lepa (1.501-1.600)

laž ‒ namreč, da v lepem telesu prebiva tudi	lepa	duša.Pasja duša je bila v njegovem lepem telesu	A
volji, to se ve, da bi morala biti vsaj precej	lepa,	precej bogata, krotka in ‒ poglavna reč: dobra	A
se zdaj najboljši prijatelji šalijo o njem. »	Lepa	je,« misli si sam pri sebi.»Bogve če je kaj	A
Pred kočo pak in na obe plati se je razgrinjala	lepa	tratina do vode. To je bilo drvarjevo polje	A
gospod?« S tem ogovorom zbudi Reza, mlada,	lepa	deklica, drvarjeva hči, Rojarja iz grenkobnih	A
je menda kaj mislil, odgovoril pa ni nič. »	Lepa	je pa vendar, ali ne?« vpraša čez nekaj časa	A
mi v glavo palo, da se menim o vaši hčeri.	Lepa	deklica zares in skoraj vredna, da se plemenitaš	A
VI »Kako je govoriti? Ali ne tako, da je	lepa	deklica kakor sama namalana Mati božja v šentklavški	A
Kaj praviš?	Lepa	je bila, to pa to, lepa, kaj ni bila?Še jaz	A
Kaj praviš? Lepa je bila, to pa to,	lepa,	kaj ni bila?Še jaz sem jo rad pogledal, ki sem	A
ne rečem, da bi bil star, tega ne rečem, a	lepa	je, govori ti, kakor češ.Kaj praviš, kje je	A
35 . / Tam je stala sredi vasi pod Kozjakom	lepa	košata hruška. Le-sem je zahajal oče Bernard	A
povest o močnem Samsonu dalje. »Ali se vam	lepa	zdi?« pravi starček. »To se ve, da je!	A
vzhodu se je rdelo obnebje in kmalu nastane	lepa	jutranja zarja. Pač res, dan hudodelce preganja	A
se ni moglo vedeti, da bi bila še kdaj taka	lepa	prilika odnesti sebe in zlatino kloštrsko, in	A
zgodovinske lepotice nam pričajo, kaj utegne	lepa	ženska kolobocije in nadloge napraviti sebi	A
Josip Jurčič:	Lepa	Vida Virtualna slovenska knjigarna BESeDA	A
ljudje po okolici zastonj tvoji ženi še zmerom	lepa	Vida, kakor so jo zvali, ko je bila še deklica	A
sveta. Vest pa, da je tako čudovito izginila	lepa	Vida, razširila se je med ljudmi daleč po deželi	A
zamorec preko sivega morja, ladjo ustavil, ko je	lepa	Vida plenice prala«, pa jo je zvabil in odpeljal	A
in se leno z glavo nasloni na svoje dlani. »	Lepa	je, praviš?« vpraša oni hlastno in preko obraza	A
»Tem bolje. Če je še	lepa,	vzame jo mož onkraj Adrije gotovo rad nazaj	A
surovo zasmejeta. »Bodeš videl, ženska je res	lepa.	Jaz sem bil prej prav zares zaljubljen vanjo	A
imenuje svobodno živeti in svoboda je vsem ljudem	lepa	reč.« Zmerom nič odgovora.	A
ljudje, da se obleki pozna, da je bila nekdaj	lepa	in mehka.Med seboj take reči govori, katerih	A
in hodila bosonoga gospodična, neprimerljivo	lepa	Dulcinija iz Toboze, slavna ljubica hrabrega	A
je Pumpreht. »Ali čedna punčara je, presneto	lepa.	Bodem že zvedel, čigava je, in bom še druge strune	A
Dveletni, popolnoma bel koštrun, Cenekov je bil,	lepa	žival, pa se je z odbito zadnjo nogo utočil	A
kateri vsak človek nosi svoj križ, pa je vseeno	lepa.	Vstaniva!	A
barvami na platno, tako, kakor sedaj vse vidim -« »	Lepa	bi bila taka podoba.« »Lepa, lepa!	A
sedaj vse vidim -« »Lepa bi bila taka podoba.« »	Lepa,	lepa!Vem pa, da bi podobo in mene poznali tudi	A
vidim -« »Lepa bi bila taka podoba.« »Lepa,	lepa!	Vem pa, da bi podobo in mene poznali tudi v mestih	A
povsod hudo, v soncu pa nobena planina ni tako	lepa	kakor Zelenica.« »In dobra, dobra.«	A
dekliču, kakor si ti, najbolj všeč.« »Tako sta	lepa	šopka, da jih morava koj v vodo postaviti.«	A
Marko vdal in je začel: »Živela je kraljična,	lepa	kakor jutranja zarja.Za doto ji je oče, ki je	A
prineseno najlepšo očnico, se je kraljična,	lepa	kakor jutranja zarja, spremenila v kačo, ki	A
Pastir pa je odgovoril: ‚Kakor jutranja zarja si	lepa,	kakor kraljica iz Sabe bogata.Moja žena pa ne	A
ne moreš biti, ker ljubim drugo, ki ni tako	lepa,	kakor si ti in nič nima.Prav zanjo sem odtrgal	A
Marsikatera roža se mu je zdela od daleč prav posebno	lepa,	ko pa je prišel do nje, je niti odtrgal ni.	A
velike, je strmela v drznega plezalca izredno	lepa	očnica, kakor bi ga hotela vprašati: »Fant!	A
»Jaz tudi ne.« »Jej, je	lepa,	« se je začudila Rozalka. »Ančka!Tvoja je.«	A
kamre je stopila Ančka, nevesta, postavna in	lepa,	v odpetem židano belem kožuhu, izpod katerega	A
Stopila je k nevesti: »Ooo! Kako si	lepa,	Ančka!« Za vrati sta stala starešina in teta	A
tiste zaupljivosti in ljubezni do nje, katero je	lepa	devica, tolažiteljica bolnih in nadložnih in	A
žalostna, ne govoriva o njej,« pravi ženinov oče. »	Lepa	dvojica je to,« ugiblje eden svatov.»Prav ustvarjena	A
tovarišu. »Ta lahko košato hodi, bogata je in	lepa.	-Kdo je pa ta muha, ki za njo lazi in tako sili	A
potem venkaj v hlad pred hišo na klop sest.	Lepa	svetla noč je; čuje se petje vaških fantov,	A
ne stavim nanj toliko, kolikor ti. Denar je	lepa	reč, ali denar je od danes do jutri.Kupčija	A
Štefana malo popari; ali misli si: zdajle je	lepa	prilika, morda je ne bo nikdar več take; torej	A
denarja, ki ga bo imela. To je res, denar je	lepa	reč na svetu, jaz bi se ga ne branil, kakor	A
potoka brez vodé, ni poroke brez žené; a kaj naša	lepa	nevesta poreče?Ali prikima?«	A
jaz bi bil morda tudi utekel, ko bi se mi bila	lepa	prilika primerila; ko sem pa zdaj videl, kako	A
natkana. Dobil sem bil ravno tisto jutro dva	lepa	konja; pogrnem torej prta po konjskih hrbtih	A
po tistem gospodu Lavščku, če ste ga poznali.	Lepa	in močna mošnja je bila, primojduha!Jaz grem	A
Zagledal je namreč France, da za vrati stoji	lepa	Mica, krčmarjeva hči, rdeča v lice ko rak, in	A
poslušala; vendar si ni upala dihati. »Reza,	lepa	moja Reza!Zakaj se mi ne oglasiš?«	A
obraz je bil še zmerom kisel, tudi še, ko mu je	lepa	kletarica, katere niti pogledal ni (kar ga bode	A
prinesla mu je kletarica telečje pečenke!	Lepa	porcija, lepo opečena, rumena; in duh udarja	A
še manj, ker ni nikogar za svet vprašal. »	Lepa,	bogata, dobrosrčna, izobražena« in bogve kake	A
staro hišno in dobil novo. Ta je bila mlada,	lepa,	skakala je iz sobe v sobo, po stopnicah gor	A
malomarno. »No, vidite, ta bi bila izvrstna za vas;	lepa	mora biti ‒ in bogata bo, da malo takih.« »Hvala	A
biti ‒ in bogata bo, da malo takih.« »Hvala	lepa!	« zavrne oni skoro zamerljivo. »Potem pa žena	A
moja; kdor največ govori, ta ne kupi.« »Je li	lepa?	« vpraša sodnik. »Oh, tu se je oglasil idealist	A
»Zrastla je!« »	Lepa	je!« pristavil je Lovšev Boštjan, ko sta bila	A
zaradi tega, ne smemo trditi. Deklica je bila	lepa,	jako lepa, in ako je ne opišemo natančneje,	A
ne smemo trditi. Deklica je bila lepa, jako	lepa,	in ako je ne opišemo natančneje, opuščamo to	A
»Samo to?« sili gospa očitajoče. »No, pa	lepa	je tudi ‒ ako to želite, milostiva!«Koren se	A
starec ‒ in slepi tudi niste, a če pride tako	lepa,	mlada in bogata deklica v našo družbo, pa ‒	A
Vtem je prišumela Elza mimo. Bila je	lepa	žena, lepša nego prej deklica, in ona mirna	A
približal!« omenil je adjunkt in vžigal smotko. »	Lepa	varnost je to!« deje porogljivo koncipist in	A
tiči pa le vlada, nemškutarstvo in klerikalci!	Lepa	zveza to; a mi jih moramo pobiti.To ni več slovensko	A
katero je pravo. Da jih ne zamenjam, ta bi bila	lepa;	kje zaslužim zopet tiste groše, kateri so mi	A
križem, vse narobe,« kričal je prišlec, »to bo	lepa	beseda jutri!« »I, kaj pa je?« zinil je zamolklo	A
Igra, igra, to je glavna skrb. In moja	lepa	vloga ‒ stavim, da bi se nikdo tega doktorja	A
Dandanes se tudi po čitalnicah ne protivijo temu in	lepa	noša je to.Ali ni istina?«	A
Vsi pridejo k besedi!« »Je li	lepa?	« »Nisem je videl, a opoldne pri obedu je sodnijski	A
bi jim tudi naročil nemško odgojevalko!« »Pa	lepa	bi morala biti!« smeje se Koren. »To je, da	A
tridesetletna soproga Boletova je bila jako	lepa	dama in okusna njena obleka jo je storila še	A
obljubil po Boletu.« »Ah, kako ste prijazni!	Lepa	hvala vam.Kadar se v prihodnje snideva, čudili	A
Mlada je bila ona, menda komaj osemnajstletna,	lepa,	izobražena in ‒ recimo ‒ duhovita. Pa čemu bi	A
sploh nekaj izpregovoriti s svojo plesalko. »	Lepa	je, kakor vse, katere se pod vašim nadzorstvom	A
Bog varuj! Sami ste prepričani, da je beseda	lepa,	in doma v skrivnem predalu svoje pisalne mize	A
sama zmožna bila govoriti. In ta žena je bila	lepa	in še mlada. Hrast je grizel konce svojih brk	A
katerih sta bila spremila Boletove do voza. »	Lepa	veselica, lep ples je bil to!« reče Meden.	A
zraku, ka-li?« »Nima li res nekaj čudnega ‒	lepa	prva majnikova noč?« »Skoro da!	A
stran 89 . / Megla ima prav; ta žena je res	lepa.	Vi je še niste videli, doktor; toda povem vam	A
Ni mogoče, da bi bila ona tukaj! Pa ona ‒	lepa	in mlada, mož pa star in bolehen in ‒ bogat	A
zavrne jo kovač, toda jako pohlevno. »No,	lepa	je ta!Ti boš pa bajto zapravil, ka-li?	A
stresnilo jo je, ko me je videla ‒ in kako	lepa	je, kako krasna ‒ ah ‒.«	A
je naglo, »zamislil sem se skoro v ona leta;	lepa	so bila, lepša morda nego ‒« Končati ni mogel	A
sarkastičnim smehom. »Eno si boš omislil, in da bo	lepa,	o tem priča dosedanje izkustvo.« »Dobro, dobro	A
povodcu prevajal gor in dol. Žival je bila	lepa,	plahkega, potegnjenega života, tankonoga in	A
blagor možu, ki ne gane, ne zmoti ga podoba	lepa!	Bridkosti srčne so neznane, neznana mu ljubezen	A
»Ne, ne, ničesar ne pogrešam! Hvala	lepa!	« Hotela je dalje.	A
tega ni storil. In res je stala kmalu potem	lepa	kočija pred gostilno, v katero sta bila vprežena	A
in vi posebno, gospod adjunkt!« »No, ta je	lepa!	Odkar sem tu, govorim vam o svoji ljubezni, pa	A
tako neumni, da Julki vse verjamete -« »Hvala	lepa!	« zine Vrbanoj in zopet zardi. »Da, da	A
»Jako hvaležno delo to, kakor vidiš - hvala	lepa,	gospodična Marušica; midva se pač umejeva in	A
je že taka navada pri nas - ti mlaji!« »In	lepa!	« pritrdi Vrbanoj in s tem tudi izgine iz družbe	A
pri nas in njega Ančka tudi ne bode vedno taka	lepa	vitka deklica, katero poljubiti mora biti posebna	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani