mati (2.301-2.400)

glorijo dolgih in strašnih dni, ki jim je bila	mati.	Mlad študent je romal po svetu, od postaje	A
ne veš, kaj uči četrta božja zapoved? Tvoja	mati	je imela rada tvojega očeta!“ Tinka je stisnila	A
”Kaj se me bojiš, Tinka? Tvoja	mati	se me ni bala!Tudi ti, Tinka, tudi ti boš iskala	A
večerji, ko se je vrnil iz parka, ga je poklicala	mati	v izbo. Ležala je na divanu v lahki obleki,	A
Čast delaš svojemu imenu.“	Mati	se je nasmehnila in tedaj ni bil njen obraz	A
resnica.“ Edvard je pogledal z velikimi očmi;	mati	se je nasmehnila. ”Ne, ni resnica.	A
mislil na čudno novico, ki mu jo je bila razodela	mati.	Drugo izgubo je čutil v svojem srcu; in bila	A
roko; ves zardel in vesel je bil njegov obraz,	mati	ga je pogledala in se je začudila ... To je	A
dni.“ ”Ali veš, Tinka, kedaj je umrla tvoja	mati?	“ ”Na sveti večer.“	A
Sveti večer je nocoj.“ ”Na sveti večer je umrla	mati.	“ Tinka se je nasmehnila in mu je ponudila	A
na stol, kjer je trenotek prej sedela njena	mati.	”Ne tja, gospodična Minka, sedite bliže,	A
Pesnik bi se ne smel nikoli tako pisati! - Moja	mati	je imela nekoč ljubimca, ki je bil zelo bogat	A
No!“ Položila mu je obe roke na rame, kakor	mati,	pogledala mu je v oči in se je nasmehnila.	A
Nič ne rečem; ampak pravijo, da imata obedve,	mati	in hči, za norca vsakega, ki pride blizu.Že	A
njegovo izbo in iz izbe v šolsko sobo. ”Hej,	mati,	kdo pa ste?Ali ste hišnica?“	A
/ ”Ali sem jaz še jaz, kakor me je rodila	mati?	Ali sedi kdo drugi namesto mene in misli namesto	A
Ali pa vsaj ne veliko!“ ”Sveta	mati	božja!No, presneto boš zabredel!	A
Kadar sta se igrala in je stopila nenadoma	mati	v izbo, sta utihnila kakor hudodelca; Lojze	A
Marko, bodi očetni dom! Zemljo, komur je zemlja	mati	in sestra in ljubica!Gospodaril boš telesom	A
rezko, kakor da bi z nožkom brusil ob steklo. ”	Mati	hodi po svetu, joka in vpije, išče svoje otroke	A
dobre pol ure hodá. Mislim, da bi bila našla	mati	pot do otrok, če bi bil najbližji potok v sami	A
mraku tretjega večera se je domislila gospa,	mati	mladoletnega sina edinca, in je rekla: ”Počakajm	A
spomin; več ga ni ... Prikaže pa se nenadoma	mati,	čisto majhna, čisto drobna, nič preplašena,	A
cmerav otrok. Sam se ne spominjam natanko, toda	mati	mi je pravila, da sem bil nadloga že od rojstva	A
prezgodaj na svet; v svojih bolečinah je zaobljubila	mati	sebe na Svete Višarje, mene pa v lemenat.Nikoli	A
Lasje so mi bili predolgi, zato mi jih je bila	mati	povezala v čop, ki me je ščegetal na tilniku	A
zapeljivost ter njeno izdajalsko hinavščino.	Mati	je imela vrhan pehar suhih hrušk.Ali tisti pehar	A
kakor tjavendan. ”Saj je omara zaklenjena,	mati	pa imajo ključ!“Pomislila je.	A
drugi podili po ”mesarjevih kladah“, ko je bila	mati	pri sosedi, oče pa v krčmi.Občutek greha se	A
Nekoč, v nedeljo po véliki maši, je odklenila	mati	omaro ter se je čudoma začudila. ”Sama ne	A
težko; zdelo se mi je, da se izba maje in da je	mati	zelo velika. ”Kdor je storil, povej sam!	A
In je pokazala s prstom name.	Mati	je postavila pehar na mizo.V lastni omotici	A
Kako da si naredil, še to povej!“ je ukazala	mati.	Nogé so se mi tresle tako močno, da nisem mogel	A
kar me prešine z neznano grozo še ob spominu.	Mati	me ni udarila, tudi ni rekla žale besede; sedla	A
zapečenih kolačev, rdečih piruhov, svetlih pomaranč;	mati	ima na glavi belo ruto in pogrinja mizo; mi	A
presilnem zavzetju je bila: ”Teci k materi ...	mati	se bo sama razjokala ob tolikem čudésu!“	A
sem legel v travo in sem molil, da bi umrl.	Mati	jé koruzni močnik, od dne do dne, od tedna do	A
Prišel sem domu že daleč po kosilu.	Mati	mi je prinesla ješprenja, ki sem ga jedel rad	A
po vsem životu. ”Kaj ti je?“ je vzkliknila	mati	vsa plaha.Nisem si je upal pogledati, ker sem	A
vso belo, kakor od milosti božje obžarjeno. ”	Mati,	joj, mati!“ Udaril sem s čelom ob mizo in	A
kakor od milosti božje obžarjeno. ”Mati, joj,	mati!	“ Udaril sem s čelom ob mizo in nisem vedel	A
Takrat se je zgodilo nekaj zelo čudnega.	Mati	me je prijela narahlo za obedve roki, šla je	A
do kolen; pod širokim dežnikom te je nosila	mati	v naročju, nosila za drobceno belo krsto; v	A
nekega večera vzbudil, je stala ob postelji stara	mati	in je držala v roki prižgano svečo, tisto pisano	A
kakor jih prodajajo po božjih potih. Prišla je	mati,	zajokala je naglas, udarila staro mater po roki	A
misli, ne bil bi jih razodel še ogledalu ne.	Mati	mi je rekla ”spetka“; to pomeni blizu toliko	A
Kakšnemu vrtnarju ga dajte, kakšnemu vrtnarju!“	Mati	me je zgrabila pod pázduho ter me potegnila	A
dremal in je bila v izbi tema, se je oglasila	mati	šepetaje in je rekla očetu: ”Čemu pa mu nosiš	A
kakor kamen; pa nisem bil ne lačen, ne žejen.	Mati	je stopila v izbo; spominjam se, da je vselej	A
predvečer moje selitve v Ljubljano je stopila	mati	čez prag in mi je pogledala v lice; v tistem	A
razodeto, nasilno, neusmiljeno. Dolgo je stala	mati	na pragu, ali pa se mi je dolgo zdelo; in me	A
”Saj ne maram v Ljubljano!	Mati,	saj ne maram!“ Nenadoma je bil njen pogled	A
Zdaj boš večerjal!“ In je šla; tako, kakor gre	mati,	ki je zvest suženj svojih otrok: tiho in plaho	A
trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja	mati,	je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko	A
razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža,	mati	pa devetkrat devetdesetkrat.Če bi bil rekel	A
osmero jih je; jedó in pijó, smejó se in kričé;	mati	je vprežena; če bi se odpočila, če bi stopila	A
Dolgo v noč nisem zaspal. Oče in	mati	sta bdela.Oče je šival mojo obleko, mati je	A
in mati sta bdela. Oče je šival mojo obleko,	mati	je gladila in spravljala moje perilo. Vroče	A
Naj bi šel rajši za hlapca!“ je rekel oče.	Mati	je molčala. Ko sta upihnila luč, je žarko	A
”Vstani!“ sem zaslišal glas iz daljave.	Mati	je stala kraj postelje, pogledal sem jo ves	A
pripravljene. ”Pojdimo v božjem imenu!“ je rekla	mati.	Toliko, da smo si segli v roko z očetom,	A
grozno v svoji črni brezmejnosti. ”Nazaj,	mati,	nazaj!“ Nikoli več!	A
Vsaka misel je blisk iz večnosti, je hči in	mati	legijonov.Če si jo za silo vkoval v besedo,	A
taki, o kakeršnih mi je pravila nekdaj stara	mati.	In nad njimi se dviga svetel prestol, v takem	A
sem jo negoval in hranil tako skrbno, kakor	mati	svoje prvorojeno dete, - zapustila me je nesramno	A
se je vrnil na zofo. ”Da bi vedela to moja	mati!	“ ga je spreletelo nenadoma.In ob tej misli je	A
Samo njen nasmeh! O	mati,	majčica, saj sem vedel, da gledaš še zmerom	A
... In zdaj bo vse dobro! O	mati,	precej, še nocoj, bo sijalo sonce!Kako je spet	A
so že, kar nisem pogledal tvojega obraza, o	mati!	Odpusti mi!	A
beganje brez miru! Kaj si bila res huda name,	mati?	Saj ni mogoče, da bi bil zlovoljen tvoj obraz	A
svinčnikom na velik papir, na polovico pole.	Mati	je ležala na mrtvaškem odru, ustnice so se smehljale	A
sveče; v koščenih, čisto belih rokah je držala	mati	razpelo in molek. In tedaj, ko je risal in je	A
Nadaljevala je: ”Kar prideta v sobo oče in	mati.	Služabnik prižge svečo, in le malo je svetila	A
Sinoči pa sem zvedela svojo usodo. Oče in	mati	so slučajno prišli v pogovorih na naše potovanje	A
vedno glava boli, in vrti se mi. Samo moja uboga	mati	se mi smili, ki se tako joka radi skrbij, kaj	A
Glasu od nikoder. Pokliči me, o	mati,	samo zašepeči, zavzdihni pod gomilo, pa te bom	A
kadar mi je težko pri srcu. Tudi nocoj, o	mati,	ob tej uri, ko so se vse noči razgrnile nad	A
nočnem korsetu; razvezala si je lasé. Njena	mati	se je nagibala čez mizo, kjer se je kadil samovar	A
nikoli zanimivo. Ko je bila še otrok, jo je	mati	prodala za par kron pohotnemu starcu. Tisti	A
voz; zelo obložen voz je bil; oče, pijanec,	mati,	pijanka, troje ali četvero fantov, ki so imeli	A
razcapan, surov; nagnila je glavo, kadar je prišla	mati,	pijana, pobožna.”Tako počneš?“	A
jaz sem tu; berač in sin beračev; tudi moja	mati	je še na svetu, kleči in moli in upa in vé sama	A
nas vseh, od obraza do obraza. In ko je prišla	mati,	neumna in začudena, je prosila hlastno, s čisto	A
7 . / Poslušala je, kako sta sopli naporno	mati	in sestra in nekaj ji je zatrepetalo v srcu	A
zazdihnila je globoko ... Časih, kadar jo je	mati	tepla in kadar je zakričala nad njo, ker je	A
molitvenik, ki je bil tudi že ves obdrgnjen.	Mati	in Nežka pa sta šli dopoldne k veliki maši na	A
majhna in debela in rdeča in je zmerom jokala, in	mati	ji je dajala sladkih reči; poznalo se ji je	A
lehko na cesto, na vas k sosedom; če je rekla	mati:	”Preobleci se no, Nežka!“ se še zmenila ni in	A
je Francka nato zaklicala: ”Kaj pa so rekli	mati?	“ se je materi zamerilo: ”Kdo pa je tebe kaj	A
žalostno in če se je Francka jokala, ni rekla	mati:	”Nikar ne jokaj, Francka!“ - Francka bi se takoj	A
so jo oči bolele in da jo je rezalo v grlu.	Mati	je bila prišla s poti, ves dan je bila zdoma	A
rene so ji padale iz rok, ko je napravljala.	Mati	je bila odvezala culo - na mizi je ležala svetla	A
vanjo nemirne in poželjive oči. ”Na, Nežka!“ in	mati	je dala Nežki židano ruto, svetlo rdečo židano	A
Francka, to je pa tvoje!“ in Francki je dala	mati	zelen barhantast predpasnik, ki je bil tak,	A
ko je nesla skledo na mizo. Tudi piškotov je	mati	prinesla in ko je hotela Francka zagrizniti	A
hipoma se je domislila in je skočila s postelje.	Mati	je bila odgrnila okno in v izbo je sijala medla	A
še ne počesana in bosa; voz ni bil Kovačev.	Mati	je kuhala zajtrk sama; stopala je po kuhinji	A
stopila na prag, da bi pogledala po klancu dol;	mati	je bila vsa jezna in je govorila takó naglas	A
je z roko po obrazu in je zmerjala Francko.	Mati	je prinesla na mizo tri majhne sajaste lonce	A
se je mešal prijetno z duhom še vrele kave.	Mati	je nalivala v velike sklenice; sebi je nalila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani