lepa (1.201-1.300)

prižgal nebeški služabnik, v mrak je tonila	lepa	šentflorjanska dolina.Ob oknu svoje tesne izbe	A
dopadljivega življenja. Blagoslovljena je bila	lepa	dolina šentflorjanska in blagoslovljeni so bili	A
tistem času Tone, lepi sin županov, in Manca,	lepa	štacunarjeva hči.Oba mlada, vsa solzna in ihteča	A
Zato ga odloživa še nocoj. Pripravljena sva in	lepa	je noč.Ali si bila pri spovedi, Manca?“	A
jablano, da je tam sosedova hiša in vsenaokoli	lepa	šentflorjanska dolina.Rad bi že bil tam, na	A
Molčala sta. ”Tako	lepa	je noč,“ je izpregovoril tiše, ”in zvezde sijejo	A
ki mu je zmotila glavo in srce. Mlinarica je	lepa	ženska, vse coprnice so lepe.In hudobna, kakor	A
svetloba poletne noči se je izlila v izbo. ”	Lepa	je noč nocoj!“ se je nasmehnil župan in kakor	A
češčenja premalo. Kmalu, kmalu, o Dioniz, bo ta	lepa	dolina šentflorjanska dolina rejenih penzionistov	A
videla že kdaj.“ ”Videla si me že in me poznaš,	lepa	mlinarica, čednostna vdova!Le hitro gor, le	A
večerjaj z mano!“ Zlodej jo je najprej poljubil na	lepa,	rdeča lica, nato jo je prijel za roko ter jo	A
dolini šentflorjanski v pohujšanje. ”Poznaš me,	lepa	mlinarica!Nisi me videla samo v sanjah, temveč	A
nameraval že zdavnaj. Zato sem prišel k tebi,	lepa	mlinarica, da te vzamem na svoj dom.“ Mlinarica	A
pojdeš z mano, če ti porečem! Kaj je tebi ta	lepa	dolina šentflorjanska?Tvoja rdeča lica, tvoje	A
naju čaka vesela svatba.“ Urno se je oblekla	lepa	mlinarica, prepasala si je srebrn pas, čipkasto	A
bila pot, v zlatu so se svetile hiše. ”Kako	lepa	je noč!“ je vzdihnila mlinarica in se je privila	A
megli, umrla bo. Toda nikdar ni bila tako	lepa	in nikdar ni bolj živela, nego bo živela v tvojem	A
misel se je dramila v srcu; zakaj noč je bila	lepa	in čudne sanje in slutnje so dihale v toplem	A
pri srcu.“ ”Nevarnost je bila velika, moja	lepa	mlinarica!Povej mi po pravici in nikar ne misli	A
te ljubim, o gospod!“ je izpregovorila tiho	lepa	mlinarica.”Zdaj vidim, kakor da so se duri odprle	A
mrak!“ ”Torej ni potreba sočutja?“ je vprašala	lepa	mlinarica. ”Prav nič ga ni potreba!	A
dragi, kako se sveti dolina šentflorjanska. Tako	lepa	je nocoj, ker je ne bova videla nikoli več.	A
”Za povest?“ se je začudil. ”Kaj ni bila	lepa	povest, ki sva jo napisala z mlado srčno krvjo	A
želel v svet, bogve kam. Pa se pripelje mimo	lepa	kočija in iz kočije stopi gospod...« In nekoč	A
tisti hip, ki se ga meriti ne da; kakor da šine	lepa	misel skoz dušo in ugasne, še komaj da je zasvetila	A
poiščem, če bo iskanje kaj izdalo; že jih je	lepa	vojska, ki se potepajo brez posla.To sva zdaj	A
Kakor je mislil, tako je storil. Lojzetova	lepa	izba je bila zanj predraga; tisti dan, ko so	A
prijatelj, si lahko misliš po priliki, kako je	lepa.	Ona je omožena in tudi njen mož je lep in prijazen	A
zahoda... Stopala je tako lahko in fino, moja	lepa	dama, privzdignila je krilo do gležnjev in je	A
domislil. Ves čas, ko je pripovedovala moja	lepa	dama - o prijatelj, da bi ji mogel poljubiti	A
blizu? Kaj bi s spominom, ko je sedanjost tako	lepa?	“ Gospa mu je strmela v obraz in je molčala	A
Hvala, gospod, za moj klobuk!	Lepa	hvala, gospod! In če bo kdaj potreba, da vam	A
v svoji mladosti. Ime ji je bilo Francka in	lepa	je bila.Kadar se spomnim nanjo, se mi srce para	A
kakšen je bil njegov cilj. Njegov cilj je bila	lepa	bela hiša, ki je sanjala kraj mesta sredi vrta	A
sem že videl tisto pot, ki vodi na graščino.	Lepa	bela je sredi zelenega gozdiča ... jaz sem jo	A
zunaj; neprestano je zvonilo, vso noč. Tako	lepa	in otožna je bila tista pesem kakor pesem zvonov	A
Videl jo je, ko se je peljala v kočiji in	lepa	je bila, da ga je srce zabolelo.Vse v belo je	A
je katerikrat mimo, ne da bi se ozrla nanj;	lepa	je bila takrat, gosposko oblečena in ponosna	A
se je vračal po polutemni ulici, mu je prišla	lepa	misel, ki jo je poznal že oddavna in ki se je	A
lehko odpočil ...“ Mahoma mu je bila prišla tista	lepa	misel in nič se ni začudil, ker jo je poznal	A
poslednjo nerodno pot! Samo daj, da te ne sreča	lepa	ženska, usmiljena gospa Olga ... in če te sreča	A
na pragu bi mu prišla naproti, vsa bela in	lepa.	Tam bi ji poljubil roko, doteknil bi se tiste	A
Osojniški mu je takoj odgovoril: ”	Lepa	reč je krščansko usmiljenje in še lepša reč	A
noge ubogale, šel bi! Sladko dremljeta biriča,	lepa	je noč.Zakaj bi se malo ne izprehodil, sebi	A
59 . / »Pa mi povej, kje je selo Prapreč, ti	lepa	bula*,« ji strga Herbart tančico z obraza.	A
češ, da si je mene namenil zase.« »Ta je pa	lepa!	« tleskne Adlešič ob kolena. »Vlekel me je v	A
Prodam jo za vsako ceno.« »	Lepa	djula,« vščipne Kordun Baro v lice.»Jaz te ašikujem	A
»Hudo jo bom morala pokarati.	Lepa	reč takale ‚krvava lilija’, pa če jo napiše	A
hočete. Ali hočeš, da povem, kaj hoče ta tvoja	lepa	punica -?« »Mati, imejte mir,« je prosil	A
»On« je bil mladi s Peči in mlada je bila	lepa	in drobna in boječa, oh tako boječa, da se je	A
»Kdo neki pravi, da boš za hlapca?	Lepa	je ta! Ali je Peč taka beračija?	A
staremu pijancu.« »He,« je pomislil Tomaž, »ta je	lepa.	Kaj pa, če nima ta nekaj?	A
je razjezila žena, »zapravljati tudi že znaš!	Lepa	je ta.Na dolg pije, pa še za druge plačuje.	A
Rdeč obraz ji je zalila kri in je viknila: »	Lepa	hvaležnost je to.Peč bo njegova.	A
zasopljen odgovoril mož, »prišel sem.« »Ta je	lepa,	« je odvrnila ona, »prišel je.In kdo te je klical	A
približala in prijela za rob obleke. »No, ti si pa	lepa,	« je vzkliknila nenadoma, da je zazeblo Anico	A
dozdeval ta dogodek vreden opombe. »Kakšna	lepa	ženska je ona!« je pripomnil drugi, »on pa ni	A
nji ter jo prijel za roko: »Anica, tako pa	lepa	hvala in srečne praznike!« »Tudi tebi	A
Ti pa nimaš kaj izpraševati!« »	Lepa	je ta,« je odvrnil Lipe, »lepa pravica, mati	A
izpraševati!« »Lepa je ta,« je odvrnil Lipe, »	lepa	pravica, mati.Ne rečem nič!«	A
je pomaknil k luči in začel čitati: »Aj, je	lepa	mlada Breda, z okna v belo polje gleda	A
Ali mrzla si, o kraljica, ti zimsko jutro.	Lepa	ali mrzla.Anica ni čutila ni mraza ni lepote	A
To sem storila,« je hlinila Anica trdost. »	Lepa	je ta,« se je odzvala Katra, »mož ji umira,	A
iz drobne stvarce se je bila razvila čez noč	lepa	deklica.Pa so vprašali vozniki Hanco:	A
»Ne veš?« se je začudil Anže, »no, ti si pa	lepa.	Ali nisi od vedno na Peči?«	A
da je križ z menoj. Da je bila moja mati zelo	lepa	in da je imela bogatega ženina, pa jo je zapustil	A
Žabja slika na vodi, ti. Prej sem ti bila dovolj	lepa!	« je viknila. »Regljati znaš, prav res	A
ko si šla mačko zapirat k otroku?« »Ta je	lepa!	Reci še, da sem ji velela: pojdi, lezi otroku	A
One grde žene ni nikjer, pač pa gre za njo	lepa,	mlada žena.Vsa v belo je oblečena.	A
Hlapec se je zasmejal: »Ta je	lepa!	« Katri je stopila jeza v lice.	A
stran 21 . / »Abisaga1 pa je bila silno	lepa	in je spala s kraljem in mu stregla; kralj pa	A
lovila z levico; z desnico je vihtela zlat venec:	lepa,	sladka žena do pasu, mrzla in strahotna riba	A
se je odprl motno bolen, rdeč cvet. »Tako	lepa	nisi bila še nikoli,« je dejal Peter in iskal	A
bi stric vedel« »Ne govori tega!« »Tako si	lepa!	« »Moj si!«	A
in oslepela za trenutje, iznenajena, prečudno	lepa.	Ni videla moža, ki je gledal nanjo izza luči	A
Pa se mi zdi, da ga ne marate.« »Hvala	lepa,	« je odvrnil mirno vikar.»Cenim vašo naklonjenost	A
tlesnila z rokami: »Že spet sem srečno doigrala!« »	Lepa	igra,« je menil ribič, »pa stara.Že Sara se	A
tudi po obrazu prečudno svojstvena. Tajnostno	lepa	je bila, čudno mikavna.Kakor za kopreno ji je	A
kako je tedaj prečudno usahnila kakor sama vase	lepa	Lucija v lazu, niso čuli, kako je pridušeno	A
deklica prečudno zardela. Bila je neskončno	lepa.	Vsa soba je bila polna njene opojne krasote.	A
takega, gospod župnik,« je dejal, »pa hvala	lepa	za pijačo in južino, in da bi hudi ne bili,	A
Za groš si boš dal pljuniti v obraz. Še hvala	lepa!	boš rekel.Tak si, Anže!	A
deklo je priletel vanj in ga podrl na tla. »	Lepa	družba!« je godrnjal in se pobiral.Padel je	A
»Češnje, stric, gospod Bog!« »	Lepa	si mi, Tolminka mala.Modra si!	A
gori in doli po sobi in govoril sam pri sebi: »	Lepa	je ta, Tolminka mala!Od kdaj se me bojiš?	A
in Tahita!« »Glejte, glejte! Mala Tolminka je	lepa	gospa.Ali bo mala Tolminka pozabila strica?	A
narejeno užaljeno, »ti pa o nogáh, črednik Neža!	Lepa	si mi, da te sram ni. Noge...	A
zavedal, a že ni bival več v prostoru in času.	Lepa	sanja se mu je budila.Bilo mu je, kakor da sliši	A
Duša pa je začel dražiti Doljane, da je red	lepa	reč, zlasti kadar je vsako leto drugače pisano	A
bližnji kropilci so se začeli razhajati. Bila je	lepa,	skoraj hladna noč.Težka rosa je bila padla.	A
Amen!« »	Lepa	molitev!« se je zasmejal tedaj Mohor in začel	A
se lovi. Prečudno mu je zadrhtel glas: »Tako	lepa	je moja domovina!Ni je barve, da jo naslikam	A
je prišla naproti Breščakova hčerka Marija,	lepa	nizka deklica, s kaj čudno zagorelim vratom	A
korak za korakom. »Poglej, kako je tistale	lepa!	« »Še lepša je tista na vrhu stene!«	A
tisoč dvesto dinarjev. »No, nekako za dva	lepa	nova avtomobila...Ali se torej splača kaditi?	A
v svojih rokah. Na začetku je pot položna in	lepa,	pozneje preide v gozd in je prav prijetno senčnata	A
večer smo vadili samo melodijo. Res je bila tako	lepa,	da je bila vsem takoj všeč.Zvečer pa sem se	A
prijateljem, morata ves čas molčati!« »No,	lepa	stvar!« sem se zarežal Krvini. »Potem jaz že	A
Mihaela zdaj tako stran od vasi, kar ni običaj.« »	Lepa	pripoved!« sem pohvalil Požganca. »Zdaj tudi	A
»Malce se sprehajam... In ugotavljam, kako	lepa	dolina je to.Prava gorska, divja dolina...	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani