Čas je, da gremo.« Iz kamre je stopila Ančka, nevesta, postavna in lepa, v odpetem židano belem kožuhu, izpod katerega so se svetili rdečkasta žida in črn žamet in težak srebrn sklepavnik. Na čelu ji je blestela, na sredo avbe z zlatom uvezena, velika očnica, katero so kakor kraljico obkrožale druge gorske rože.