lepa (1.401-1.500)

oddihujem. ‚Kaj pa je, Ana?’ priplava gospa,	lepa	gospa, bela gospa, svečo drži nad glavo, da	A
ljubezen do kmečkega dela in trpljenja. Vsa ta	lepa	domačija lahko prav hitro zagrmi, če si prav	A
/ . / stran 41 . / »Če je kmetija še tako	lepa	in dobra, mora opešati, če ni gospodinje in	A
»Ni čudno, če je ne more pozabiti.	Lepa	domačijica!« »Bog ve, ali je Trlepovina zavarovana	A
kljunil spomin davno, davno odsanjanih sanj. O,	lepa	noč, tiha in mehka noč je bila, ko ji je prvikrat	A
spet začel Brnad, »je bila na Grmu šivilja,	lepa	ko solnce po deževnih dnevih.Pa kaj bi ti pravil	A
goreč in zdrav in močan kakor hrast. Ona pa	lepa	in čista ko lilija.« Zadnje besede je govoril	A
matere reva nima več, samo očeta. Mlada je in	lepa,	kakor je bila njena mati, in dote bo treba.	A
»Tisto pa tisto,« godrnja Brnad. »Dota,	lepa	dota!Kar mora biti, mora biti.«	A
mislila o meni.« »Hihihi,« se je veselo zasmejala	lepa	Matilda. »Naka, take pa še niste razdrli nikoli	A
je zagledal blagajnika, se je zdrznil, in vsa	lepa	slika, ki ga je ravnokar omamljala, je otemnela	A
plečih. Najbrž je bila to zapeljiva kretnja,	lepa	slika, zakaj Marija jo je ponovila in je obstala	A
to lepo razumeš.« »Pusti, Marija mora biti	lepa	in najlepša, pa je!« »Da, in dišati mora za	A
so hitele mimo njega in se spet vračale kakor	lepa	pesem, ki je predrzno sedela na njihovih ustnicah	A
kretnjami in z lahkimi gibi kipečih teles ena sama	lepa	in ubrana harmonija lepote, zdravja, mladosti	A
»Beži, beži! Moja si, mlada in tako	lepa	si ‒ Bog sam je dal, da sva se našla.« In Marija	A
neba in bi ti ga položil v naročje, ker, glej,	lepa	luna pada pred teboj iz obupa v mrak, in vse	A
bi vzela, če se imava rada?« je silil. »Prav	lepa	hvala!Samo s tem ponižanjem mi prizanašaj!«	A
misliš nič nase? Saj ne boš zmerom mlada in	lepa!	« »Ko ne bom več mlada in lepa, se bom omožila	A
zmerom mlada in lepa!« »Ko ne bom več mlada in	lepa,	se bom omožila.« »Kdo te bo maral takrat in	A
omami, ki je bila prekratka in tako neskončno	lepa.	Z zaprtimi očmi je ždela v kotu vozovnega predela	A
računstva vtepal pater učitelj. A zdaj je	lepa	učenost pozabljena, dečki se igrajo viteze in	A
kakor bi čakala ženina, ne pa meniha.« »Da, kar	lepa	je. S čim neki si maže lica?«	A
stran 63 . / Kjer je v Velikem Gabru danes	lepa	Jerajeva domačija, je tačas gospodaril praznik	A
krotka je, prijazna in ‒ da boš vedel ‒ tudi	lepa,	prav všečna.«Nalašč se je nekoliko lagal.	A
Gospod Ambrož se je udobrovoljil. »Kako je,	lepa	Lizika?« je v vinskosti tiho vprašal in se sklonil	A
se je pomirila. Prigoda se ji je zdela že kar	lepa,	smehljala se ji je. Ko so prišli iz Stehana	A
je že vonjiv, topel ‒ ljuba pomlad, kako si	lepa,	dobra! Po cesti je pridirjal sèl in gospodu	A
Lizo in se ji nasmehnil. »Kako je zdrava in	lepa!	« je spet vedel.Ta misel ga ni več pustila.	A
gospodinjo ... Ozrl se je, za njim je gledala	lepa	Rádohovina, na njivi za njo je bila bela lisa	A
pogledi jo lovijo, tako ti je na oko, mlada in	lepa,	kakor je.« »Pa res.	A
zdaj, glejte, se je izkazalo, da Liza ni samo	lepa,	marveč ima tudi srce ... »Velika res ni in tako	A
in napojiti jih moramo.« »Nič se ne trudi,	lepa	Liza,« so se prežuni branili, »saj so mi že	A
bel obrazček: »I, kaj pa slepuriš todkaj?« »	Lepa	si, srce mi rjove po tebi, vse misli in želje	A
razločil slike ni, le iz vljudnosti je rekel: »	Lepa	slika.« »Zame najlepša,« je oni vzdihnil; »prednjo	A
vprašal: »Povej, kaj bi rad?« »Kajne, med vami je	lepa	navada, da kratko in malo odsekate roko tlačanskemu	A
požro vse,« se je desnica važno oglasila. »	Lepa	bramba, ko Turek ali kdor že vre čez mejo, kadar	A
kaj bi jaz z baroneso?« se je sin zasmejal. »	Lepa	je, mlada je, bogata je, hiteti morava, h klarisinjam	A
ponosni Štepič sprejme za zeta. »Tončka je	lepa,	je mlada in je Radohova,« je Štepič povzdigoval	A
pater Angelik. »Precej morajo priti šivilje,	lepa	bi bila rada ob tebi v Trlepovi cerkvi.« »Taka	A
mladi Štepič?« se ji je vse smehljalo. »Da,	lepa	Štepka!Vem, da si mojega življenja boljši del	A
Minkec, kaj se ne bojiš, da ti sonček opali	lepa	lička?« jo je pozdravil in pridržal konja.	A
»Saj je kristjanka.« »	Lepa	kristjanka!« je sveta jeza že zavrela po Janezu	A
ne račite zamuditi!« »Pojdem, prilika je res	lepa.	« »Da, da, saj vas pospremim v klop naše gospode	A
vedeli niste.« »Vsi vemo to prav za trdno, o	lepa	Agica!« se je krojač branil hudega očitka.	A
belilo že sedemkrat sedem let! Vsaka plemenita in	lepa	gospa, kamor pridem, jih hoče imeti, da me zanje	A
Ančka se je že dopoldne oblekla za poroko.	Lepa	je bila v dolgem belem krilu s kratkim životnikom	A
je gledal, v grlu ga je dušilo. »Tudi ti si	lepa!	« je čez čas rekel družici, Radohovi Tončki.	A
ne damo iz hiše in ne damo, tako je pridna in	lepa.	« »O, tudi ženin je otorej, da je bo vreden:	A
pripelje nevesto Ančko. »Hoj, ta je prava, ta je	lepa	nevesta za našega ženina, brž brž mu jo dajte	A
drugem stanu. Tedaj sta neke noči dobila dva	lepa,	zdrava fantiča dvojčka.Pri svetem krstu so prvemu	A
ko sta čez tri dni videla na rokah pod kožo	lepa	rdeča imena očeta in matere. Po devet	A
v Nemški Gradec. Baron je precej ukazal mu	lepa	gosposka oblačila narediti.Dal mu je posebno	A
spodi in koder spusti, kar je prinesel. Bila je	lepa	štirioglata mošnjica iz žlahtnega rdečega usnja	A
ključek shranil. Mislil sem, zdaj je prilika	lepa,	da kaj svojemu sovražniku nagodim.O polnoči	A
ce klicati proti njemu na pomoč. Ta bi bila	lepa.	Ko ga sam lahko igraje užene.	A
Pegastega Risa hči. Sedaj pa ‒. Zorna Kalina je	lepa,	da nobeno drevo njenega imena, ko ozelene goščave	A
nazaj na domače kolišče. Bila je spomlad in pa	lepa	lunina noč. Pa je še vedno videl stati ob ograji	A
je zamislil Bor, »mladenka je zares brhka in	lepa.	« Presukani je povabil Ovnovca v veliko Ostrorogovo	A
O, kajpak! Priložnost bi bila res	lepa,	ko ne bo ne njega ne Risa doma.Grčavi Brest	A
me nič ne boj in stopi bliže k mojemu ognju,	lepa	Zlatolasa Lipa.« »Rada, če me vabiš.«	A
prepasnico tenak zlat obroček in ga izročil Jelenu. »	Lepa	je,« je prikimal Ostrorogi.Zapestnico pa je	A
Kar poklical je mladenko: »Zvesta!« »Hoj!«	Lepa	lončarica Turovcev je smuknila v grmovje. Oprezni	A
Ga že opozore.	Lepa	poletna noč se je nagnila že na jutro.E, če	A
rad, moje sestre hčer. Čedna mala punca, tako	lepa,	da bi jo ciganje ukrali, ko bi jo videli.Od	A
prostor ob potu širši in . / . / stran 60 . /	lepa	zelena trava je rasla tam, kjer je bilo včasi	A
namreč. Kamniškega mestnega sodnika Gavriča	lepa	hči Rezika se je bila, in sicer brez prave brambe	A
Leonu ena najlepših, kar jih je kdaj slišal. »	Lepa	je narava, lepša in višja pak je njena krona	A
pa nikakor ni mogel seznaniti. Zdaj se mu je	lepa	prilika našla. Lahko je šel na pošto in imel	A
Jaz coprnica? Neža Rožmarinka je poštena žena,	lepa	žena, prava žena.Vrag ve, da nisem coprnica	A
/ stran 53 . / ta in oni dejal, da je manj	lepa.	Leonu, to se vé, da se ni zdelo poslednje.	A
nekako radostno poseže po njej. »Zame bo vedno	lepa,	četudi vela,« pravi.»Sicer pa mislim, da lepota	A
Pridiga je bila še dolga, morda je bila tudi	lepa,	ali Šepcu ni do srca segla.Potuhnil se je, v	A
bi si upal župan ugovarjati kar naravnost.	Lepa	pomoč bi bila.« Vendar pobožna žena ni vedela	A
»Poznam to pesem! Stara je, tudi	lepa	in resnična za tiste, ki jo z vernim srcem poslušati	A
izneverili,« pravi Leon smejé se. »Svoboda je zares	lepa	beseda, ali tukaj jo le pustiva.Ločiti se mora	A
najprvo zagledamo in najraje gledamo eno, ki je	lepa,	« pravi Leon. »Če do deklic prideva, potem pustim	A
veselila, in prva polovica spomina nanjo je	lepa,	tako da bi morda moral sam sebi pravičnejši	A
koncu branja naglas smejal ter vprašal: »Ali ni	lepa	pisma dobival ta kisloobrazni profesor?« »Meni	A
mu je tudi prizor na misel, kako odločna in	lepa	je bila danes Matilda, ko je svojega ženina	A
dobrega reda in obnašanja in marsikatera druga	lepa	lastnost je mladeniču pridobila podpornikov	A
Spak, ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ha, ha! kaj ni	lepa,	pesem o meni, kaj?« »To si sam zložil?	A
misliti, da je kraj, kjer sedeva in sanjari	lepa	deklica, najsi bode tudi nam neznana, mikaven	A
tistih obličij, ki po eni strani lahko veljajo za	lepa,	po drugi pa se lahko o njih reče, da jim še	A
pomeni, da je srečo v grad prinesel.« »To ti je	lepa	druščina, kajne, Manica, gospod učenik in capin	A
Jeminej, to so bile urice! Na Starem trgu je bila	lepa	Nežika, tista nam je točila do štirih čez polnoč	A
človek tudi svoje slabote spozna. Ponižnost je	lepa	čednost.Druge krati bi vam take nepremišljenosti	A
padla, da mi ven pridemo. Zbrana je bila v hiši	lepa	druščina ljudi.Če rečem, da so jim godci godli	A
tolikanj rajši, ker si je mož želel, da pride	lepa	lastnija Polesek, nekdaj s Slemenicami zedinjena	A
je storilo. Zdaj šele je videl, da je Manica	lepa,	da on lepše ne najde. Lovreta tedaj še pogledal	A
Pojdi tedaj v grad, če ne greš še spat. Tam je	lepa	druščina, doboš lahko pijače!« Martinek se čudno	A
je bila stara tačas kakih devetnajst let.	Lepa	ni bila po obrazu, pa imela je lepo dušo, srce	A
manjši, kolikor više se je vzdigoval. Nastala je	lepa,	tiha noč, brez sape in brez oblakov na nebu	A
»No, zakaj ne spoješ do kraja? Ta je	lepa,	zapoj!« reče fantè, ko je berač naenkrat nehal	A
hišo in konji zobljejo. Tedaj mora biti ona	lepa	sopotnica tudi tukaj. Ali bi se ne dalo začeti	A
prizor. Mlada gospica Lina ‒ to ime je čul ‒	lepa,	vse sreče vredna deklica, a v tej okolici!Le	A
vlada, kar, pravijo, da ni vseh starih devic	lepa	lastnost. Preden je Ivan znal kako, zavila je	A
čisto prosta slik, katerih središče je bila	lepa	gospica. Vsaj nobene nedelje ni zamudil atimi	A
enkrat jaz predstavljal gospé novega gosta. Vi,	lepa	gospodična ‒ kako se že pišete?Veste, da znam	A
ženska ljube . / . / stran 81 . / zen je mladosti	lepa	zvezda ‒ ha! ‒ ali tudi tu prihaja umazana sebičnost	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani