lepa (1.901-2.000)

tudi zdaj okoli njega, bila znana iz davnine in	lepa	in veličastna, pa vendar taka, da mu je polzela	A
misli viharno in misli in ne razume. Noč je	lepa	kakor še nobena tisto leto.V vetru se vali novo	A
govoriti na glas. Gostilničarjeva hči je bila	lepa	zlasti v život.Ko se je drsala mimo naju, jo	A
»Kje pa si?« sem ga vprašal. »No, ta je	lepa!	Kje drugje kakor v javni hiši.	A
Marija, kraljica angelskih korov, je neskončno	lepa	in domača.Veselo hodi gori in doli, smehlja	A
so odkriti in vsi pojo pobožno in mogočno:	Lepa	naša domovina, oj junaška zemlja mila, stare	A
njegovi gospodinji prazna tista soba tik njega,	lepa	soba, lega solnčna, zidovi stari in suhi. Nasmehnil	A
Ponudila mu je roko. Hvala vam	lepa!	Stanovala bova tako blizu skupaj.	A
prisegel. Da take dame, kakor je ta, ki je	lepa,	mlada in zdrava, ne bo našel več v stanju, v	A
pričel važno in pogledal k oknu, kjer je sedela	lepa	soseda. ‒O pardon, je čudno vzkliknil in se	A
prostodušno, ozke moške roke s tenkim, suhimi prsti.	Lepa	roka je kakor lep obraz.Za svojo osebo bi se	A
‒Dobro. Torej za vas sem	lepa	gospa.Hvala, moj lepi gospod.	A
Dovolite,« je dejal, »jaz sem vse slišal.« »No,	lepa	reč!« »Slišal sem nehote, dovolite mi odkritosrčno	A
na provizorično svatbeno potovanje. Bila je	lepa,	mlada, blagajničarka v neki kavarni, ki zdaj	A
Tvoj itd. No,	lepa	reč, kaj ni res?... No, saj je vseeno ...	A
odpotoval v Nemčijo. Gospa grofica je bila silovito	lepa.	Če je imela njena hčerka še tako mlado in lično	A
opekastordečem krilu, ki ga je večkrat oblekla, naravnost	lepa.	Vendar je ona vedno skrbela za to, da sva živela	A
njen močni in lepi vrat. Njena polt je bila	lepa,	bela in vlažna.In nekaj je ležalo po njej, nekaj	A
zasmeje baba. »Kako sta pa vidva mlada, lična in	lepa!	O ti angelčka ti!«	A
korakal neko davno noč proti svojemu stanovanju.	Lepa	noč je bila, po ulicah prijeten hlad, vse tiho	A
povedal prijatelj Julče iz svojega potovanja,	lepa	tujka, ki je sedela ves večer pri nasprotni	A
Recimo Gizela. Kako je bila	lepa,	če se to pomisli, kako je gledala s svojimi	A
hrepenenje po prihodnjosti, ki baje pride bogve kako	lepa	in bogata, je nekako zastalo, obtičalo nekje	A
modrovala ni, kregala se ni. Kakor ovčica je bila:	lepa,	živahna, pa ponižna in skromna.Nekoč, pred Veliko	A
ona ne. Gleda mirno, zastavna je, visoka, no,	lepa	pevka. Brrrr!	A
zopet šetati gor in dol. Marica je mlada in	lepa	in ga ogleduje zdaj začudeno. Na zofi sedi,	A
med teboj in menoj, vsega konec! No, ta je	lepa,	sem rekla!Vidva, tvoj oče in moj oče, sta se	A
se vračata v svoje mlado domovje. Oba sta	lepa,	visoka in mlada.Ona gleda skozi okno.	A
S Sevnikarjem občuje kakor z bratom.	Lepa	je, to se ji mora priznati.Jako razvita, krepka	A
hudih dejanj. »Sedi bliže,« poje nos, »tako	lepa	si kakor rožmarin ali roženkravt in rad te imam	A
zdaj proti desni, kimala in se smehljala: »No,	lepa	reč?Celo večnost te že ni blizu!«	A
hipni zadregi, pravim za par kron in: nič! Hvala	lepa!	Ljudje so bagaža!	A
Nimam jih. Haha,	lepa	reč!Lepo si nas pozabil.	A
segel po njeni desnici. Luna je sijala, velika,	lepa	... njo, Albino seveda, sem potegnil k sebi, bilo	A
Jaz sem jo samo gledal in ta njena izredno	lepa	zunanjost je delovala name tako, kakor bi mi	A
oženjen, v katerega se je zaljubila mlada in	lepa	gospodična.Ravno to, kar je bilo drugim zoprno	A
človeka brez pomena, dokler ž njimi ne govori. Ni	lepa	in ni grda. Gospod Peterlin stopa po veži malomarno	A
široko vrata in se oglasila. ‒No, ta je pa	lepa!	Poljubujeta se, saj sem vedela.	A
ironije. In zraven si je dejal v mislih: No, ta je	lepa!	Vedno mi gleda čez rame!	A
‒Ni treba, je že dobro. O hvala	lepa!	Cerkev ima spredaj hodnik, s katerega vodijo	A
se obrnila in rekla: »Pojdiva na hodnik, tako	lepa	noč je nocoj.« Ciril je vstal in nesel za njo	A
nazaj in gledal predse v steno »Kako je zdrava,	lepa,	« je vzkliknil v mislih »Kako strašno sem vanjo	A
korakal neko davno noč proti svojemu stanovanju.	Lepa	noč je bila, po ulicah prijeten hlad, vse tiho	A
povedal prijatelj Julče s svojega potovanja,	lepa	tujka, ki je sedela ves večer pri nasprotni	A
Recimo Gizela. Kako je bila	lepa,	če se to pomisli, kako je gledala s svojimi	A
hrepenenja po prihodnosti, ki baje pride bogve kako	lepa	in bogata, je nekako zastalo, obtičalo nekje	A
več kakor trideset let. Čudni bolnik, njegova	lepa	žena, svit kavarniških luči, vse se mu je pletlo	A
spremenili možgani v žerjavico. Ona je bila jako	lepa.	Na sebi je imela široke atlasaste hlače, preko	A
novejše in brez vsakdanjosti. Žena ni žival, ni	lepa	stvar, ki bi za denar menjavala gospodarje.	A
Saj nič ne zamerite?« »Ta je	lepa!	« se je zasmejal Pušnik.»On naj bi mi zameril	A
Nimam jih. Haha,	lepa	reč!Lepo si nas pozabil.	A
. / stran 128 . / Luna je sijala, velika,	lepa	... njo, Albino seveda, sem potegnil k sebi, bilo	A
Jaz sem jo samo gledal in ta njena izredno	lepa	zunanjost je delovala name tako, kakor bi mi	A
hudih dejanj. »Sedi bliže,« poje nos, »tako	lepa	si kakor rožmarin ali roženkravt in rad te imam	A
zdaj proti desni, kimala in se smehljala: »No,	lepa	reč?Celo večnost te že ni blizu!«	A
njeno naklonjenost in ljubezen. Evelina je	lepa:	tisto je resnica.Visoka je in tako vitka in	A
stanuje nad našo vasjo na višavskem gradu, ki je	lepa	kakor angel v oltarju in ki ji šumijo krila	A
miši plezajo na vreteno in klestijo prejo.	Lepa	je in lepo gleda z oltarja dol po cerkvi gostoljubna	A
me hočejo zavleči v pogubo. Mesečna noč je,	lepa	spomladanska noč.Rahel veter diha skozi sveže	A
bilo vmes dekleta. . /\ .. stran 44 . \/	Lepa	si, si mislim, pa se boš izgubila s tistim ciganom	A
Kako bi se mi spalo, ko je vaša povest tako	lepa	in resnična.Do konca pripovedujte, in kadar	A
ko je tako slonela in gledala vame, je bila	lepa	kakor svetnica. »Nikoli, nikoli!« je odločila	A
bila, kar na obrazu se jima je poznalo. Ej,	lepa	je mladost, če jo imaš s kom uživati.Če ti pa	A
Pa hčerko imaš, pokaži mi jo, ko vem, da je	lepa!	Mati je lepa, pa je še hčerka taka kakor mati	A
pokaži mi jo, ko vem, da je lepa! Mati je	lepa,	pa je še hčerka taka kakor mati!« Prijazno tako	A
z rame in prične z njo mahati po Anžičku. »	Lepa	je ta!« - govori Anžiček in ga opleta s palico	A
pokaže na pragu krčmarica, kakor bi jo poklical.	Lepa	je, visoka, močna in še mlada.Zagorelega obraza	A
Izpostaviti tebe ali izpostaviti sebe?	Lepa	sladoledarka mi zamolči odgovor.Gledam jo sramežljiv	A
: Vse v redu, se mu spet oglasijo. Eva je	lepa.	Ničesar ne morejo vedeti o Evi.	A
Drugače ni ne vas ne nas. Eva je	lepa.	Pojdi proč.	A
Zakaj so mu posredovali sporočilo, da je Eva	lepa?	Velja to za planet ali Evo žensko?	A
podzavestjo, ki se igra z menoj. ): Eva je	lepa.	(: Da.	A
(: Da. Eva je	lepa	in topla. ): Pritrjujem. Eva je topla.	A
Eva je topla. (: Katera Eva? ): Eva je	lepa.	Pojdite proč.	A
planet. . / . / stran 141 . / ): Eva je	lepa.	(: To vem.	A
prišla na misel, da jo imenujeta po meni?« »	Lepa	si, Eva.Tudi oni nenehoma ponavljajo, da si	A
si, Eva. Tudi oni nenehoma ponavljajo, da si	lepa.	Čeprav ne vem natančno, ali mislijo tebe ali	A
zapis; čudna ženska, nekako drugačna od drugih.	Lepa?	Ne ve, če bi temu lahko rekel lepa.	A
Lepa? Ne ve, če bi temu lahko rekel	lepa.	Ima pa vendar nekak čar, ki ga druge ženske nimajo	A
so ga primisleki, najbrž bi iztiril Iksion.	Lepa	reč.Nikoli več ne bi našli Septime Ore.	A
povzroča lahno omotico pijača ali njegov pogled. »	Lepa	si, Eva,« šepne Uri in ji položi dlan na hrbet	A
ušes, ko nadaljuje: »Tudi oni so rekli, da si	lepa	...«	A
je oglasila. Nekajkrat so ponovili, da je Eva	lepa.	In ko sem hotel vedeti, če mislijo planet ali	A
koristnosti in nekoristnosti. Mislim pa, da je Eva	lepa.	« Zdaj se Eva spet jasno zave Rafove navzočnosti	A
rdečih kraterjev z nekakšnimi izrastki ... Eva je	lepa.	Eva je čudež čudežev.	A
O Zemlji se ti je sanjalo.	Lepa,	zelo lepa je bila tvoja Zemlja. Kot sestra Droma	A
O Zemlji se ti je sanjalo. Lepa, zelo	lepa	je bila tvoja Zemlja. Kot sestra Droma, čudovita	A
prilezel iz Bachovega podzemlja in potemnel.« »	Lepa	si, kdorkoli si,« vzneseno reče. Nasmehne se	A
. / . / stran 96 . / Oj, mladost, kako si	lepa,	ko bežiš vsevdilj pred nami...Kdor vesel če biti	A
v tisto ostudo. Rada bi stopila na novi svet	lepa...	«	A
koži se iskri, kot zvezde na nočnem nebu. Kako	lepa	si, Iksia... Vrača ji božljaje, ljubkuje lase	A
grda sem!« vzdihne. »Kakršnakoli si, vedno si	lepa...	« ji reče. »Šališ se.	A
v oblake. »Lahko tebi, ki si večno mlada in	lepa,	« ji poočita. »Na Zemlji so ostareli ljudje govorili	A
obraz pa je postala nekako poduhovljena, zares	lepa.	Ko le ne bi te lepote kvarila s pretiranim šminkanjem	A
name okobal, sem se zavedel, da je ta neznansko	lepa	ženska mlajša in lepše izoblikovana od Milene	A
Selanova Marija je bila navsezadnje še zmerom	lepa,	zelo lepa gospodična. Tudi nisem pretrgal stikov	A
Marija je bila navsezadnje še zmerom lepa, zelo	lepa	gospodična. Tudi nisem pretrgal stikov s Prekovim	A
še zmerom lahko rečemo, da je tudi skromnost	lepa	čednost.« S tem je bila zadeva z nagrobnim govorom	A
ospodarice. Svobodna je in celo v svoji neomikanosti	lepa;	to dekle ne pozna ne hlimbe ne skrivanja v svoji	A
iz drugega osvetja, kot si si me domišljal;	lepa	ženska sem, lepa, kot je lahko samo višjeplastnica	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani