Pel je, kako so gozdički zeleni, glej, pa se solza v očeh mu zasveti, pel je o smrti, ljubezni in ženi, o domovini ni mogel začeti. „Poj nam, zapoj nam o naši deželi, da nam nje sonce, nje zdravje zasije, o kmečkih domovih, o pesmi veseli, ki v noči se mesečni v polje razlije.” ‒ Močno srce je, močno in mlado, krepko od upanj, od sile pogumno, a ko je trudno (o čudno neumno!), tiho zamisli se v tole balado: Tisočkrat tisoč, še več nas je bilo, tisočkrat tisoč hlapcev in sužnjev, tisočkrat tisoč ponižnih, boječih, tisočkrat tisoč v prekletstvu tonečih, tisočkrat tisoč z žolčem pojenih ...