lepa (901-1.000)

potrdilo v misli tole razumno uvaževanje: Liza je	lepa	ženska, v vseh ozirih koristna in prikupljiva	A
kaj se skriva lepega za tem grdim zagrinjalom;	lepa	je časih hiša, izba nemarna; siv je časih zid	A
poljubila ga je!“ Resnično je poljubila Hojziča	lepa	Liza, toda v tistem hipu je omahnil na obadva	A
kam sanja spomin? Dva človeka, oba mlada, oba	lepa,	gresta roko v roki pod kostanji.Ona je otrok	A
da sem v skrbeh. Tako in tako: sedanjost je	lepa,	res lepa, toda Bog vedi, kaj nama dodeli prihodnost	A
skrbeh. Tako in tako: sedanjost je lepa, res	lepa,	toda Bog vedi, kaj nama dodeli prihodnost!“	A
so padale od čela na lice, od lica na tla. ”	Lepa	reč!Sama hinavščina je bila, kar je rekla, da	A
držal je suknjo v roki in je sedel na zofo. ”	Lepa	reč!Spoznal sem jo in je nisem spoznal ...	A
Mihael nad bradatimi zavrženci, temveč Liza,	lepa	krčmarica, je stala sredi izbe, Jareb je stal	A
”Glej, več sem verjel sanjam nego resnici!	Lepa	in blaga je bila resnica, moje srce pa je ni	A
zmajal je z glavo in je rekel: ”To pa to!“	Lepa	je bila gospa Liza, goreče ljubezni vredna;	A
se je smejal Hojzič. . / . / stran 210 . / ”	Lepa	reč!“ Nič ni odgovoril Jareb, tih in upognjen	A
rad šel s teboj, da te spremim do vrat, ker si	lepa!	“ Pogledala mu je v obraz z velikimi očmi	A
ima še oblečeno, lasé še spletene, da bi me	lepa	sprejela ...“ Ugledal je senco v oknu in se	A
proti durim in je stopil na cesto. Tam je bila	lepa	noč. ”Joj meni!“ je vzkliknil in se je udaril	A
je bil kakor od sivega kamna. Dolina je bila	lepa,	da ne lepše na svetu, kakor da jo je bil Bog	A
ter se je nasmehnil. ”Ali se me bojiš, ti	lepa	fara osojniška?Nič se ne boj -- stokrat sto	A
”In navsezadnje si še rekel, da tudi tista	lepa	hiša zraven farovža ni več moja in da sem v	A
in trdo skrb. ”Čegava bo nekoč ta dolina, ta	lepa	zibka naša?“ je vprašal v svojem žalostnem srcu	A
stvar taka, kakor je zdaj, ampak beseda je bila	lepa	in je ostala.Neki član intendance je celo razumel	A
prepričanja. S solzami v očeh mi tožijo Govekarji: ”	Lepa	stvar je prepričanje, lepa stvar je ideal -	A
tožijo Govekarji: ”Lepa stvar je prepričanje,	lepa	stvar je ideal -- ampak ljudje so neizobraženi	A
svetnik me je potrkal po rami. ”Resnično,	lepa	reč!Ampak čemu, prašam vas, čemu?“	A
nenadoma se je zasmejal naglas, tresla se mu je	lepa	brada in snel si je nanosnik, da bi mu ne padel	A
narod je ubožen ... In kje bi ostala potem tista	lepa,	poetična tragika?“ Vesel je bil gospod svetnik	A
vse v redu, čast je rešena in neumnost tudi.	Lepa	in velika je bila misel, da se postavi Prešernu	A
Študentu pa se je zasvetil obraz in tresla se mu je	lepa,	svetla bradica. ”Bodi že kakorkoli!“ je vzklikni	A
genljive podoknice, ko bi bil moral pestovati. O,	lepa	je bila Julija, in bogata, in aristokratska	A
... Ženska mora biti	lepa	... dolgočasna je tista vaša lepota, banalna brez	A
mestu in razkazuje svojo slavo. Bogata je in	lepa;	temu človeku se vse posreči.“ ”Bogata je	A
”Majerjeva.	Lepa	je in hudo bogata; suplent Komar jo uči slovenščine	A
Obraz gospoda Valentina je bil rumen, zgrbljen,	lepa	dolga brada je bila nekoliko zmršena, oči pa	A
nekdaj: tepec, lump, krvolok, trdosrčen oče,	lepa	hčerka, krepek ljubimec, ljubezen, prepir, žalost	A
zdaj pa mi dovoli, da si malo odpočijem. --	Lepa	si, Matilda!“ Žalost je bila na njenem obrazu	A
Pripeljal se je naposled župan, pripeljala se je	lepa	četa občinskih svetovalcev, dostojanstvenikov	A
-- Kako	lepa	prilika mi je bila dana, da bi ob tem svečanem	A
Nikogar nimam, ki bi me ljubil...“ Noč je bila	lepa	in kralj Malhus je bil sentimentalen že od narave	A
odpravila še ponoči z gradú. Tista noč je bila	lepa	kakor nobena dotlej.Po polnoči je oživelo vse	A
blagoslovljeni zástor! - Pomlad je zunaj,	lepa,	kakor da je prva: nedeljsko jutro je, sveže	A
Zdaj vidim, kam gre moja pot; strma je in	lepa,	tjà gre do sonca, ki sije nad hribom ...“	A
Ni se tako zgodilo!“	Lepa	večerna zarja je bila za hribom, vse hiše na	A
Saj si rekel, kako dolga da je še pot in kako	lepa.	To še začetek ni bil, tebe pa je strah!“	A
pred mano in strah me je.“ ”Bodi vesel, pa bo	lepa	tudi pot pred tabo.Ko te vidim tako žalostnega	A
gledal začuden. . / . / stran 128 . / ”Kako si	lepa,	Hanca!Pomisli, nikoli še mi ni prišlo na pamet	A
Pomisli, nikoli še mi ni prišlo na pamet, da si	lepa,	in vendar sem te imel rad ...“ Nasmehnila se	A
po tebi ... Tudi globel je bila danes prvikrat	lepa	in ne bo nikoli več; samo v mojem srcu bo ostala	A
pomisli, o delovanju za narod in tako dalje ... Kako	lepa	in poželenja vredna je naloga učitelja!Le preberi	A
zate ...“ In nenadoma ji je prišla misel, tako	lepa	in otroška, da se je nasmehnila sama. ”Na	A
uri od nečesa lepega, za zmerom izginulega ...	Lepa	je pot, v čudovite višave se vzpenja; toda glej	A
sta obadva in sta se zasmejala, on in tista	lepa	dama z gosposkimi belimi rokami.In ko sta si	A
No, Bog z njim ... Dekleta so	lepa	v velikih mestih in človeka izpreleti, če zašumi	A
ni hotel iz srca, izpred oči ni hotela tista	lepa	gospa v šumeči svileni obleki. Zadaj so se	A
govorila dalje, sklonila se je še bliže. ”Ampak	lepa	je, tudi ve, da je lepa!Našemi se, da bi me	A
je še bliže. ”Ampak lepa je, tudi ve, da je	lepa!	Našemi se, da bi me bilo táko sram na cesto.	A
in je sedel na klop poleg Hance. ”Čas bo, ti	lepa	mežnarjeva hči, -- ti beli cvet globeli senčnotemne	A
zjasnili in prsi so se oddehnile. Glasila se je	lepa	stara pesem -- kakor da je zasijalo sonce nad	A
Igrali so ”Županovo Miciko“, in ko je nastopila	lepa	županova hči, je izpreletelo Hanco po vsem telesu	A
je zaploskal in nasmehnila se je sočutno tudi	lepa	županova hči. ”Tako se je nasmehnila njemu	A
nato bi se pa stresel in bilo bi me sram! ...	Lepa	je res, ubijte me, če ni lepa!...“	A
bi me sram! ... Lepa je res, ubijte me, če ni	lepa!	...“	A
vrne preteklost! ... Ampak rečem ti: zelo je bila	lepa	in toži se mi po njej, kadar sem sam.“ Nejevoljn	A
napravila preveč koketno in neokusno frizuro. ”	Lepa	je in se ne da primerjati z nikomer, tudi ne	A
”To je ženska zate! Duhovita,	lepa,	temperamentna, čisto rojena za umetnika!Zame	A
pene samih pisanih idealov; tudi to je prav	lepa	zabava; prešerni skakač se koj nato spusti globoko	A
gledal, toliko bolj je razločil, da nebó, tista	lepa	božja plahta, ni privezana in pribita na vekomaj	A
daljni daljavi se je dramila zarja, čudežno	lepa.	Kurent jo je pozdravil s svetlimi očmi in	A
število tvojih čednosti, slovenski narod! Nadvse	lepa	je tvoja domovina - ali, Bog vedi, morda so	A
stark, ali tudi otroci so bili med njimi in celo	lepa	dekleta je videl Kurent.Stopali so zvrstoma	A
slovenski deželi se je razlegala tista stara in	lepa	pesem, kakor klic bridkosti in hrepenenja.	A
Dekle je reklo: ”Ne glej me tako žalostno, ti	lepa	domovina, nikar se ne jokaj ob slovesu!Dala	A
presunljivo lajala Leda, nadporočnikova psica.	Lepa	žival je bila; katere pasme, ne vem, ker v teh	A
	LEPA	VIDA Zunaj je sonce, ali sonce potuje	A
ga iznenadila. Tako je odprla duri narahlo,	lepa	mlada žena, belo čašico na belem krožniku, in	A
že nekoliko omeglila oči in da si bila jako	lepa,	ko si prebledela; in da je zadnji čas, da poveznem	A
dalj sem gledala tisto podobo, ki je bila tako	lepa,	toliko bolj mi je bilo sitno pri srcu -- rajša	A
na cesti: navadna ženska je bila, ne posebno	lepa,	ampak klobuk je nosila in hodila je s toliko	A
Marta se je ozrla z jasnim očesom na Almo. ”	Lepa	je, gospod, in veliko sreče vama želim obema	A
zapihal nočni mraz in glava ga je zabolela. ”	Lepa	svatovščina!... Ampak zdaj je vsaj razodeto, zakaj	A
ogledovala, je pač mislila v svoji radosti: Glej,	lepa	sem, nikoli še nisem nosila take obleke.In ko	A
in tvoja sestra ... tvoja sestra je zdaj jako	lepa	in uvaževanja vredna ženska ...“ S kljubovalnim	A
drugo: domovina, mladost, preteklost in vsa ta	lepa	ropotija, naj gre nazadnje še ta klavrni sentimentalni	A
in študenti. Pozno pod noč je stopila v izbo	lepa	ženska, ki so jo vsi poznali.Melitta ji je bilo	A
segel skrivnostim do dna. Melitta je bila tako	lepa,	da bi človek omamljen pokleknil prednjo, če	A
mi smiliš!“ Kakor je bila pred njim visoka,	lepa	in topla, mu je plala kri v obrazu od sramu	A
V tisti spaki je bilo oboje, spaka je bila	lepa	in ti si bil umetnik!V eni sami noči se je vzdramila	A
prazno; nihče ni vedel, kam je bila izginila	lepa	ciganka, prijateljica svojih prijateljev.Toliko	A
... Tista dva	lepa	obraza sta se spojila v en obraz; v obraz, ki	A
razodevajo edinole obrazi srečnih žena. Posebno	lepa	ni bila, tudi ne več posebno mlada; ali prav	A
mladosti. Drugi so rekli, da je bila nekdaj pač	lepa,	ali da je že postarana in vela; da je bile nekoč	A
sence; in oče, temni čarovnik, in tista samotna,	lepa,	bela ženska, ki se izprehaja po vrtu. Zadaj	A
nekjé poleg njé, ali tik za njó: ”Saj sem	lepa!	“ In bil je globok moški glas.	A
mali moj, zdaj pa je najin ves dan in še vsa	lepa	noč!“ Ko se je mehko in nežno privila k njemu	A
ponevedoma: ”Zdaj je najin ves dan in še vsa	lepa	noč!“ Brez spomina, kakor da jih nikoli in	A
Vso tisto noč je slonel Milan ob oknu.	Lepa	noč je bila, topla in tiha; listič na kostanju	A
Treuholdingen iz nemških romanov. ‚O Fani, ti	lepa,	nezvesta!Prav tako lepa kakor nezvesta!	A
‚O Fani, ti lepa, nezvesta! Prav tako	lepa	kakor nezvesta! Kaj bolj?	A
prikaže vsa domovina, kraljica v svojem sijaju,	lepa	brez primere, dobrotna brez mej, kakor je še	A
komedija! Nič se ne boj, saj si tudi tako dovolj	lepa	in poželenja vredna, ni šele potreba, da bi	A
obžárila nikogar. Nikoli ni bila Milena tako	lepa	kakor v tistih dneh in tednih.Ves mirni, resni	A
IX ”Življenje je	lepa	beseda - to je jedro vse prevare!“ je presodil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani