Mati	je bila tako uboga in plašna, nič smešnega ni	A
samo od dela ... Vzbudila se je Metka ponoči,	mati	je sedela za mizo in je jokala.Nerazumljive	A
bolečine? ”In ona bo, kakor je bila njena	mati!	“ Kaj se bo zgodilo, kam pač pojde?	A
vzdignil veličasten tempelj; visoko je kraljevala	Mati	božja vsa v zlatu, in zlati žarki so lili po	A
prsih in je čakala. . / . / stran 320 . / Tudi	Mati	božja sama je čakala, da bi se poslovila nadležna	A
milosti polna ...“ Ustnice so se premikale,	Mati	božja ni slišala ničesar. Nekdo ji je dihnil	A
veliko svinčeno krono. . / . / stran 321 . /	Mati	božja pa se je usmilila, ni hotela, da bi omahovala	A
jeklo mečeve ročnice. ”Nisem vredna, o sveta	Mati	...“ Glas je ugasnil, ugasnile so tudi oči	A
klečala na mrzlem kamenu in je stopila z oltarja	Mati	božja ...To so bile sanje.	A
sklonila. ”Gleda za vsakim moškim kakor njena	mati!	Lepo si nastopila pot!“	A
se, Bog, mene grešnice, usmili se, žalostna	Mati	božja!“ Tla so bila mrzla in izpreletelo	A
Takrat je bilo, ko sem ji prinesla bonbonov ... O	mati!	“ Iz bolečine, iz mehke žalosti je klilo prezgodn	A
žalosti je klilo prezgodnje spoznanje. Tudi	mati	je bila zavržena, zaznamenovana od rojstva.	A
bridkosti in malodušnosti: ker malodušnost je rodna	Mati	najgloblje vere in najvišje moči.-	A
sedaj ugledale začudene oči, ti prostrano polje,	mati	moja, tebi sinovski poljub ... Ves pozdrav	A
Zalotil se je, kako je ves trepetal: tako misli	mati	na otroka z očitanjem na jeziku in s solzami	A
je včasih, kakor da je stala tam daleč zadi	mati	na pragu, pozdravljala ga še z ljubečimi očmi	A
še blažje in on te bo ljubil, kakor te tvoja	mati	ni mogla bolj ljubiti ...‘ Oj ti bedak, -- kaj	A
Hudo si se spremenil, bolan si in suh; rodna	mati	te ne bi spoznala!“ Gjuru je segla žalost	A
hodila po prstih, niti luči ni prižgala. Ali	mati	je slišala v sobo in je prišla in Tončka se	A
smejali in so kartali časih skoro do jutra; in	mati,	ki je odhajala od doma že zjutraj ob treh, ker	A
potem pa se je obrnil v steno in težko sopel.	Mati	ni rekla ničesar, dokler je bila v sobi.Ali	A
nekoč je vstala in se je približala plašno, ali	mati	se je ozrla nanjo s tako hladnim in strašnim	A
pogledom, da je Tončka vsa vztrepetala. Kadar se je	mati	utrudila, je sedla na zaboj, ki so bila drva	A
pozneje ji je bilo sladko in mehko, in ko se je	mati	odpravila, je sedla Tončka na tla in je jokala	A
zašumelo je, duri so se polagoma odprle in	mati	je prišla v kuhinjo v dolgi srajci, suh in teman	A
hlastno, života sklonjena, stisnjene pesti.	Mati	je vzdignila roko, sestra se je umaknila, in	A
ugasnila. Sopli sta glasno, naporno in nato je	mati	zastokala in omahnila težko na zaboj. ”Prokleti	A
da ne more biti nič drugače. In zdaj je rekla	mati,	da pojde stran.Kakor da bi bilo reklo ognjišče	A
ji je meglilo. Spomnila se je, da je rekla	mati	nekoč: kolikor prej umrje, toliko boljše zanjo	A
vanj umazani studenci iz tovarniških dimnikov.	Mati	je bila doma, tudi ona ni mogla stran.Tako je	A
čas, ko se je bilo treba odpraviti na pot.	Mati	je prišla na jutro domov in se je opotekala	A
Pavla je bila stričnica gospe Božičeve.	Mati	ji je umrla že pred leti, in takrat jo je vzela	A
okni sta bili zagrnjeni z zeleno katunino.	Mati	je ležala na postelji ob peči.Od znoja mokri	A
in tako sladko obenem, kakor še nikdar prej.	Mati	se je ozrla nanj, razjedena ustna so se ljubeče	A
samo nate se bodo opirali. Ti sam boš njihova	mati	in njihov oče in edina prihodnost ...“ Govorila	A
in krepko na trdna tla. ”Ti sam boš njihova	mati	in njihov oče in edina prihodnost ...“ Izprva	A
duši. * . / . / stran 261 . / Zjutraj je	mati	umrla.Gube na obrazu so se hipoma poizgubile	A
resen njen pogled. Ves dan se je ukvarjala	mati	ž njo; kadar je ni vodila za roko po vrtu, po	A
nihče ni vedel, kako in kdaj se je zgodilo.	Mati	jo je vzela v naročje, zasmejala se je in jo	A
bolan?“ si je mislila. Anka je zajokala in	mati	je pohitela v sobo.Nikoli še ni bila zajokala	A
kakor dvoje tihih zvezd so bile njene oči.	Mati	pa se je nenadoma prestrašila tiste resnobe	A
glavo, okrenila se je in je listala dalje.	Mati	se je vrnila v kuhinjo; ko je stala pred ognjiščem	A
”Nisem bolna!“ je odgovorila Anka odločno.	Mati	jo je gledala s pazljivim, srepim pogledom.	A
”Tako napravijo človeka bojazljivega!“	Mati	je spravila Anko spat.Kmalu po večerji je prišla	A
Preveč si jo odela, saj je vroče v sobi!“	Mati	je pogladila Anko po čelu; glava je bila vsa	A
nanj! Pravijo, da oboli otrok zares, če se boji	mati	njegove bolezni ...Dolgo mu glej tako v lica,	A
Stopi, tetka Fani, še enkrat po zdravnika!“	Mati	je šla k posteljici, naslonila se je s komolcem	A
rdečica pa se ni hotela prikazati na licih.	Mati	je zašepetala. ”Kaj bi si mogel misliti,	A
je ozlovoljil in vrgla je punčko v stran.	Mati	je stopila k njej in je pokleknila na tla.Hotela	A
njeno roko. ”Poljubi me, Anka!“ je prosila	mati	s čudnim, trepetajočim glasom in oči so se ji	A
glavo. ”Glej, da je bolan otrok!“ je zaklicala	mati	in je zajokala. ”Saj me ne pozna več, saj ne	A
vrnil do večera. Neizmerno dolg je bil dan;	mati	je bila zagrnila okno, ker je bilo sonce preveč	A
Prikazujejo se ti reči, ki jih nikoli ni bilo ...“	Mati	je stresla z glavo. ”Ni treba tolažbe!	A
Ampak otrok je včeraj tako mirno spal!“	Mati	ga je komaj poslušala; sedela je ob postelji	A
Glejte, da bo vesel, boljše bo zanj!“	Mati	si je obrisala oči in se je nasmehnila.Prinesla	A
da bi se hotela odkrižati nadležnega berača.	Mati	je zapela. ”Svetega Miklavža cerkvica	A
na ustnicah in oči so pogledale prijazneje.	Mati	bi bila vzkliknila od radosti, zakaj zdelo se	A
postelje!“ Za trenotek je zatisnila Anka oči,	mati	je vstala in je stopila po prstih k mizi.	A
”Mama!“	Mati	je pohitela k postelji. ”Kaj bi rada, Anka	A
bi rada, Anka?“ ”Zapoj!“ je ukazala Anka in	mati	je zapela.Toda sredi pesmi je zastokala Anka	A
deževno jutro, se je naslonila na vzglavje tudi	mati	... Zjutraj je prišel zdravnik.	A
prišel zdravnik. Ko je odhajal, mu je gledala	mati	z motnim pogledom v obraz in si ni upala vprašati	A
ustnice resne, je stopila k postelji smrt in	mati	je strahoma iztegnila roko, da bi ji branila	A
”Ne prenehajte! Ne prenehajte!“ je prosila	mati	z ihtečim, skoro kričečim glasom. Mož se	A
brez usmiljenja ste, ljudje!“ je vzkliknila	mati;	vstala je sama, vzela je v roke gosli in je	A
Ob tistem času sta sedela stari oče in stara	mati	pred hišo na klopi.Zadnja rdeča zarja se je	A
zategnjen, že hripav jok; najbrž je bila tam mlada	mati,	ki je bila šla krmit živino. Stara dva sta	A
nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse -	mati,	domovina, Bog. Tako je gledal Pavel Negoda	A
stran stopi, da ne boš hodil po lužah!“ je rekla	mati.	”Saj je vseeno!“ je odgovoril osorno in je ni	A
moker od dežja in od potú. ”Ni treba dalje,	mati!	Saj poznam pot, tudi strah me ni!“	A
nazaj v meglo in prav takrat se je ozrla tudi	mati.	Obadva sta narahlo zamahnila z roko, umeknila	A
mladost je umrla prav ob tisti uri kakor njegova	mati.	Niti ločil ni v svojem spominu obojih smrti.	A
miloščine in si bije s pestjo na grešna prsa!“ ...	Mati	je ležala na postelji bela in mrzla.Jokal ni	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani