le (1.701-1.800)

mal′ godrnja, včasih pa, kjer me vid′, prav′: »	Le	še prid′!« [ Bled ] Gormani že peljejo Gormani	A
opešala je živinca. Pripregli so konjičke tri,	le	vojz ga, vojz, bratec ti, hi, hi, hi! To vince	A
vsaki dan! »Nič, nič, nič ti men′ ne daj, samo	le	prid′ še kaj, samo le prid′ še kaj! Nič, nič	A
nič ti men′ ne daj, samo le prid′ še kaj, samo	le	prid′ še kaj! Nič, nič, nič ti men′ ne daj,	A
še kaj! Nič, nič, nič ti men′ ne daj, samo	le	prid′ še kaj oj vsak večir! Proč, proč, proč	A
hčerko pitala: »Če boš pri pajbi hajala?« »	Le	to, le to, mati moja, veselo je pri pajbi spati	A
pitala: »Če boš pri pajbi hajala?« »Le to,	le	to, mati moja, veselo je pri pajbi spati: dolga	A
. / stran 79 . / »Ljuba, tega ne verjemi,	le	samo mene objemi! Tebe ljubim samega iz svojga	A
prva je kukovca, ki nas bo klicala: »Kmetič,	le	pojd′ orat, ženka sejat!« Škrjanček pa prileti	A
Škrjanček se gor spusti, nam pa zažvrgoli: »Kmetič,	le	pojd′ orat, ženka sejat!« Prišel bo sveti Vid	A
ptiček, vzemi mu ga ti, . / . / stran 131 . /	le	stihoma in polahko, da se ne zbudi.« [ Bela	A
/ Travo bom zamenjala z ajdo Vmes naj bo	le	ozka sled za nekaj stopinj za najin klepet	A
/ stran 66 . / Za vrata sem zaprla večer	Le	majčkeno sem pustila priprta Da tu in tam pokukcam	A
stran 83 . / Sem kot mati na svetih ikonah	Le	malo bolj otožna in malo bolj grenak je nasmeh	A
sem Kot stotine škotskih kock ob obali Sem	le	apnenčasta Nič pečinasta ali visoka Kot tista	A
stran 92 . / Včasih sem tundra včasih pa	le	potujoč les razmetan po reki Na visokih kolih	A
razmetani reki, ki je bolj sipka kot sama«, se	le	ta piščal kaj kmalu pritaji med Tratami, med	A
razkrajanje po žilah. Ko me neseš v spanje in se	le	nasmehnem. Ker si v meni.	A
Se čuti odpih.	Le	kako morem stati? JE TIHO toplo v hladnem,	A
In najtišji prijatelj.	Le	tebe ni v njej. OB TEBI me zebe.	A
Votolen pesni o tradicionalnih pesniških temah ‒	le	kateri pesnik pa ne? ‒ saj njen svobodni, notranje	A
odstiranje, v malodušje in navdušenje, a ne	le	nad življenjem, temveč in predvsem nad poezijo	A
nikoli ne dotaknem neba Sem žarek pod njim Ali	le	ravna črta galebovih kril Ko med nebom in morjem	A
umetniško energijo in tenkočutnost. So »lepi« ne	le	v smislu ornamentike ali »koristnosti« (za meditiranje	A
ne dotaknem neba / / Sem žarek pod njim / Ali	le	ravna črta / galebovih kril / Ko med nebom in	A
ukvarjati tudi z likovno umetnostjo. Ustvarja	le	takrat, ko je preplavljena s pozitivnimi stanji	A
razstavo poimenovala Reiki podobe. Vendar je to	le	nekakšen kanal, po katerem prihaja na slikovno	A
kakšen dualizem!? Ali se za vsem tem skrivajo	le	različne zgodbe življenja?In vendar vse te linije	A
določljive, saj slike Angele Pajnkiher Prem niso	le	pretakanje, izžarevanje in odsevanje nevidnih	A
17 KOT LOKVANJ 18 METULJ IN VRTNICA 19 KO BI	LE	20 LE KAKO 21 NA OKENSKI POLICI 22 PRIDI 23	A
LOKVANJ 18 METULJ IN VRTNICA 19 KO BI LE 20	LE	KAKO 21 NA OKENSKI POLICI 22 PRIDI 23 SRČNI	A
ROJSTVO PESMI Besede tuja roka piše mi, in	le	smehljaj naprej, se mi zazdi, da le svarim se	A
piše mi, in le smehljaj naprej, se mi zazdi, da	le	svarim se sama pred seboj, ki bijem v sebi večni	A
izmed njih je v njem nekdo, a sam brez drugih	le	drevo! NE BODI ŽALOSTNA Globoko vase vdihni	A
meda ne zazna. . / . / stran 20 . / KO BI	LE	Prihajaš in odhajaš. Jaz pa ostajam.	A
mora vsakič znova umreti. Vzemi jo enkrat,	le	enkrat s seboj v slovo in naj na skrivaj začne	A
sama v tebi živeti. . / . / stran 21 . /	LE	KAKO Ustnice tvoje kot rože cveto, kot vrtnic	A
ti željo, ki gori, in z njo zanetim ogenj, ki	le	tli ... Razvnemi žametno telo, ki od strasti,	A
se zven besed, pomen njih, v daljavo. Včasih	le	za hip prodreta jasno še v sanjavo, omotično	A
njegovimi dlanmi in ni opaziti sledov strasti ‒	le	kaj prebuja jih v njem? Zdaj vem ...	A
povsod je že mirno in vsak sladko spi, jaz pa	le	zvesto še vedno ga čakam, kosilo na mizi še	A
kot vedno, v pričakovanju, nov dan že prihaja,	le	njega še ni! K jutru drvi mu ta noč nezadržno	A
želele iz ust so za me. . / . / stran 45 . /	Le	v meni na novo so vzklile spet misli, a čutim	A
pozabljene, v ta kraj. Na tratah najinih,	le	v gnezdišča stara, so vselile, zopet se nazaj	A
strmele, naenkrat so razprle lahka krila, in	le	za dan, ali pa za vedno, za njimi, ravnodušno	A
PREKO ROBA Če misliš, da je minilo, se motiš,	le	smisla ni več, da o tem govorim, ker v tebi	A
spoznaš, kaj vse brez naju mineva, prisluhni	le	temu, kar ti govorim, rada ob sebi imela bi	A
govorim, rada ob sebi imela bi tebe, ker res	le	takrat se mi zdi, da živim. LJUBIL SI ME, ZDAJ	A
kratek čas, nekdaj, tam, kjer si zdaj lahko	le	še želim, da bi bila. Nisem vedela in še slutila	A
da bi me zajel v svoj tolmun želja, si gledal	le,	kako počasi, še drugam sem čez brzice, čez previse	A
da lahko me piješ, to te ne skrbi. Zajemaj,	le	zajemaj, dokler se v meni voda še bistri, ko	A
bi v oči prepolne sreče, ki pogasi jim žejo,	le	pogled še, na vse, kar že vzljubile so goreče	A
sanje in šepetala spet naprej besede, ki tamkaj	le	lahko verjamem vanje. KONČNO LE RAZJASNITEV	A
verjamem vanje. . / . / stran 50 . / KONČNO	LE	RAZJASNITEV STO OBRAZOV Med vsemi tvojimi	A
STO OBRAZOV Med vsemi tvojimi obrazi, bil je	le	zame en pogled, zdaj živ je le še med spomini	A
obrazi, bil je le zame en pogled, zdaj živ je	le	še med spomini, nasmehov tvojih in besed. Zato	A
bi rad, da tam ostane, kamorkoli pride dama,	le	kako naj vsem ustreže, ko pa je le ena sama	A
pride dama, le kako naj vsem ustreže, ko pa je	le	ena sama!? KOMPENZACIJA Kot hrana za drevje	A
mračnost njune glasbe seda na vznemirjeno srce, ki	le	to, kar hoče, sliši, slepo, zavedeno je. Pesem	A
prodira. Ne išče smisla in ne išče stila,	le	da bi sama sebi zadostila. Odpira nove rane	A
starem spet. Vsi dnevi in noči v celem letu,	le	dan življenja skušajo postati, zato, edino noč	A
rasto, v tebi vse se budi. A dokler objemu so	le	do kolena, poljub še en čas naj le v meni živi	A
objemu so le do kolena, poljub še en čas naj	le	v meni živi. Ko nihaš med težo svojih občutkov	A
dotakne te ‒ a mislil si, da sklenil ščit je zate	le.	Ko zunaj njega si, začetek in konec ima, a ko	A
in konec ima, a ko vstopiš in se ozreš, vidiš	le	konca dva. Se prepustiš mu ali ne, odpelje vedno	A
vzplamti! Njen medli, up in mrak parajoči plamen,	le	v siju mojih želja še razsvetli tvoj obraz,	A
vidim nikogar, potem se mi zdi, da nekdo na tleh	le	z muko šepeče. Ozrem se, res, daleč tam nekdo	A
Nikjer nikogar.	Le,	škripajoči sneg. Počasi stopam pod obokom drevoreda	A
premraženim, blišč luči je obarval bele prevleke,	le	sledi so dokaz, da nisem bila tu čisto sama	A
kot da tu nikdar nihče stopal ni. Ostanejo	le	poležane bilke, ki ne vzdržijo pod težo njenih	A
je zdaj to, kar želel si, da je in da hkrati	le	ni, da skrito in tleče obstaja, da se ne greje	A
radosti okamenele, ker hrepeneča duša s spomini	le	sameva. LJUBEZEN DO TEBE Ko noč si zaželi	A
dnevu več prostora in ne pustiti soncu vziti,	le	premakniti se spet mora in tam spet želje potešiti	A
stran 30 . / NAJINA USODA Mar res usoda tuja	le,	mu solzo v oko peha, edina, mar moja, prav iz	A
obrne, in on izgine z njo za vekomaj, prek ran,	le	praske še lahko mi vrne. Zalučala najraje, sreči	A
najraje, sreči, bi kamen v obraz omike, čeprav,	le	zanjo sem prosila in ne želela prevelike ‒ postala	A
izliv. Spet se bova v njih utopila, če plavati	le	eden zna, razen, če rešilni čoln imaš pripravljen	A
naenkrat, kljub vsemu, med prsti spolzi, izpadeš	le	smešen, naiven bedak, ki je mislil, da je, pa	A
stran 39 . / PIROMANIJA Ni dovolj plamen	le	v laseh, pa če še takšna burja brije, ko iskra	A
takšna burja brije, ko iskra ugasne v očeh, požar	le	stežka se razvije! Piha preko prask in ran,	A
peresa. Šepet obljub drhtečih src gubi se	le	med mlade trave, a kaj, ko ne prizaneso poletnih	A
In spim ...	Le	zakaj ničesar drugega ne doživim? VRTNICA	A
so polna razmerij in dogodkov, včasih se nas	le	dotaknejo, včasih se nam zgodijo, v nas pa sežejo	A
olepšave mojega hotenja. Otrokov smeh in jok sta	le	izvleček od spremljevalnih rožnatih potuh.	A
umite v divji in nevihtni sragi. To so postave	le	mimogredečne, vsi bodo šlarasti in čudno dragi	A
Preraščena so pota in obleke. Se nekaj da mi ali	le	posodi? Vsi bodo šlarasti in čudno dragi, mi	A
žvižgajo. Bi rad odrešen bil in brez rje, a	le	z gnusobo ga obrizgajo. Ne sme nikjer z nikomer	A
srsti blizu je. Je očetnjava, kar božam, in	le	božja lanska jeza? Me vetrnica ali dlan obsenči	A
domov gre Tratovc Zagorjan. Gre drugikrat	le	nekaterim rado. In drugič: vnuka nosi nasmejan	A
divje, njive preorane ‒ so s kmetom tukaj ali	le	v spominu? Podobe so iz celega natkane in zanje	A
domov, kjer obleti ime se do stržena in polno	le	požganih je mostov in zbrisana izdelkom mojim	A
Plavut?	Le	vetra sapa sveža za nas, ki kamen smo in pavola	A
Vse tišji, tanjši so tostran sveta. Ostajajo	le	hotniki ščetinci, ki jim jetnik bo drobni panoga	A
Kam gre živalska vojska, dobro ve. Je slava	le	na oni stran stran potoka. Je juntez tam, in	A
ranjen kot nebo za kretnjo, govorečo, da velja	le	tisti, pred otrokom ganjen.Prav zato robovi	A
da prižigam sveče. Saj volkodlaki angel me	le	hlini in na deželo mojo senco meče. Skrivalnico	A
dvojniku pastela. žene može sejale bodo, žele. ...	le	lepe Vide bodo oživele. ... le lepe Vide bodo	A
Vide bodo oživele. . / . / stran 168 . / ...	le	lepe Vide bodo oživele s fanfarami in vsemi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani