Po starem že klasičnem izkustvu je baš ono, kar je prepovedano ‒ on ni smel v grad ‒ najslajše in najbolj zaželeno. Zatorej je morda tudi pri Liscu ta slučaj, da nekoliko tudi zaradi nje ni smel v gradu bivati ‒ kakor je bilo iz gospenjih zadnjih besed soditi ‒ mnogo pomagal, da tudi njegova fantazija ni bila čisto prosta slik, katerih središče je bila lepa gospica. Vsaj nobene nedelje ni zamudil ob desetih maše in postavil se je vselej pred ono krčmo, kjer je grajska kočija čakala, da je mogel gospico videti in pozdraviti, ko se je s staro teto vozila domov.