In, ko bi sredi sončnega poletja vzcvetele ti na vrtu rože rdeče, srebrno bele in zlato žareče, bi razveselil nežnega se cvetja. Natrgal z žuljavimi bi rokami najlepše, pol razcvele le cvetove ponesel vsak večer jih med grobove, tja, kjer bi spala jaz v globoki jami. Ob rosnih jutrih bi cvetovi nežni opojno zadehteli, se odprli v vročini sonca bi čez dan umrli minili, kakor sen o sreči bežni...