Ko se je Francka napravila na pot z goldinarjem, skrbno zavitim v robec, ji je bilo lehko in prijetno. Mati je stala na pragu in je gledala za njo dolgo - Francka se je okrenila samo enkrat, ali vedela je ves čas, da stoji mati na pragu in sladko ji je bilo, da bi se zasmejala. Domislila se je dóma, otrok, ki čakajo nanjo lačni in pospešila je korake - toda glej, skrbi ni bilo nikjer več, vse je bilo dobro inprijetno in goldinar je bil skrbno zavit v robcu ...