lepa (1.101-1.200)

samo zato, ker je bila na svetu in ker je bila	lepa.	Pa če je bilo v srcu trpljenje, je bilo slajše	A
Mrva klobuk ter odšel na cesto. Noč je bila	lepa	in jasna, in tisoč zvezd se je lesketalo na	A
večerno zarjo, ki ugaša smehljaje, mlada in	lepa	še ob smrtni uri in vsa polna svečane vdanosti	A
Molk in vzdihi ... To je bila	lepa	jasna noč, ko sem se vračal v hotel ...In moje	A
je stal tik za njeno ramo. ”Ali sem še kaj	lepa?	“ je vprašala z vročim smehljajem, sama sebe	A
mimo v dolgo in ozko dolino, nečkàm podobno.	Lepa	je bila dolina, vsa zelena, mirna, kakor nedeljska	A
je tiho, med vrbami skrit. Tudi pot je bila	lepa,	gladka, z drobnim belimi peskom posuta.Ob poti	A
ali ko smo prišli na pot, ni bila več tako	lepa	in bela, kakor se nam je zdela prej.Morda je	A
in neprijetna, ali tudi konec je nekje... tista	lepa	dežela...Komaj še smo mislili na préšce in zdi	A
PESEM Tudi ti ne boš pozabila name,	lepa	dolina šentflorjanska. Lahko se užaljena	A
trave, ne cvetic, celo kamenja ni bilo in prsti;	lepa	ženska z gosposko našminkanim veselim obrazom	A
sem sédel in prijazna ženska, ‚mlada pol, pol	lepa‘	, v belem predpasniku in črnem krilu, mi je prinesla	A
curkoma ves božji teden, nedelja je bila sijajno	lepa	in topla; in zrak je bil tako čist, da je slišal	A
vraga, ima opravila ž njim moja skrb? ... Tako	lepa	bi bila lahko noč nocoj!“ Na pesku so hreščali	A
nasmehu. ”Resnično, roža je vzrasla, kakor je	lepa,	ne samo v senci, temveč tudi iz smrdljivega	A
izginili kakor rosa. Med njimi pa je bila ženska,	lepa	kakor sam greh.Tako prešerno je sedela v krčmi	A
trudoma iz postelje ter se je napotil k oknu.	Lepa	je bila noč.Bela mesečina je bila razlita po	A
surovo se je zasmejal Polikarp. ”Ta bi bila	lepa!	S kesanjem, mislite, da ste opravili vse?	A
ponudil kaj takega; in nekateri psi imajo tako	lepa	imena!...	A
romal, in polagoma se je porajala v mojem srcu	lepa	misel.‚Odkod vse zlo?‘ sem premišljeval.	A
... Kaj pravite?	Lepa	krpa - poda se, takole na hrbtu prilepljena	A
nič sram? Vsi drugi, ki leže tam, imajo imena,	lepa	poštena imena - ti pa kakor nevernik!...“	A
»Zdaj ne bom hodil na polje!	Lepa	reč bi bila, da bi delal ponoči, podnevi pa	A
»In hiša! Moja	lepa	rodna hišica!Zmotil se je slepar, ali pa me	A
dolgčas bi mu bilo samemu v gradu, če bi mu umrla	lepa	hčerka in bi ponoči, ko bi ne spalo njegovo	A
nikoli več, ki je samo še pol resnica pol že	lepa	in neverjetna bajka; ob spominih je zakljuvalo	A
njeni nežni roki? O, ali pa morda da celo tista	lepa	tuja roža v njenem poročnem šopku, ki se je	A
preimenitni dnevi, tudi meni bi bila napočila	lepa	doba Matjaževa.Morda bi se bil celo oženil.	A
»Marko, kaj te ni nič sram? Tako	lepa,	topla noč je zunaj, ti pa se pariš na tej vroči	A
To je hrepenenje. Ne hodi za njim, kadar je	lepa	in topla noč, tudi ne, kadar je tvoje srce mirno	A
Marko?« »Kako bi spal, teta Agata, ko je tako	lepa	noč zunaj in ko je tako bolno moje srce!«	A
nisem rekel. Vse izgubljeno: dediščina bogata,	lepa	nevesta in veselo županovanje. -In ti, o teta	A
si otožen, Marko, ti lepi, mladi godec?« »O	lepa	ciganska devojka, kako bi ne bil otožen, ko	A
v plamen božja roka. V oči ti bom gledal, ti	lepa	devojka, in umrl bom od prežalostnega koprnenja	A
tako preprosto zdaj. »Pomisli, ljubica, moja	lepa	devojka, kaj se mi je sanjalo snoči!Sanjalo	A
kakor žive drugi ljudje? Res, vaša usoda ni	lepa	in vaša pot je bila trnjeva.Toda izbrali bi	A
ure, nato so se odpravili domov. Noč je bila	lepa,	četudi je bila polovica neba prepreženega s	A
stal je okamenel in je gledal za njo. Pisal je	lepa	pisma, ali ležala so na polici pod šolskimi	A
ugleda? Kdo, je pač mislila, da je pisal tista	lepa	pisma?... Nasmehnila se je, kadar sem jo srečal	A
izročiš svoj duševni mir in svoj telesni blagor!	Lepa	mora biti, ali ne tako močno, da bi bila v svojo	A
ogledalce in si je ravnala lase, da bi bila	lepa	in malo gosposka.Morda je v soboto zvečer sedela	A
pa ste me takrat pozdravili?“ ”Zato ker si	lepa,	Francka.Takega obraza, kakor je tvoj, nisem	A
ker vé, kedaj da je laž verjetna, koristna in	lepa.	Zna se pretvarjati, zato ker vé, kakšno lice	A
katera kraljuje na sredi mestnega vrišča. In	lepa	sreča, odeta v krasnem, bliščečem plašču zadovoljnosti	A
ni zadosti, da se imava rada? Jaz vem, da si	lepa,	in vem, da sem neumen in da te imam rajši od	A
zarja. Tiha in daljna se je razlila nad gorami,	lepa	kakor sanje; tja sva strmela in čudesna sladkost	A
prijaznim očesom v obraz, zato ne, ker je bila	lepa	in ker bi jo gledali tudi drugi.Tako nizkoten	A
je tonila, omahovala v hrepenenju - močna in	lepa	se bo vzdignila iz močvirja!“ Sam Bog vedi	A
mizo med naju, pa bova obadva lagala; ali ta	lepa	večerna ura ni ura laži!... Še roko mi dajte,	A
vesela, gizdava si stala pred ogledalom: kako si	lepa	- sumen je zaradi tebe, strahoma misli nate	A
izpraševala z vabečimi očmi: Povejte, ali sem res tako	lepa?	“ Od srda nase in na svojo podlost mi je bilo	A
ženska?“ je vprašal in si je obliznil ustnice. ”	Lepa	je navidez!“ je razodel učitelj Šviligoj.”Ampak	A
ko me niste videli celih petindvajset let?	Lepa	očetovska ljubezen!Jaz sem mislil, da vzdihujete	A
hitro po strmi poti proti kolodvoru. Noč je bila	lepa	in jasna.Na svetlem nebu so dremale zvezde v	A
zjutraj, in Malči mi prinese zajtrk. Ni bila	lepa,	saj si jo videl.Suho dekletce, slabotno, bledo	A
odpirat; ko se je poslovila od mene, je bila tako	lepa,	kakor nikoli prej in ne pozneje; ustnice so	A
bil zeló v zadregi. ”Tukaj ste torej zdaj ...	lepa	izbica,“ je dejal in se je hotel nasmejati.	A
let. Še napol otrok je bila, ko jo je poznal;	lepa,	vesela in vroča, kakor sam sončni žarek.Zares	A
Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako	lepa	kakor v tistem trenotku. Skozi vrata je sijal	A
stala moja mati ... stala je poleg vrat živa in	lepa	kakor nekdaj, s svojim otožno‐ljubeznivim smehljajem	A
Pozdravila ga je bila preteklost, vsa tiha in	lepa,	kakor je bila.In pogledal je svojo nevesto:	A
bi bilo in prijetno, da bi se spotaknila ta	lepa	in prijetna zvezda ter padla naravnost v sajasti	A
poskušala oprasniti z jeklenimi kremplji.	Lepa	žival je bila, pogled njenih udrtih, okroglih	A
mesto, sem videl svojo mater. Moja mati je	lepa	gospá.Klobuk ima na glavi, na rokah ima bele	A
”Čemu bi me bilo strah? Saj je	lepa	pot; po blatu hodi človek kakor po žametu!“	A
”Zakaj mora biti tako?“ In	lepa	mlada leta ji stopijo pred oči ... Lahko bi	A
kakšno prijetno življenje je bilo pri nji.	Lepa	Nežika je bila njena ljubljenka. Časih, po	A
čelom. Tam, glej, se razprostira domovina,	lepa	kakor paradiž.Zamolklo pesem pojejo gozdovi	A
pipe, žena mu sedi nasproti; mlada je še in	lepa,	od luči so rdečain svetla njena lica...Sedi človek	A
strmel z žarečimi očmi. Šla je mimo, vitka,	lepa	in mlada, mlad kavalir ob njeni levi strani	A
videla, sama si rekla ... Ti si mlada, zdrava,	lepa,	ustvarjena za življenje in za srečo, življenja	A
spremeniti ... Le to sem ti prišel povedat, ti	lepa,	mlada, mojemu srcu nadvse draga ... nikoli, niti	A
pred njegovimi očmi. Vedel je, kako velika in	lepa	je njegova naloga; zato se je ni lotil lahkomiselno	A
umetnik in človek. Ali ni se ustavil; dolga in	lepa	je bila pot pred njim in hodil je hitro.Spoznal	A
postaral in da je veliko izgubil, veliko zapravil.	Lepa	spomlad je bila zunaj, on pa jo je prepil, prespal	A
sladkosti!... Kakor angel si prišla, mlada in	lepa!	... Pridi k meni po tako dolgem času!	A
mogel vsaj površno sklepati, kje stanuje moja	lepa	ljubica iz prejšnjih dni ...O tisti prejšnji dnevi	A
ki jo poznajo le poetje in starci. Ženska je	lepa	reč, to je; lepa reč in drugega nič; zdi se	A
poetje in starci. Ženska je lepa reč, to je;	lepa	reč in drugega nič; zdi se mi, da je topopolnoma	A
prerodil v meni rajni trubadur ... Ti veš, kako je	lepa;	to se pravi, ti ne veš, ker si rekel, da je	A
to se pravi, ti ne veš, ker si rekel, da je	lepa	le za silo.Meni pa je bilo in še zdaj mi je	A
zdaj se spominjam, da je bila njena slovenščina	lepa	in čista in da nam je popravljala besede.	A
bil Slivarju nenavadno simpatičen. Posebno	lepa	je bila njegova brada, kakor iz mehkih, svetlorjavih	A
dolge poti; in zdaj se cesta širi, širi se vsa	lepa	zemlja naokoli ...In že je hodil z lahkimi koraki	A
dežela tam na jugu, ob morju in da je neizmerno	lepa.	”Ob morju je vaša domovina?“ je vprašala	A
njegovo srce; vedel je, da pride ona, mlada,	lepa,	uživanja željna ter odpre luč z brezskrbno‐predrzno	A
prestrašil ter se branil, ko se mu je odprla znana	lepa	pot navzgor.Prestrašil se je tistega trnja,	A
dolge bolezni. Vrnila se mu je v dušo tista	lepa	razposajenost, ki je izviralo iz nje toliko	A
bilo nikoli žal tvojih del, ki so bila tako	lepa	in jih nisi nikoli napravil, ker ni bilo človeka	A
lepi rožasti prti, koncem avgusta so izginila	lepa	zagrinjala izpred oken; plačana so bila v obrokih	A
hiteli pod njim v neskončnost. Nasmehljal se je;	lepa	se mu je zdela sentimentalna misel, ki ga je	A
slučajno skozi okno in takrat je prišla mimo	lepa	ženska.Postava vitka, visoka; pod bujnimi, rdečimi	A
najstletna ... šivilja ... nevesta ... obsojena za Božič ...“	Lepa	je bila nekoč - lepota tuberoze, opojno dišeča	A
”Nje bi ne bilo treba napisati ...	Lepa	je bila nekoč!“ Ona je namršila obrvi in	A
nekoliko slabo ... danes sem jo oblekla, zelo	lepa	je ... in komaj se prestopim, zašumi tako prijetno	A
predstavljati, da je bila ta ženska takrat jako	lepa?	Čudovito lepa.	A
je bila ta ženska takrat jako lepa? Čudovito	lepa.	Meni je pravil dacar o tem; on je bil namreč	A
lase, ob steno, ob mizo, ob stol je bíla uboga	lepa	glava in rdeči curki so curljali čez belo polt	A
odgovoril Krničar mirno in je posegel po kartah...	Lepa	noč je bila, ko sta blodila po ulicah Krničar	A
Nič več ne vem.	Lepa	stara pesem je v mojem srcu, besed pa ji ne	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani