lepa (1.701-1.800)

leto se vrača zopet zelena pomlad! Bila je	lepa	poznoletna noč.Po jasnem nebu so bili raztreseni	A
oblíva zlatordeča luč zahajajočega sonca. Kako	lepa	je bila pač nekdaj ta žena! A kmalu se zopet	A
večerne veselice tudi hči neke tetine znanke,	lepa	deklica!‒ Ljubila ga je in on jo je ljubil.	A
Božja oblast! Je li mogoče, da je žena tako	lepa!	In ta ponos, ta plemenitost!	A
sem jih, čudil se njih lepoti in dejal: kako	lepa	podoba! Kar pa gledam zdaj, to ni podoba, to	A
gledam nego z očmi ‒ in »sodnik mi je srcé«!	Lepa	je Rafaelova Mati božja, lepa nad vse žené	A
mi je srcé«! Lepa je Rafaelova Mati božja,	lepa	nad vse žené ‒ sveta je in čista; ali take si	A
vse enako, naj se obleče, kakor se hoče; da je	lepa	in meni pogodu v kateri koli obleki.To je storilo	A
gledal, pa zdela se mi je sama časi kakor kaka	lepa	kraljična ali pa rojenica, in bal sem se, da	A
iz nje se prikaže tuj gospod; za njim gospa,	lepa,	belega obraza pa vsa v črno oblečena; še nikoli	A
bitje brez madeža, brez zemeljske teže, neka	lepa,	jasna prikazen, ki mu je priplavala iz nebes	A
ter sedem na klop poleg njenega debla. Kaka	lepa	poletna noč!Po jasnem nebu plava luna med redkimi	A
ko mu zasveti, bolé oči! Ko je bila pa tako	lepa,	tako sladka zmotnjava, ali ne smem potočiti	A
je sirota potrebna! Ko bi jo videli, kako je	lepa,	žalostno lepa, ko tako mirno leži!Divjaka bi	A
potrebna! Ko bi jo videli, kako je lepa, žalostno	lepa,	ko tako mirno leži!Divjaka bi moral omečiti	A
daleč od mene, ti ne boš nikdar moj! Kakor	lepa,	sladka podoba v sanjah, tako si se mi prikazal	A
je nosila moj up. Lepo je vendar na svetu,	lepa	je zemlja, zakaj ne more človek biti srečen	A
ptičica. Nihče ne bi bil rekel, da je ptičica	lepa,	ko ne bi bila imela zlatega kljuna.Ali še lepši	A
med domačimi dekleti drugo ženo, ki je bila	lepa	in pridna in je prinesla k hiši tudi prilično	A
tri leta, dokler ni pregrešna vojska minila.	Lepa	vila je to vedela in se v Petroviča zaljubila	A
leta se vrne zdrava, čvrsta in cvetoča; tako	lepa	še ni bila nikoli.Celo tercijalke so migale	A
resnica, ne pa le prazna beseda. Komaj se ta	lepa	množica umakne, prišvepa in prisopiha stara	A
bi pa zvozili vino na svoj dom, potem zbogom	lepa	gorščina, najdebelejša grajska kravica!Nekaj	A
kaj je izvedel. Nastopila je noč, ki je bila	lepa	in svetla.Ljudje so se napotili domov zvečine	A
Nekatere so bile pobožne in svete, kakor kaka prav	lepa	pridiga, največ pa je bilo posvetnih, takih	A
videl. Začudim se in vprašam, kaj pomeni ta	lepa	in tako po praznično nališpana slika.Krčmarica	A
njega je dobila, kar je poželela in še več.	Lepa	pokojnina ji je dohajala tudi kakih sedem let	A
Prosim, za koliko ga želite?« ‒ »O,	lepa	hvala, gospod, samo za en goldinar, če so tako	A
jaz, zato jo je Bog. Veste, bila je prej res	lepa,	zgolj mleko in kri.Sosedje so me svarili: 𠆫laž	A
Odgovori mi: »Vidite, to je tako. Petje je res	lepa	reč, razveseljuje človeku srce; kak človek brez	A
sem moral priznati, da je res prav posebno	lepa	in prijetna ženska. Človek ni vedel, ali bi	A
kako za božjo voljo se ji ne more priljubiti ta	lepa	dežela ob srednji Krki. Ona: »Kako to veste	A
Tolsti vrh, Podgorje, Mehovo, Ljubno, čez nje pa	lepa	velika cesta proti Metliki in Karlovcu.Po sredi	A
pridejo na misel zlata leta moje nedolžnosti in	lepa	prijaznost z dobrim Tomažem in stori se mi naenkrat	A
he, he ‒ to je pa več ko smešno. Ta bi bila	lepa,	da bi kmetica lenobo pasla.Saj je ne more, če	A
slišal povsod hvaliti, kako slovi posebno njihova	lepa	edinost in vzajemnost. Nežika se namuza in pravi	A
teko, star fant je grda beseda, star mož pa	lepa;	kdaj boš že dvignil svojo Lenčiko? ‒ Tone, ali	A
ne bodo hoteli spoštovati. Strah je na svetu	lepa	reč.Rajni Jelovšek je dejal: ‚Legel bom v grob	A
glavo višji in nekoliko pametnejši. Ta bi bila	lepa,	ta ‒ ljudje bi od smeha popokali, ko bi me videli	A
bolj poredkoma. Fantje so ji rekli prej: naša	lepa	Lila, zdaj je morala slišati včasi še na svoja	A
zaveze in razveze z Lenčko. Pri nas je sploh	lepa	navada, če se kdo ženi, da gre prašat za dober	A
Ali dvoje me tolaži. Micka ni	lepa.	Fantje se zanjo nič ne vlečejo.	A
silovitosti se je nahajala samo ena oaza ‒ naša	lepa	bela Ljubljana.To se zdi marsikomu lahko kaj	A
njemu, je sedela blizu njega na zofi mlada, prav	lepa	ženska nizke rasti, ki je vselej odšla, kadar	A
in samo jaz. Moja prva žena je bila jako	lepa	in tudi dobra, ali je imela seveda človeška	A
stran 17 . / Približa se kača, zadišé ji	lepa	jabolka, rada bi jih pojedla sama.V Ježuščka	A
prijetni in mični, da gre . / . / stran 33 . /	lepa	hvala obema, njemu in Jožku.Ker je prišla zdaj	A
sabo in se ozre po tovarišici. Čudo božje, kaka	lepa	devica mu spi na srcu!Srečko se kar strese od	A
sosebno Julča. . / . / stran 94 . / Da je tako	lepa,	si ni domišljeval.V svoji štacuni jo je sicer	A
Pavlu neprenehoma, kako gospodarna, blaga in	lepa	je njena prijateljica Anica, in je zbudila v	A
PREGOVORI, GOVORICE IN BESEDE* 1. Vinska gorica je	lepa,	ali potratna ljubica. ◆ Tri reči razvesele najbolj	A
◆ Tri reči razvesele najbolj srce in oko:	lepa	ženska, lep konj in lep vinograd. ◆ Trta iz	A
vinska gora pri Žužemberku.) ◆ Trška gora je	lepa,	ali nezvesta ljubica.(To goro kaj rada toča	A
naslikan rdeč petelinček. Košarica je bila	lepa,	da jo je mala Tinka kar gledala.Skrbno jo je	A
Kekec pa je piskal lepše, vedno lepše. Ej,	lepa	je bila piščalka, in pesmi, lepše kot škrjančkove	A
si piskal tisto pesem o vili Škrlatici? Hm,	lepa	je bila ‒ nemara je tudi vila Škrlatica tako	A
je bila ‒ nemara je tudi vila Škrlatica tako	lepa?	Ali si jo že videl, Kekec?	A
njena rodna hišica, ubožna, a vendar snažna in	lepa.	Oj, lepo je bilo nekoč v tisti hišici!	A
Zakaj hipoma se je oglasila iz prepada vesela in	lepa	pesem, da je kaj!Kekec je piskal tam doli svojo	A
je pesem globoko iz prepada in bila je tako	lepa,	da bi se človek kar smejal.Saj pravim ‒ ta Kekec	A
daleč; v tisto deželo gledajo, kjer se smeje	lepa	sreča.Vesela je sreča; zato pa se tudi nebeške	A
v nekaj dneh si izmislim novo pesem. Tako bo	lepa,	da bodo ptice kar umolknile, ko jo bodo zaslišale	A
še nikoli čuli. Pa je bila pesemca resnično	lepa,	da se deklici kar nista mogli načuditi.Tinka	A
ko ste mi pa vendar storili samo dobro? Oj,	lepa	hvala vam, stric, za vse, kar ste mi storili	A
se jaz bala vile, o tako bala! Pa četudi je	lepa,	pa četudi je vsa zlata.Kar skrila bi se pred	A
hipoma je pritekla v izbo bela, majhna mucka.	Lepa	je bila in krog vratu je imela privezan rdeč	A
Tinka je dvignila glavo in jo pogledala. O,	lepa	je bila ta mucka, veliko lepša ko njena doma	A
kakor martinček. V ustih mu je tičala njegova	lepa	piščalka, in Kekec je piskal.Svoje najlepše	A
bil zlat in se je svetil. Vila je bila tako	lepa,	da je Jerica kar obstala in sklenila roke.	A
ko ji je vila velela, naj pogleda, kako je	lepa.	Naposled pa se je vendarle pogledala.	A
skoraj sama sebe ni mogla spoznati. Oj, bila je	lepa,	da se je sramovala sama sebe.Zato je povesila	A
»Ali vidiš? Pa si zdaj	lepa,	o, še lepša kakor jaz.Da bi te videla zdaj mačeha	A
visokem zidu, in tedaj je šinila Kekcu v glavo	lepa	misel, da se je kar namuznil.‒ »Stric Prisanek	A
A koristil ti ne bo prav nič.« »Hvala	lepa,	stric Prisanek!« je rekel Kekec in se spet začel	A
pesem o vili Škrlatici, pesem, ki je bila tako	lepa,	da je človek kar strmel. Potihoma je piskal	A
je bila oblečena v belo obleko in skoraj tako	lepa	kakor vila Škrlatica.Samo enkrat je Tinka dvignila	A
Rdeč trakec je imela okrog vratu in bila je	lepa,	oh, tako lepa!Vso pot je bila tekla za otroki	A
imela okrog vratu in bila je lepa, oh, tako	lepa!	Vso pot je bila tekla za otroki.	A
umaknil za devete gore ... Glejte, glejte! Pa še	lepa	peresa mi je pustil tu za spomin.Kar najlepše	A
se bo kar prebudila od smrti. Veš, Tinkara,	lepa	pesem prebudi vse na svetu.Pa bi mucike ne prebudila	A
drevjem in nad svežim grobom, kjer je počivala	lepa,	bela Tinki na mucika, ki je znala tako lepo	A
‒ O, saj se ne posmehujem vam. Ta bi bila	lepa,	da bi se vam še celo posmehoval! Veste, stric	A
opraskana? O, kako vas je mogla razdražiti	lepa	pesem, ki sem si jo izmislil na Kezinem grobu	A
rečem vam, stric Bedanec, da je ta pesem tako	lepa	in mila, da jo je vsakokrat slišala mrtva Keza	A
tako, kot sem si jo izmislil o Kezi, ki je res	lepa.	Saj ste jo slišali, stric Bedanec?	A
da niste brez ušes. In vseeno vam je ugajala	lepa	pesem.Vi hočete, da vas naučim tiste pesmi?	A
za njo nihče ne ve in tudi ne bo vedel. Oj,	lepa	je pot in tako skrita, da je ne more najti nihče	A
bi se še bolj raztogotil. Hej, pa je prišla	lepa	prilika.Lansko jesen je privedel Bedanec v svojo	A
in škrjančku!« je menila Mojca. »Oh, tako je	lepa,	da bi jo vedno prepevala!Dajmo tisto o pomladi	A
tisto o pomladi in škrjančku.« »Saj res, to je	lepa	pesem,« je rekel Kekec.»Tudi jaz jo rad pojem	A
jo je bil Kekec izmislil pred petimi dnevi.	Lepa	je bila pesem, da jo je mala Mojca prepevala	A
Hm, Kekec si je izmislil to pesem.	Lepa	je, resnično lepa!Ves dan bi jo poslušala.«	A
Kekec si je izmislil to pesem. Lepa je, resnično	lepa!	Ves dan bi jo poslušala.«	A
vprašal Rožleta: »Ali veš, da je pod tem gozdičem	lepa	senožet?Videl sem jo bil prej in skoraj strah	A
morala prepevati ravno tisto pesem? Saj ni tako	lepa.	Še lepša je tista o škrjančku in pomladi.«	A
in pomladi.« »O, Pehta je rekla, da je pesem	lepa,	« je odvrnila Mojca. »Zato pa sem ji morala prepevati	A
je padlo v glavo, ti Rožle? No, ta bi bila	lepa,	da bi me videla Pehta, kako bežim!Pa bi si nemara	A
prepevati uboga Mojca. Pa recite, da tista pesem ni	lepa!	« »Hm,« je rekla Pehta in ga je gledala.	A
vesel, da je konec poti. »Glejte, teta Pehtara,	lepa	lučca sveti tam na okencu. Gotovo ste jo prižgali	A
še imam, da premorem posteljo, kjer boš spal.	Lepa	je postelja in mehka, da boš spal kot kraljevič	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani